Big Red Bikes in Bicike(lj)

Ko sem prebral vestičko o pobudi, da bi študenti na univerzi Cornell uporabljali za prevoze na kampusu  posebna rdeča kolesa mi je misel takoj preskočila na pravkar začeto ljubljansko mestno akcijo Bicike(lj). Močno upam, da bo ljubljanska ideja uspela in veliko k temu bi lahko pripomogli prav študenti, če bi akcijo Bicike(lj) vzeli kar za svojo. Res da je na univerzah, ki so organizirane v kampusih to lažje izvedljivo, vendar pa je morda prav zato, ker imajo naši študenti do svojih učnih obvez daljše poti, prav zanje ta način kot nalašč. Če se samo spomnim, kako imajo na marsikateri fakulteti težave s parkirnimi prostori, bi ta akcija lahko bila zelo blagodejna.

O socialnem mreženju

Kar nekaj časa sem že odsoten s tega bloga. Tokrat sem se lotil teme, ki ji morda ne bom kos, upam pa, da jo bo vsaj sodelovanje komentatorjev rešilo.  Razmišljal bom o dilemi: spletno socialno mreženje, da ali ne?
Vedno, ko dobim povabilo za stik v katerem od spletnih socialnih omrežij, v katera sem vključen, si postavljam vprašanje, v kolikšni meri je soglasje smiselno. No, sam smisel druženja v socialnih spletnih mrežah predvsem iščem v uporabnosti, čeprav vem, da so socialne implikacije tega spletnega fenomena zelo široke. In skozi ta pogled tudi presojam širjenje kroga svojih prijatelje, znancev, sledilcev ali kako se že imenuje(jo)mo. Res je, da sem v nekaterih mrežah zgolj član, medtem ko me druga zapeljejo v manjše, nekatera pa v večje sodelovanje. In kje je bistveni pomislek, ki si ga vendar najpogosteje postavljam; najbrž je podoben tistemu, kot ga ima večina. Ali je sodelovanje, zlasti ob pogostih opozorilih tveganja, o katerih beremo, rizično. Beremo o krajah identitete, beremo o sodnih sporih zaradi izjav v omrežjih, beremo celo o osebnostnih zlomih in marsikaj bi lahko še našteli. In vendar je na drugi strani stalno prisoten mik sodelovanja v nastajajočem novem socialnem okolju, ki ga prinaša splet in ga določajo tudi takšne, v veliki meri brezosebne zveze, kot so npr. značilne za facebook. No ta mik aktualnosti nosijo s sabo tudi nekatere druge spletne mrežne oblike, kjer pa je poudarek močnejši v iskanju osebne prepoznavnosti oz. izraznosti, kot je npr. blogarska skupnost. Ki ji pa nasprotniki zopet pripisujejo narcisistično ozadje sodelujočih, čeprav jo sam razumem predvsem kot orodje sporočanja in medsebojne pomoči.
Nisem usposobljen, da bi razglabljal o psihologizmu fenomena spletnega mreženja, vendarle pa bom nanizal nekaj razmišljanj o ključnih dilemah, ki me spremljajo ob sodelovanju v mrežah. Naj se najprej ustavim ob bloganju. Posebnost tega prostora, ki mi najprej pade v oči, morda je celo najbolj pomembna za obstoj tega medija, je pretežna anonimnost sodelujočih. Seveda, v relativnem smislu in v tistih možnostih prepoznave sogovornikov, kot jih ima povprečen uporabnik. Bloganju anonimnost pogosto prinaša izrazito odkritost, »slečenost« v obravnavi teme, dodatno pa jo tudi obremenjuje. Zlasti v komentatorskem delu zaradi pritlehnosti nekaterih odzivov, začenši z žalitvami pa vse do hujskaškega in obscenega govora. Sam se z anonimnostjo ne strinjam, jo pa moram sprejemati. Ker sem sam v svojih blogih zlahka prepoznaven me to seveda, priznam, vodi do določene stopnje samocenzure, ne zaradi izrazite strahopetnosti, ampak v izogib nepotrebnih zapletov. Človek, zlasti če ni pravnik, težko presodi, do katere mere mora imeti svoje trditve zavarovane z dokazi, da ne zaide v pravno pregonljive spore. K sreči se v svojih blogih v glavnem lotevam strokovnih tem, kjer sem zaradi vsebine na bolj varni strani. Drug pojav, ki me pri bloganju tudi izrazito moti je, da avtorji zapirajo možnost razprave, ali pa se, če jo že dopuščajo, sami ne odzivajo z replikami. Bloganje kot monolog, …ne vidim pravega smisla?
Drug spletni mrežni fenomen, ki me je v zadnjem času izraziteje (za)(o)svojil, je Twitter. Ne toliko v vlogi aktivnega pisca, čeprav ustvarim v poprečju vsaj en zapis ali repliko dnevno, ampak ker mi je ponudil izrazito praktične rešitve. Med tviterate, ki jih sledim, sem uvrstil številne medijsko vezane avtorje pa nekatere domače in tuje časnike in druge medijske vire. Tako se zjutraj pa včasih tudi čez dan sprehodim med svežimi novicami in poseben izziv so mi tiste tipa »breaking news«, ki mi, radovednežu, ponudijo kakšno novičko, ki je večina še ne ve. No Twitter ima še neko posebnost, ki je prej prednost kot ne, da omejuje število zapisanih znakov na 140, tako, da predvsem omejuje gostobesedneže in vsakogar sili v lapidarnost in konkretnost. Sicer pa vedno omogoča prehod z linkom v blogerski tekst, na voljo pa je tudi različica oz. podaljšek »Twit Longer« za daljše tekste. Seveda ima tudi Twitter zanimive socialne implikacije, njegova poudarjena ekspanzivnost, ki je primerljiva kvečjemu Facebooku, je gotovo utemeljena z različnimi razlogi oz. cilji. Od zelo praktičnih, kot je npr. "spominska bergla" pa vse do promocijskih in tudi strokovnih. Sam se v izbiri tistih, ki jih sledim in v potrjevanju sledilcev znova obnašam izrazito utilitaristično, najprej v veliki meri upoštevam recipročnost, čeprav ne pristajam na povabila tistih, ki izrazito »zbirajo« število sledilcev. Kot sem povedal, sledim predvsem medijsko zanimive tvite, tudi izrazito avtorske in pa strokovne: revijalne, društvene, interesne... To zadnje mi zelo koristi tudi pri iskanju tem za moje bloge.
Največja uganka spletnega mreženja pa mi je pravzaprav Facebook (FB), zlasti ko si skušam pojasniti njegovo socialno komponento, čeprav analitično seveda lahko ostajam zelo na površini. Ob njem se mi sprožajo številni pomisleki v zvezi z osebno identiteto, ki jih bom skušal v nadaljevanju obdelati. Ker je precej bolj identificirajoč, kot npr. blog in ker spremlja vsebino posameznega profila pogosto tudi galerija fotografij prinaša to seveda številne pasti, vezane na tveganost početja. Na drugi strani pa zaradi svoje izjemne razširjenosti lahko predstavlja posebno prednost. Sam imam nekatere zelo resne zadržke, kljub uporabnosti ki jo prinaša širina zajemanja. Na FB imam relativno skromen nabor prijateljev, v glavnem sem se odzval na povabila tistih, ki jih tudi sicer osebno poznam, iz živega kontakta, razumevajoč pač FB kot mesto izmenjave mnenj, ko direkten ali telefonski pogovor nista mogoča. Tu se praktično pravzaprav približujem uporabi, kot uporabljam tudi Skype ali Gmail; v znatni meri izkoriščam tudi funkcijo »klepeta«, čeprav lahko zopet za to uporabljam tudi drugi dve orodji. Svoj FB profil sem ohranil v zelo skromnem obsegu tudi zato, ker več podatkov moji prijatelji tako poznajo, nisem pa tudi zelo obogatil slikovnega zalogovnika. In tu sem zdaj pri enem svojih resnejših pomislekov, z več vidiki. Na prvem mestu naj izrazim pomislek o objavljanju slik znancev ali družine in zlasti še otrok. Najprej se seveda postavlja splošno vprašanje korektnosti objave slike npr. prijateljev na skupnem pikniku, če nimam njihovega soglasja za tako objavo. Nato sledi vprašanje objav slik družine. Kot zagovorniku spleta in njegove odprtosti mi je ideja na prvi dah všeč, se pa takoj vprašam v kolikšni meri s tem lahko kršimo splošna načela zasebnosti posameznika. In dalje, v zadnjem času sem ob prebiranju različnih zgodb postal zelo zaskrbljen ob pomisli, da se seveda po spletu sprehaja kopica različnih, tudi psihično deviantnih ljudi, ki se nad slikami ne navdušujejo iz estetskega ampak iz najrazličnejših drugačnih nagibov. O tem, da bi kakšnega iztirjenca določena slika lahko celo napeljala v željo po identifikaciji osebe iz slike, do njenega zasledovanja in vseh mogočih zlih namenov, raje sploh ne razpredam dalje. Drug je problem, v kolikšni meri smo pravzaprav starši sploh upravičeni, da izpostavljamo svoje otroke javnemu predstavljanju. Spomnim se pred leti, ko je bila v volilni tekmi izrazito obsojana praksa nekega politika, ki je na plakatih svoje otroke uporabil v predvolilni propagandi. In moram reči, da sem kritikom dal prav. Da lahko iz takšnih zgodb izpeljemo še kopico drugih drobcenih zgodb, ki motijo idilo socialnega soglasja, npr. ko je objava slike istospolnih partnerjev sprožila neumestno komentiranje »prijateljev«, ali ko so komentatorji po objavi slike para črne mladenke in belega mladeniča fanta obsuli z rasističnimi grožnjami.
Socialna omrežja so tu, lahko nam niso všeč in se jim zato odpovemo, lahko jih toleriramo, lahko pa jih sprejemamo in kot udeleženci v njihovem okolju opazujemo, kam nas bo ta nova družbena pojavnost odnesla… tudi tiste, ki trenutno socialno mreženje še odklanjajo...

Prihodnost hrane in kmetijstva

Tako usodno preprost je naslov projektnega poročila, ki je pravkar ugledalo luč sveta v Veliki Britaniji. V teh dinamičnih časih seveda okrevanje svetovnega gospodarstva ostaja ključna tema, njen neodtujljiv sestavni del pa je seveda tudi trajnostna prihodnost globalne oskrbljenosti s hrano. V okviru t.i. UK Foresight Programme, “think tanka”, ki je namenjen ekspertnemu svetovanju britanski vladi, je nastalo poročilo “The Future of Food and Farming: Challenges and choices for global sustainability”, ki naslavlja prav ta vprašanja.

Društveni splet študentov mikrobiologije

Spoštovani mladi kolegi, spoštovani uredniki spleta,
večina sedanjih generacij me ne pozna več; včasih sem bil namreč učitelj na vašem študiju, deloval sem v skupini na Rodici. Redno pa spremljam vaš splet in sem vesel, da ga redno vzdržujete. Že v preteklosti je bilo kar nekaj neuspelih poskusov za vzpostavitev študentskega društvenega spleta. Zdaj pa vidim, da sedanji učinkovito deluje in to je dobro. Imam pa nekaj drobnih želja, ali morda predlogov, ki bi vaš splet obogatile. Npr. koristna bi bila forumska podstran, kjer bi lahko v obliki izmenjave mnenj gojili dialog. In ker sem sam bloger se mi zdi, da bi bilo koristno, ko bi svoje koleg(ic)e vzpodbujali, da se lotijo pisanja lastnih blogov, ki bi jih nato povezali (linkali) tudi na društveno spletno stran. Tako bi dosegli več učinkov, najprej znova izmenjavo mnenj, razen tega pa bi avtorji osvojili veščino priprave pisnega izdelka in blogovski zapisi so lahko tudi študijska pomoč. Zlasti vsem vam, ki boste kasneje zašli v akademsko kariero, bo ta izkušnja bogato obrestovana. In še drobna sprotna korist, med blogerji bi zlahka kadrovali prihodnje urednike vaše spletne strani. Naj vam zagotovim, da je t.i. znanstvena blogosfera, to je občestvo blogerjev, ki pišejo o in za stroko/znanost, v svetu iz dneva v dan obsežnejša skupnost, ki je vse bolj vplivna in se počasi v pomenu približuje znanstveni publicistiki. No, in če boste imeli lastne blogerje in jih boste sledili na spletu, potem boste lahko dodali tudi povezave do blogov, ki v slovenskem prostoru pokrivamo nekatere stroke. Splet je predvsem komunikacija, vse bolj pomemben pa tudi kot medij družabnega sobivanja. In ker sem ravno pri komuniciranju; spletni prostor je še kako pomemben in učinkovit medij za javno predstavljanje in obravnavo problemov, s katerimi se srečujejo različne interesne skupnosti ter za njihovo posredovanje v širši prostor z željo skupnega reševanja. Značilen primer: znanstvena skupnost se že leta srečuje s problemi znanstvene žurnalistike. Znanstveni časopisi, ki jih običajno izdajajo komercialni založniki, imajo omejeno dostopnost in zaradi visokih cen predstavljajo za uporabnike velik strošek. Zato se je pred leti rodilo gibanje "odprtega dostopa", ki dobiva vse več zagovornikov in se tudi vse bolj uveljavlja v praksi. Tudi študenti bi lahko podprli to gibanje, kot lahko to npr. vidimo v tem zapisu na nekem tujem spletu. Razmislite o tem!
Želim vam, da še naprej vztrajate pri delu na vaši spletni strani, vesel pa bom tudi če bi koga zamikalo, da se mi s kakšnim komentarjem kdaj oglasi na katerega od mojih blogov. Lepo vas pozdravljam, bloger Franc.    

Zakaj ne vpis v februarju?

V časniku The Independent sem naletel na zanimiv članek o praksi, ki si utrjuje tla v Veliki Britaniji. Finančne zadrege, ki jih je pri njih (in še marsikje drugje!) povzročilo spremenjeno financiranje javnega visokega šolstva, govorimo seveda o znatni redukciji sredstev, je seveda pri nekaterih univerzah sprožila obrambno reakcijo. Triletne študijske programe, pri nas bi rekli programe prve stopnje (BSc), so pričeli ob običajnem jesenskem razpisu ponujati tudi, s polletnim zamikom, v januarju ali februarju. Poziv britanske vlade k bolj podjetniškemu obnašanju v visokem šolstvu, ki je na eni strani podprt z omogočanjem povečanja šolnin, je zdaj izzval še druge oblike prilagajanja. In da zadeva ni povsem nekoristna, postane jasno, če razmislimo o nekaterih situacijah, kjer bi se tak način morda obnesel tudi pri nas.

Ob povečanem izgubljanju delovnih mest bi morda, seveda ob podpori države oz. Zavodov za zaposlovanjem, marsikdo med nezaposlenimi lahko pričel katerega od študijev, zlasti takšne z izrazitejšo poklicno usmeritvijo. Mislim, da bi bili študenti s takšno karierno zgodovino bolj motivirani kot marsikateri dijak, ki zdaj vstopa v visoko šolo zgolj zato, ker je to običajno, ker tako starši želijo ali ker bi rad pridobil študentski status, kakršenkoli je že razlog v ozadju. Učitelji, ki smo nekoč srečevali študente ob delu, smo običajno pri njih opažali precej večjo motiviranost za študij, kot pri “rednih študentih”.

Drug razlog za zimski vpis bi nastopil pri dijakih, ki so pri prvem vpisu na določen program po prvih tednih pouka ugotovili, da izbira ni bila prava  in bi se želeli prepisati v drug program.  Prihranek v razočaranju in v sredstvih je očiten. S primerljivimi težavami se srečujejo dijaki, ki niso uspeli pri ponavljanju zadnjega letnika srednje šole oz. so ponavljali maturitetni preskus in zato niso vstopili v oktobrski razpisni ciklus. 

In tretji razlog so npr. študenti iz tujine, ki se iz katerega koli že razloga (viza, bivanje, finančna sredstva idr.) niso uspeli do oktobra  vpisati in bi tako pridobili za urejanje teh zadev dodatnih nekaj tednov.

In kaj bi pridobile visoke šole. Težava, ki se pojavlja v zadnjem času je, da zaradi (nedorečenega!) uvajanja bolonjskega študija na marsikaterem študijskem programu učne kapacitete ostajajo slabo izkoriščene. In ker učiteljev pač v času, ko nimajo učnega procesa, ni mogoče zamrzniti do naslednje potrebe, bi tak bolj dinamičen vpisni režim reševal del teh težav.

Bralec bo porekel, da je nevarnost v pomanjkanju iz širšega konteksta kapacitet. Vse učinkovitejše uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) in e-pouka v visoke šole bo slej ko prej povzročil težave v “brick & mortar” ustanovah, torej povsod tam, kjer je proces močno vezan na prostorsko, torej grajeno infrastrukturo. Znova, bolj odprt učni koncept lahko pomaga reševati naštete težave.

Drug pričakovan ugovor je ta, da lahko tak scenarij pomeni nove finančne zahteve do javnega financerja. Ker nisem strokovnjak na tem področju težko sam zavrnem tak pomislek. Zdravorazumski razmislek o obstoječih proračunskih tokovih v resorjih visokega šolstva, zaposlovanja, gospodarstva pa ponuja misel, da bi ustrezno prestrukturiranje morda lahko celo pripeljalo do prihrankov, zlasti dolgoročno. Bojim se da, če bo recesija povzročila  invalidnost izobraževalne sfere, bo tudi zato okrevanje zelo upočasnjeno.  

Visoka šola v škripcih

Ne sicer v tolažbo, vendarle v opozorilo tudi slovenskim visokošolskim šolnikom pa je koristno prebiranje tujih virov, ki govorijo npr. o resnih finančnih  krčenjih javnih sredstev za visoko šolstvo v ZDA. Pri tem je poučno, kako iščejo poti iz težav.
Pričujoči pasus iz članka v e-reviji Inside Higer Education, ni najbolj značilen, opozori pa predvsem na spreminjanje visokošolske poučevalne paradigme:
“Mi, ki delamo na področjih znanja in ustvarjalnosti, smo nekje v preteklem desetletju spoznali, da ne odhajamo več na delovna mesta k svojemu delu. Delo nam sledi, to pa omogočajo rastoča možnost povezljivosti, orodja in rešitve, zaradi katerih je izvedljivo, da imamo pisarno v kavarni, na letališču, na klopi v parku ali v knjižnici. Narava dela, delovno mesto, prostori, stavbe in arhitektura se dinamično prepletajo, kar zagotavlja to novo realnost. Manj popularno, a enako resnično pa je razumevanje, da ne odhajamo več na univerze po znanje. Veliki mit o tem, kako je prostor neodtujljiva vrednost, vezana na učenje, se prav tako raztaplja in številni študentje niso gotovi pri presoji, kaj je učenje v omejenem okviru programa in med štirimi stenami učilnice.”
Kako pomembno vlogo vidi avtor pri reševanju visokih šol v preoblikovanju učnih tehnologij, predvsem z njihovo utemeljitvijo  na sodobni IKT za njihovo preživetje in za ohranjanje osnovnega poslanstva, predstavlja pomembnejši del zapisa. Prehod iz spletnega tekstovnega v prevladujoči video promet je morda na prvi pogled najočitnejša, čeprav seveda ne edina razlika. In ni nepomembno tudi razmišljanje o najučinkovitejših organizacijskih oblikah novih učnih poti. Mislim, da povabilo k branju ni posebej potrebno, samoumevno pa je tudi, da je razmislek za nas dragocen nasvet, če ne kar recept.

Užijmo praznični čas

 

Vsem bralcem želim prijazno božično praznovanje in veliko dobrega v novem letu, vaš bloger Franc