Še na temo “poceni” izobraževanja

Danes sem se ene že znebil na ta račun, namreč v odzivu na prispevek v razgledi.net. In ko sem pravkar brskal po Inside Higher Ed sem našel še drugo zanimivo razmišljanje o vprašljivosti “cenenega” izobraževanja. Posrečeno, zapis temelji na opisu primera, ki zadeva našo nekdanjo domovino, ko se namreč pošali ob propadlem projektu Yugo America in na to naveže smiselnost iskanja poceni izobraževalnih priložnosti v deželah vzhodne Evrope. In ob omembi ljubljanske univerze ji naredi pravzaprav poklon, ko jo omenja kot primerno opcijo za izobraževanje v tujini. (In tistih šal o Yugu v začetku zapisa tudi nisem poznal…).   

Slabosti online (po)uče(va)nja

Vsem mojim sledilcem (angl. follower) je znano moje zavzemanje, kaj to, moje navdušenje, za vključevanje večjega odmerka digitalne tehnologije v učno prakso. Seveda, kot ima vsaka palica dva konca, tudi ta ni izjema.  Prispevek “Blinding Technology of Online Learning” na portalu Inside Higher Ed opozarja npr. na nezanemarljiv pomislek k uvajanju novih tehnologij v pouk. Predvsem inovativne rešitve grafičnega prikazovanja z vključenimi dinamičnimi elementi, ki jih učenec sproti vključuje ob prehodu preko grafike, so seveda nedostopne slepim in slabovidnim učencem. Vsekakor pomembno opozorilo za načrtovalce novih učnih orodij!   

Krčenje sredstev tudi na angleških univerzah

Kot lahko preberemo v agencijski novici Press Association naj bi letos vsaki četrti od desetih univerz v Angliji zmanjšali javna sredstva. 51 od 130 angleških univerz je doživelo za leto 2010/11 krčenje sredstev v primerjavi z letom 2009/10, pri čemer je največji rez znašal tudi preko 10% (npr. pri London Business School za 12%).

»Za« živalsko policijo!

V današnjem tvitu PopTVjevega twiterja Preverjeno se je znašlo kratko obvestilo »JUTRI OB 20-ih!! ŽIVALSKA POLICIJA - Vedno več zahtev za ustanovitev policije, ki bi nadzorovala ravnanje z živalmi.« na katerega sem se odzval s kratkim pristavkom: »PODPIRAM«. S tem sem sprožil nestrinjanje tviteratke drfilomene, ki je zapisala: »Ne podpiram. Potrebujemo samo dosledno izvajanje zakona ob podpori čisto navadne policije.« Nadaljevanje lahko spremljate sami na Twiterju, kjer so se v izmenjavo misli vključili še drugi tviterati.

Sem se pa odločil, predvsem zaradi omejitev twiterja, ki ni prijateljski do temeljitejših razprav, da preselim del svojega razmišljanja na blog. Seveda ne morem vedeti, o čem bodo razpravljali v oddaji Preverjeno, vendar mi je na misel prišlo kar nekaj tem, ki bi jih veljalo obdelati. Pri tem pod pojmom »ravnanje z živalmi« mislim na tisti pomemben del, ki obravnava uporabo in zlorabo živali, kot tudi del s katerim smo soočeni državljani na javnih površinah, bodisi kot skupni uporabniki teh površin ali pa celo lastniki živali. Sem tudi pod vtisom nedavne vesti v dnevnem časopisju, ko so v Ljubljani izvedli naključni nadzor živali na javnih površinah (v sodelovanju policije in stroke) in bil skoraj presenečen nad številom živali, ki npr. niso cepljene proti steklini. »Skoraj« zato, ker del teh podatkov sem poznal, najdeno stanje pa me je vendarle začudilo. Naslednji ukrep, ki bi ga ihtavo zagovarjal je nadzor nad higienskimi navadami lastnikov živali, ko gre za pospravljanje odpadkov njihovih ljubljencev. Če primerjam navade, ki jih opazujem pri nas in jih primerjam s stanjem, ki sem ga pred časom doživel na severozahodu ZDA (kot »dogwalker« psa svoje hčerke), lahko rečem da gre za dva svetova. Da ne govorim o tem, kako učinkovito imajo urejene dodatne parkovne površine prav za sprehajalce psov. No in potem upam, da se bo TV razprava dotaknila tudi splošne zaščite odraslih in posebej otrok ter seveda živali pred popadljivimi psi. In o tem, da je nabava psa precej bolj zahtevna odločitev kot nakup avtomobila. Pri tem mislim najprej na obvezo, da smo morali vozniki opraviti vozniški izpit, da pa psa običajno ljudje oskrbujejo brez dodatno pridobljenih znanj in veščin, čeprav gre, to posebej poudarjam, za živo bitje.

Da se zdaj vrnem k razpravi na twitterju; misel o namenski »živalski policiji« je seveda izvedljiva, vprašanje pa je njena smiselnost. Strinjal bi se, da bi z ustreznim, odločnejšim angažiranjem lokalne policije ali ev. mestnega redarstva ob podpori veterinarske stroke zadevo bilo mogoče dvigniti na višji nivo brez uvedbe nove službe. Naj spomnim, da ima naš besednjak besedo »agrikultura« in domače živali na nek način uvrščamo v najširši pojem te besede. Vendar ta beseda vsebuje zelo tehtno besedno sestavino, namreč »kultura«. In zato gre, da dosežemo KULTURO RAVNANJA Z ŽIVALMI. Vesel bom, če tvitersko razpravo preselimo sem na blog, kjer imamo več prostora in brez dvoma lahko obdelamo še kak vidik problema,  ki sem ga v naglici pozabil omeniti.

Komentar k intervjuju z ministrom G. Golobičem “Zgodovina visokega šolstva je zaznamovana z zgrešenimi odločitvami”

Današnji intervju v Sobotni prilogi me je vzpodbudil k nekaterim mislim, ki sem jih tudi zapisal v komentar na Delovem spletu. Ker tam glede na nivo siceršnjih komentarjev ne pričakujem odgovora ali replike, svoj komentar dodajam še sem v upanju, da se morda kdo oglasi s svojim pogledom na to aktualno tematiko:

“Dobrodošel intervju; krasno bi bilo ko bi na ustrezni platformi stekla tudi spletna razprava o nastajanju obeh NP (nacionalnih programov). Z večino svojih medklicev k intervjuju bom navidez povzemal poudarke iz intervjuja, s tem, da jim z izdvajanjem dajem svojo utež.
Bolj kot na ravnotežje raziskovalnega bi morali paziti na uravnoteženost financiranja visokošolskega izobraževanja(VIŠi); ustanove VIŠi so, ko jih primerjamo s tistimi iz družb s katerimi bi se radi kosali pri osvajanju »svetilnika«, pri nas temeljito podhranjene. Tudi o deležu usmeritve BDP v RinR, zlasti pa pri deležu iz gospodarstva, bi bilo mogoče konfliktno razpravljati; krasno bi bilo, ko bi bil »pool« sredstev za raziskave usklajen s svetovnimi trendi RinR, bojim pa se, da pretežna struktura našega gospodarstva in če ta določa usmeritev njihovih sredstev, ni »svetilniško« relevantna.
Z razhajanjem hitrosti porecesijskega okrevanja med državami se bo povečal srk najboljših domačih kadrov v propulzivnejša tuja okolja (»brain drain«), kar je za nacionalni »well being« lahko usodno. Toliko pomembnejša je zato na eni strani hitra ozdravitev in prenova strukture gospodarstva na novih SME temeljih, na drugi strani pa poudarjena skrb za kondicijo ustanov znanja. Vztrajati bo treba na nekaterih nepopularnih potezah: (a) pogumni razrešitvi malega dela in vrnitvi študentov k študiju – premik VIŠi iz socialne v izobraževalno funkcijo, seveda ob učinkoviti štipendijski in kreditni ureditvi socialnega položaja študentov; (b) odločni zavrnitvi apetitov po novih javnih univerzitetnih središčih, z morebitnim regionalnim korektivom »dependans« sedanjih ustanov, ki lahko kasneje, po ponovnem razcvetu, ev. postanejo jedra novih subjektov, kjer je to izrazito smiselno; (c) zaostritvi kriterijev za prehajanje in »ostajanje« v učnem procesu torej zmanjševanje »drop outa« tudi za ceno zmanjšanja vpisnih kvot ter upočasnitve naraščanja števila najbolj izobraženih in ne z ohranjanjem nerealizirane populacije v učnem procesu do onemoglosti npr. z omogočanjem nerazumnih ukrepov npr. dveh absolventskih stažev in pravice do skoraj neomejenega ponavljanja izpitov, (d) reformi bolonjske reforme s pobegom iz »balkanskega« ter vrnitvijo v »anglosaški model«. Zagotoviti je treba mavričnost bolonjske sheme, sicer ob najbrž potrebnem zmanjšanju števila programov, vendar ob vzpostavitvi večje individualizacije pouka; (e) nujni izločitvi visokošolskih strokovnih programov iz univerzitetnih ustanov ter njihovega pomembnega finančnega napajanja iz gospodarskega resorja ter (f) preoblikovanju organizacije dela na visokošolskih ustanovah z vrnitvijo učiteljev iz administriranja v učilnice in laboratorije, kar pa mora spremljati poenostavitev finančnih tokov in njihova transparentnost.”

Kako se boriti proti plagiarizmu

V času aktivnega delovanja v visokošolskem izobraževanju sem bil pogosto, rekel bom prepogosto soočen s problemi t.i. plagiarizma. Pogosto zato, ker sem z obstoječimi, res da preprostimi orodji precej let, zlasti po izrazitejšem razmahu uporabe svetovnega spleta, preverjal seminarske, diplomske in podiplomske izdelke svojih študentov. Prepogosto pa zato, ker sem za to, predvsem zaradi omenjenih enostavnih orodij, ki sem jih za preverjanje uporabljal, izgubljal ogromno časa. In to časa, ki bi ga lahko precej bolj ustvarjalno porabljal, npr. v raziskavah ali v pripravah učnih materialov. Rezultati so žal upravičenost mojega napora opravičevali, več kot polovico pregledanih tekstov, predvsem v segmentu seminarskih nalog, je bilo v večji ali manjši meri mogoče opredeliti kot plagiiran, torej kot goljufiv material. Tekste, za katere sem zahteval, da mi jih študenti pošiljajo v elektronski obliki, sem preverjal s pogostejšimi spletnimi iskalniki in prevajalniki. Ker ta orodja poznate, si lahko predstavljate, da so za namen odkrivanja plagiatov zelo časovno potratna. Zaradi zaskrbljujočega obsega in tudi zaradi sicer formalno dorečenega, a v šolski praksi nesankcioniranega ukrepanja sem, seveda omejeno na postopke pri ocenjevanju seminarskih nalog, ob ugotovitvi prestopka sicer študentu nalogo zavrnil, skušal pridobiti pojasnilo za ravnanje, nato pa sem se zadovoljil s ponovitvijo naložene naloge. Zanimiva je bila običajna oblika zagovora, skoraj po pravilu so namreč študenti trdili, da niso vedeli, da avtorskih tekstov ne smejo uporabljati na tak način. Da jim nikoli ni bilo povedano, kako in kdaj lahko dobesedno navajajo dele avtorskih tekstov in kako naj sicer povzemajo osvojeno znanje in kako naj ga označijo v svoji nalogi. Tega jim seveda nisem verjel, zlasti, ker sem jih v začetku šolskega leta redno opozoril na to »skušnjavo« pa tudi vedel sem, da pri predmetih, ki jih seznanjajo z učno informatiko, ta problem obdelajo. Druga stvar pa je, ali so ta sporočila osvojili in ali so se kdajkoli sploh zavedli in se zamislili nad etično spornostjo svojega ravnanja. Najpogostejši spremljajoč odgovor pa je tudi bil, da drugi učitelji, torej moji kolegi, ne ugotavljajo omenjenega prestopka in to je študente pravzaprav ohranjalo v varnem prepričanju, da način, ki ga ubirajo, ni problematičen.

Zdaj bi seveda lahko pričel z razpravo o tem, kakšen naj bi bil koristen in korekten pregon tega pojava. Začeti bi moral najbrž že z obsodbo lastnega nedoslednega in pravno spornega ravnanja ko sem kljub vedenju o formalni obliki sankcij tega disciplinskega prestopa v univerzitetnem pravilniku ubiral mehkejšo pot njegovega izkoreninjanja. V svoje opravičilo naj povem, da sem v strokovnih telesih svoje učne ustanove nekajkrat opozoril na ta problem in pozival k celovitemu in poenotenemu ukrepanju. Pravno sicer nesporno določilo kršitve, če se ta skoraj brez izjeme tolerira, praktično onemogoča uveljavitev pregona posamezniku, ki bi to hotel storiti. Zlasti v časih, ko se zaradi težkega finančnega položaja visokošolskih ustanov nekatere borijo za vsakega vpisanega študenta. Da bi se nek ukrep uveljavil, mora imeti svojo prakso, to pa pomeni, da vsaj večina učiteljev preneha tolerirati kršitev in da se uveljavi transparenten postopek pregona začenši s presojo teže kršitve in določitvijo oblike kazni. V ZDA je npr. zadeva večinoma enoznačno uveljavljena, za lažje kršitve iz tega naslova sledi lahko prekinitev študija za določen čas, za hujše oblike pa celo trajna izključitev iz šole.

Ali je poleg omenjenega razloga kritičnega finančnega položaja šolskih ustanov še kakšen drug razlog za težave pri uveljavljanju sankcij. Najprej ker gornji razlog sploh ni dovolj tehten, da bi ga kar sprejeli. Z uveljavitvijo sankcij bi se študenti hitro prilagodili strožjemu režimu, tako kot so se zdaj sedanjemu zaradi odsotnosti ukrepanja. Drug, najbrž pomembnejši razlog pa je potrebna angažiranost učiteljev, da zagotovijo odkrivanje plagiarizma. Tu smo seveda hitro v novih težavah. Sam sem bil soočen s problemom v obdobju svoje kariere, ko sem bil pod precej manjšim pritiskom časovnih škarij, kot so bili mlajši kolegi, ki so morali veliko več časa vlagati v aktivnosti, ki so pogoj za karierno napredovanje. Zato jim je seveda časa zmanjkalo za nekatera opravila, ki jih prinaša učni proces. Pomoči, ki bi jim to delo olajšala pa žal nimajo. Številčno razmerje med študenti in učitelji, ki je pri nas izrazito neugodno, če ga primerjamo s številkami drugje po Evropi in preskromno število mladih sodelavcev - asistentov sta npr. dva kadrovska razloga. Tehnični razlogi pa so naslednja ovira. Če sem že prej omenil ameriško prakso, naj povem, da imajo ameriški učitelji na voljo računalniški program Turnitin for Admissions , ki jim ob minimalnem naporu odkriva goljufanje o katerem govorimo. Program je del obsežnejšega programskega paketa Turnitin, ki je namenjen tudi preganjanju vsakršnega plagiarizma z raziskovalni sferi, tudi kraji raziskovalnih idej in avtorskih vsebin.

Bloger in učni informatik Dawson, ki govori o omenjenem programskem paketu, navaja zanimive podatke o obsegu plagiiranja v ameriški šolski praksi. Iz izkušenj uporabe Turnitina naj bi v 36% ugotovili »pomembno skladnost teksta«, ko obvelja dokaz plagiiranja. In če to ugotavljajo v okolju, ki, kot sem omenil že prej, strogo sankcionira to kršitev, potem nam mora biti jasno, da je stanje pri nas samo slabše.

“Zeleno kmetovanje”

Tako zagovorniki kot skeptiki, ko gre za t.i. biološko in vse druge oblike “zelenega” kmetovanja, bodo brez dvoma z zanimanjem prebrali članek v reviji Slate o tem kakšen je vpliv prireje kokošjih jajc na okolje, tudi kadar gre za primerjavo z  drugimi oblikami proizvodnje živil živalskega izvora. Članek opozori tudi na ev. konfliktnost ukinjanja baterijske reje kokoši v prid uveljavljanja talne reje, ko ocenjujemo nekatere okoljske vplive.