Symphony of Science

Ob tej pesmi vstanem in se nato ponižno priklonim.

O odprti znanosti

Tale razmislek se mi po glavi kotali že kar nekaj časa. Doslej se mu nisem posvetil s poglobljenim pregledom dostopnih informacij in vendar sem se odločil nekaj o tem zapisati, morda izzovem koga, ki o tem več ve pa bo morda stekla razprava iz katere bomo vsi pridobili. Nanizal bom nekaj poudarkov o katerih bi najbrž veljalo poklepetati, razlog morebitne ponesrečene izbire je seveda zgolj moje premajhno poznavanje področja. 

V svetu vse več tal dobiva gibanje odprte znanosti (»open science«, »open research«, »web-enabled scientific research«. »computer assisted research«…). Najpreprostejša oblika odprte znanosti je npr. že »državljanska znanost« - »citizen science«, rešitev, ko z zbiranjem podatkov, zlasti v naravoslovnih in družboslovnih raziskavah, s pomočjo večjega števila opazovalcev lahko povečamo izplen oz. povečamo verodostojnost opazovanj. V skupine se povezujejo neprofesionalni sodelavci, pri čemer je zlasti koristna ljubiteljska srenja sicer laičnih, a visoko motiviranih sodelavcev (glej tudi blog Citizensci).

Če se preselimo na nekoliko bolj razburljivo področje odprte znanosti, namreč na polje t.i. sodelovalnega raziskovanja (»collaborative research/science«) nam lahko kot zanimiv primer služi izkoriščanje podatkovne baze analiznih podatkov, ki so bili zbrani v določeni raziskavi okoli jasne in enkratne hipoteze, ko pa jih nato v nadaljevanju nekdo drug uporabi pri preverjanju drugačnega, lahko precej oddaljenega cilja raziskave oz. drugačne, nove hipoteze. Današnji eksperimentalni protokoli raziskav npr. v naravoslovju, kjer se uporabljajo večparametrski robotizirani analizni sklopi ustvarjajo velikanske podatkovne nabore, ki so v končni obdelavi pogosto uporabljeni le delno. Značilen tak primer so baze genomskih podatkov pa tudi podatkovni nabori, ki jih oblikujejo vede, povezane v neologizmu različnih »omik« (»-omics«), npr. proteomika.

V okviru sodelovalnega raziskovanja je mogoče v določeni raziskavi zbrane podatke po presoji ob spremenjeni hipotezi, ki sledi zavračanju zaključkov, s katerimi so originalni avtorji zagovarjali svojo hipotezo, vendarle pridobiti nova spoznanja. Avtorstvo je v tem primeru seveda kombinirano, z udeležbo originalne skupine in skupine, ki je obdelavo dopolnila. Naslednji, nekoliko bolj drastičen primer, bi bilo sesutje hipoteze oz. zavrnitev zaključkov v določeni raziskavi ob predstavitvi neupoštevanih bibliografskih podatkov, pridobitvi novih in/ali dodatnih podatkov ali ob spremenjeni presoji podatkov in reinterpretaciji zaključkov.

Seveda je mogoče, prav tako v okviru sodelovalne raziskave, zgolj dopolniti ali utrditi hipotezo originalnih avtorjev z novimi podatki ali dodatnimi zaključki k originalnim podatkom. Velikokrat bi s tem odpadlo mučno in pogosto neproduktivno zavračanje originalne raziskave v postopku vrstniškega ocenjevanja (peer review), saj bi v novi verziji prišlo do povezovanje konceptov primarnega avtorja in njegovega(ih) ocenjevalca(ev). V takem primeru pa je treba seveda posebno pozorno posvetiti možnosti zlorabe ocenjevanja ob morebitnem izsiljevanju originalnih avtorjev s strani ocenjevalca. Tako sodelovalno raziskovanje bi bilo izraziteje stimulirano z večjo uporabo t.i. odprtega vrstniškega ocenjevanja (»open peer review«), ki bi pritegnilo k presoji večje število sodelujočih. Ob različnih preskusih tega koncepta mi je zlasti zanimiv način kot ga goji blogerska skupnost ScienceBlogs, v okviru katere je nastal koncept ResearchBlogging.

Ni običaj, da bi v resnih revijah objavljali rezultate z negativnim izidom, kar je pravzaprav škoda. V empiricizmu velja teza, da je tudi negativen rezultat upoštevanja vreden, saj nas lahko napoti na spremenjeno pot iskanja ali pa sproži povsem novo misel oz. idejo. Torej negativen rezultat sodi v paleto dogodkov, iz katerih znanost napreduje. Najprej je seveda treba presoditi ozadje negativnega rezultata. Ta ni nujno posledica napačne hipoteze, ampak npr. napačne izbire metod ali njihove neustrezne izvedbe. Šele nato sledi presoja morebitne napačne interpretacije rezultatov in končno zavračanje zastavljene predpostavke in poskus njenega spreminjanja na poti do pričakovanega izida. Po pravilu negativen rezultat najprej vzpodbudi k iskanju razlogov zanj že avtorja, kljub temu pa količina neobjavljenih rezultatov raziskav zaradi nepričakovanega izida po predvidevanjih presega osupljivih 95%. Neuspešnost avtorjev pri razkrivanju razlogov za neuspeh je gotovo del odgovora za tako skromen izplen. Lahko pričakujemo, da bi se povečala učinkovitost raziskovalnega vložka s predstavljanjem tudi negativnih rezultatov vrstniški srenji.

Če bi v prijaznem okolju javno dostopnih baz z dogovorjenim, torej standardiziranim zapisom in znanimi pogoji njihove uporabe (pod splošno avtorsko pravico, po izbrani CC licenci ali z odprtim dostopom) take podatke ponudili v široko rabo bi s tem lahko mnogotero povečali racionalnost raziskovalnega dela. Priznati je treba, da je danes velikokrat to že realizirano. Poseben vidik tega tipa raziskav so tiste, ki izkoriščajo javno nastajajoče podatkovne baze, katerih primarni cilj ni raziskovanje ampak evalvacija določenih trendov javnega pomena. Kot značilen primer lahko navedemo podatke nacionalnih statističnih uradov, ki so že danes zelo koristno orodje najrazličnejših raziskav, zlasti v družboslovju. Najbrž je res, da bi v posebnih primerih z drobnim preoblikovanje algoritma zajemanja podatkov lahko povečali vrednost teh podatkov za raziskovalne namene pa tega ne izkoristimo vedno dovolj.

Koristen pripomoček v podporo odprtega raziskovanja so različne baze raziskovalnih protokolov (primer OpenWetWare), ki na eni strani s poenotenjem metodologij zagotovijo učinkovitejšo primerjavo raziskovalnih rezultatov, na drugi strani pa omogočijo njihovo lažjo prenosljivost v sodelovalno raziskovanje. Podobno koristno ponudbo orodij za sodelovalno raziskovanje predstavlja ustvarjanje baz podatkov, kar pogosto srečamo v kontekstu sintagme »computer assisted research«.

Aktualnost odprtega dostopa v znanosti je potrebno učinkovito podpreti z zavestnim širjenjem sodelovalnega prostora. Brez dvoma je v EU temu izrazito naklonjeno povezovanje v skupnem evropskem raziskovalnem prostoru (ERA), kar je npr. izraženo z »izgradnjo hitre trans-evropske podatkovno komunikacijske mreže, ki bi vključevala vse raziskovalne institucije in končno ves izobraževalni proces«. Da, in prav to slednje je dodatnega, če ne celo poglavitnega pomena: sočasnost povezovanja v izobraževalnem procesu, čemur je končno namenjena tudi bolonjska reformna platforma in koncept Evropskega visokošolskega prostora (EHEA). Ne glede na občasne kritične glasove o smiselnosti bolonjskega procesa, ki pa so bolj kot zavoljo neustreznosti izzvani z nedosledno in nedomišljeno implementacijo v nekaterih okoljih, je reformni proces evropskega visokošolskega izobraževanja treba nadaljevati v usklajenem povezovanju EHEA in ERA.

Zelo pomembno vlogo v vseh oblikah sodelovalnega raziskovanja ima že omenjeni dogovor o oblikah dostopnosti rezultatov v luči varovanja intelektualne lastnine. Prav s tem namenom se je ob dozorevanju iniciative Creative Commons kasneje oblikovala iniciativa Science Commons. In prav je, da v isti sapi, kot izrazito podporo raziskovanju in s tem seveda sodelovalnemu raziskovanju, omenimo tudi dostopnost do objavljenega znanja, v iniciativi t.i. odpreta dostopa (Open Access) . Razrešitev odprtih vprašanj v segmentu korektne zaščite intelektualne lastnine bo brez dvoma dodatno podprla koncept odprte znanosti.

Interaktivne učne table

V učni pokrajini se že kar nekaj časa najavlja naslednji premik v smeri IKT podprtosti učnega procesa, to so interaktivne table (IT), imenovane tudi elektronske table (angl.: interactive blackboard/whiteboard). Po napovedih strokovnjakov naj bi kmalu v razvitem svetu že vsaka peta tabla v učilnicah bila interaktivna. No, kaj pravzaprav je interaktivna tabla; to je povečan računalniški zaslon, ki pa je računalniško podprt tako, da je upravljanje z grafično vsebino na tabli omogočeno z dotikom. Vsi ki imate telefone na zaslonski dotik ("touch screen") občutek že poznate, le da se zadeva preseli na razsežnost učilniške table. Res pa je, da je danes na voljo že kar nekaj različic te opreme, od enostavnejše, pri kateri je računalniška podprtost dela zagotovljena že tudi na navadni beli tabli, preko avtonomnih elektronskih tabel brez zunanje podpore, pa seveda vse do takih, ki so povezane s projektorjem in računalnikom na hišne mreže.

Seveda se vsak razmislek o uvedbi te tehnologije prične z vprašanjem o ceni opreme. Enostavnejše IT je mogoče dobiti že za manj kot 1.000 €, nekoliko naprednejše pa v obsegu mnogokratnikov do 3 ali 5. Čas recesije seveda ni naklonjen investicijam, vendar prinaša tudi nek drug vidik presoje; prodajalci so namreč tudi v zadregi s plasmajem svoje ponudbe in so v večji meri pripravljeni oddajati opremo v preskus.

Kdor ima lastne izkušnje z uporabo IT bo seveda dobrodošel kot komentator. Prav tako pa tudi z nasvetom, kje je mogoče pričakovati najboljši nakup.

Britanci bodo protestirali proti homeopatiji

Jutri ob 10:23 dopoldan bodo britanski nasprotniki homeopatije pred podružnicami trgovske verige Boots protestirali proti homeopatiji. Javni nastop organizira združenje Merseyside Skeptics Society v večjih britanskih mestih, skeptiki pa bodo kazali svoj nestrinjanje s prodajo homeopatskih zdravil tako bodo zaužili celotne vsebine stekleničk z zdravili in tako prikazali, da ne gre za drugega kot za sladkorne pilule. Akcija 10:23, kot se bo poimenovala, naj bi bila aluzija na Avogadrovo konstanto, s katerim predstavljamo število delcev v molu snovi. Homeopatija  namreč temelji na zdravljenju z razredčenimi učinkovinami, ki pa so v zdravilu lahko razredčene do te mere, da je vprašljiva njihova prisotnost.

Srečno 2010!

Vsem bralkam in bralcem bloga želim veliko dobrega v novem letu, predvsem pa naj vas ne izda zdravje!

O Wikipediji in podpori učnega procesa

Včeraj me je presenetil z zanimivo elektronsko pošto kolega doc. dr. Mirč Petrovec iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo MF UL. Dogovorila sva se, da ključne misli iz njegovega pisanja in mojega odgovora prenesem tudi na ta blog v upanju da bova zaradi aktualne tematike k razpravi pritegnila tudi druge. Predvsem s poročanjem o izkušnjah, ki jih imate učitelji in pedagoški sodelavci pa tudi študenti pri vključevanju Wikipedije v učni proces.

Iz pisma dr. Petrovca:
”…  vprašal (bi) za vaše … mnenje o uporabi wikipedije v študijskem procesu, ker se spomnim, da ste o tem nekoč na vašem blogu sprožili razpravo. Sicer nisem slišal, da bi imela Univerza kakšno enotno mnenje o tem… Namreč v roke dobivam diplome, kjer se ko viri navajajo reference  (in to v recimo 30%) iz wikipedije. Nič nimam proti uporabi wikipedije za splošno izobraževanje, v diplomsko delo pa po mojem mnenju spadajo izključno preverjene reference po formalnem peer review procesu, ne pa take, kjer je pravilnost trditev zagotovljena z občim pričakovanjem, da bodo bolj pametni od nas pač popravili morebitne napake. Ob tem se mi zdi zelo slabo to, da se potreba po iskanju informacij zvede na iskanje po wikipediji in googlu, pa kakšno slovensko knjigo, (da ni pretežko prevajanje)...”

Odgovor FVN.:
”Načeli ste zelo zanimivo temo in pri svojih potepanjih po svetovnem spletu sem vedno znova naletel na zelo kontroverzna stališča, kar zadeva uporabo Wikipedije v učnem procesu. Od tega, da jo profesorji popolnoma odklanjajo za kakršnokoli uporabo pri pouku do tega, da jo drugi vključujejo kot obvezni informacijski vir. Nedavno je npr. avtor, ki ga zelo rad prebiram, Dawson, zapisal takole na svojem blogu.

Sam sem nad W. večinoma navdušen in kljub opozorilom o občasnih nerodnostih ali celo zlorabah je korpus zajetega znanja takšen, da ga ni mogoče spregledati. Imam dostop tudi do E. Britannica in občasno sem primerjal ali celo preverjal kakšne podatke; lahko rečem le, da sem dobil več uporabnega v Wikipediji. Podatke v wikipediji je seveda potrebno obravnavati kot značilne sekudarne ali terciarne informacijske podatke in tako ko v bibliografijah diplom, tez ipd. toleriramo tudi navedbe drugih enciklopedij, kadar je to potrebno, bi seveda diskriminiranje Wikipedije bilo nespametno. Kadar pa je pomembno da avtor teze operira z originalnimi podatki, potem mora seveda navajati primarni vir, ne nazadnje zato, ker s tem daje avtorju priznanje zanj oz. za pridobljeno znanje. Pri študentih (pa) se pogosto dogaja, da jim je Wikipedija pač bližnjica, tu bi jih seveda opozoril prav na to, da je bližnjica tudi v naravi pogosto razlog, da zamudimo kakšen enkraten in čudovit panoramski detajl s katerimi nas lahko osreči daljša pot :-) In še tole, že Latinci so rekli Per aspera ad astra; zahtevnejša pot nas naredi kompetentnejše in tudi bolj tolerantne (t.j. manj ošabne) do znanja.

Torej da povzamem svoje prepričanje: wikipedija vsekakor da, vendar ne kot izogib drugim virom; meni je pogosto (to) pot do poti.”

V  odgovoru, ki je temu sledil  je dr. Petrovec dodal še nadaljnji zanimiv poudarek:
”S tem v zvezi se mi pojavlja tudi potreba po programju za preverjanje morebitnih plagiatov, ker se nam je tudi že zgodilo, da smo dobili (vsaj seminarske naloge) kompletno "prelepljene" iz elektronskih virov. Škoda je, da se to kje avtomatsko ne preverja – npr. kar na knjižničnem oddelku, kjer se diploma oddaja…”

 

Vsekakor je plagiiranje sicer žalostna stalnica, ki je seveda vredna najostrejšega zavračanja in preganjanja. Deloma je to slednje mogoče že z uporabo običajnih iskalnikov – Googla za vse in Najdi.si zlasti za slovenske tekste. Sam sem študentom po tej poti velikokrat prekrižal račune, priznam pa, da je ta pot zelo zamudna za učitelja. Predvsem pa ni toliko uspešna, kot so nekatere profesionalne rešitve, npr. programski paket Turnitin, katerega velika prednost je lastna, izjemno bogata podatkovna baza tekstov, njegova slabost pa je, da je plačljiv paket. Slišim, da ga na UL nekatere fakultete že preskušajo in samo upam, da bo kmalu prešel v standardni nabor programske opreme, ki je na voljo učiteljem. 

 

Mislim, da sva s kolegom dr. Petrovcem nanizala nekaj zanimivih dilem, vrednih razprave,  zato vabiva vse, ki ste vključeni v visokošolski izobraževalni proces, k razpravi.

90 let Univerze v Ljubljani

V ponedeljek, 1. decembra 2009 smo v Cankarjevem domu doživeli slavnostno akademijo ob 90-ti obletnici Univerze v Ljubljani.

Poklon Univerzi je bilo tudi intoniranje himne, tokrat prigodno primerne Gaudeamus igitur v obeh najznačilnejših kiticah, ki slavita mladost in akademski stan (prva in četrta).

Pogosto pozabljamo, da je pesem daljša in da naslavlja tudi druge teme. Pa si jo v nadaljevanju obnovimo:

1.
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus
Post iucundam iuventutem
Post molestam senectutem
Nos habebit humus
Nos habebit humus.

2.
Ubi sunt qui ante nos, in mundo fuere?
Ubi sunt qui ante nos, in mundo fuere?
Vadite ad superos,
Transite in inferos
Hos si vis videre
Hos si vis videre.

3.
Vita nostra brevis est, brevi finietur
Vita nostra brevis est, brevi finietur
Venit mors velociter,
Rapit nos atrociter,
Nemini parcetur
Nemini parcetur.

4.
Vivat Acedémia,vivant Professores
Vivat Acedémia,vivant Professores
Vivat membrum quodlibet,
Vivant membre quaelibet,
Semper sint in flore
Semper sint in flore!

5.
Vivant omnes virgines, faciles, formosae
Vivant omnes virgines, faciles, formosae
Vivant et mulieres,
Tenerae, amabiles,
Bonae, laboriosae
Bonae, laboriosae!

6.
Vivat et res publica et qui illam regit
Vivat et res publica et qui illam regit
Vivat nostra civitas,
Maecenatum caritas,
Quae nos hic protegit.
Quae nos hic protegit.

7.
Pereat tristitia, pereant osores
Pereat tristitia, pereant osores
Pereat diabolus,
Quivis antiburschius
Atque irrisores.
Atque irrisores.

Da se pesem občasno tudi v celoti poje, lahko vidimo in slišimo >tukaj.

To himnično pesem je v filmu Princ študent leta 1954 zapel tudi izjemni tenor Mario Lanza, ki pa se mu je primerila rahla nerodnost, ko je v besedilu v namesto “post iucundam iuventutem” zapel “post iucundum iuventutem”.