Britanci bodo protestirali proti homeopatiji

Jutri ob 10:23 dopoldan bodo britanski nasprotniki homeopatije pred podružnicami trgovske verige Boots protestirali proti homeopatiji. Javni nastop organizira združenje Merseyside Skeptics Society v večjih britanskih mestih, skeptiki pa bodo kazali svoj nestrinjanje s prodajo homeopatskih zdravil tako bodo zaužili celotne vsebine stekleničk z zdravili in tako prikazali, da ne gre za drugega kot za sladkorne pilule. Akcija 10:23, kot se bo poimenovala, naj bi bila aluzija na Avogadrovo konstanto, s katerim predstavljamo število delcev v molu snovi. Homeopatija  namreč temelji na zdravljenju z razredčenimi učinkovinami, ki pa so v zdravilu lahko razredčene do te mere, da je vprašljiva njihova prisotnost.

Srečno 2010!

Vsem bralkam in bralcem bloga želim veliko dobrega v novem letu, predvsem pa naj vas ne izda zdravje!

O Wikipediji in podpori učnega procesa

Včeraj me je presenetil z zanimivo elektronsko pošto kolega doc. dr. Mirč Petrovec iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo MF UL. Dogovorila sva se, da ključne misli iz njegovega pisanja in mojega odgovora prenesem tudi na ta blog v upanju da bova zaradi aktualne tematike k razpravi pritegnila tudi druge. Predvsem s poročanjem o izkušnjah, ki jih imate učitelji in pedagoški sodelavci pa tudi študenti pri vključevanju Wikipedije v učni proces.

Iz pisma dr. Petrovca:
”…  vprašal (bi) za vaše … mnenje o uporabi wikipedije v študijskem procesu, ker se spomnim, da ste o tem nekoč na vašem blogu sprožili razpravo. Sicer nisem slišal, da bi imela Univerza kakšno enotno mnenje o tem… Namreč v roke dobivam diplome, kjer se ko viri navajajo reference  (in to v recimo 30%) iz wikipedije. Nič nimam proti uporabi wikipedije za splošno izobraževanje, v diplomsko delo pa po mojem mnenju spadajo izključno preverjene reference po formalnem peer review procesu, ne pa take, kjer je pravilnost trditev zagotovljena z občim pričakovanjem, da bodo bolj pametni od nas pač popravili morebitne napake. Ob tem se mi zdi zelo slabo to, da se potreba po iskanju informacij zvede na iskanje po wikipediji in googlu, pa kakšno slovensko knjigo, (da ni pretežko prevajanje)...”

Odgovor FVN.:
”Načeli ste zelo zanimivo temo in pri svojih potepanjih po svetovnem spletu sem vedno znova naletel na zelo kontroverzna stališča, kar zadeva uporabo Wikipedije v učnem procesu. Od tega, da jo profesorji popolnoma odklanjajo za kakršnokoli uporabo pri pouku do tega, da jo drugi vključujejo kot obvezni informacijski vir. Nedavno je npr. avtor, ki ga zelo rad prebiram, Dawson, zapisal takole na svojem blogu.

Sam sem nad W. večinoma navdušen in kljub opozorilom o občasnih nerodnostih ali celo zlorabah je korpus zajetega znanja takšen, da ga ni mogoče spregledati. Imam dostop tudi do E. Britannica in občasno sem primerjal ali celo preverjal kakšne podatke; lahko rečem le, da sem dobil več uporabnega v Wikipediji. Podatke v wikipediji je seveda potrebno obravnavati kot značilne sekudarne ali terciarne informacijske podatke in tako ko v bibliografijah diplom, tez ipd. toleriramo tudi navedbe drugih enciklopedij, kadar je to potrebno, bi seveda diskriminiranje Wikipedije bilo nespametno. Kadar pa je pomembno da avtor teze operira z originalnimi podatki, potem mora seveda navajati primarni vir, ne nazadnje zato, ker s tem daje avtorju priznanje zanj oz. za pridobljeno znanje. Pri študentih (pa) se pogosto dogaja, da jim je Wikipedija pač bližnjica, tu bi jih seveda opozoril prav na to, da je bližnjica tudi v naravi pogosto razlog, da zamudimo kakšen enkraten in čudovit panoramski detajl s katerimi nas lahko osreči daljša pot :-) In še tole, že Latinci so rekli Per aspera ad astra; zahtevnejša pot nas naredi kompetentnejše in tudi bolj tolerantne (t.j. manj ošabne) do znanja.

Torej da povzamem svoje prepričanje: wikipedija vsekakor da, vendar ne kot izogib drugim virom; meni je pogosto (to) pot do poti.”

V  odgovoru, ki je temu sledil  je dr. Petrovec dodal še nadaljnji zanimiv poudarek:
”S tem v zvezi se mi pojavlja tudi potreba po programju za preverjanje morebitnih plagiatov, ker se nam je tudi že zgodilo, da smo dobili (vsaj seminarske naloge) kompletno "prelepljene" iz elektronskih virov. Škoda je, da se to kje avtomatsko ne preverja – npr. kar na knjižničnem oddelku, kjer se diploma oddaja…”

 

Vsekakor je plagiiranje sicer žalostna stalnica, ki je seveda vredna najostrejšega zavračanja in preganjanja. Deloma je to slednje mogoče že z uporabo običajnih iskalnikov – Googla za vse in Najdi.si zlasti za slovenske tekste. Sam sem študentom po tej poti velikokrat prekrižal račune, priznam pa, da je ta pot zelo zamudna za učitelja. Predvsem pa ni toliko uspešna, kot so nekatere profesionalne rešitve, npr. programski paket Turnitin, katerega velika prednost je lastna, izjemno bogata podatkovna baza tekstov, njegova slabost pa je, da je plačljiv paket. Slišim, da ga na UL nekatere fakultete že preskušajo in samo upam, da bo kmalu prešel v standardni nabor programske opreme, ki je na voljo učiteljem. 

 

Mislim, da sva s kolegom dr. Petrovcem nanizala nekaj zanimivih dilem, vrednih razprave,  zato vabiva vse, ki ste vključeni v visokošolski izobraževalni proces, k razpravi.

90 let Univerze v Ljubljani

V ponedeljek, 1. decembra 2009 smo v Cankarjevem domu doživeli slavnostno akademijo ob 90-ti obletnici Univerze v Ljubljani.

Poklon Univerzi je bilo tudi intoniranje himne, tokrat prigodno primerne Gaudeamus igitur v obeh najznačilnejših kiticah, ki slavita mladost in akademski stan (prva in četrta).

Pogosto pozabljamo, da je pesem daljša in da naslavlja tudi druge teme. Pa si jo v nadaljevanju obnovimo:

1.
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus
Post iucundam iuventutem
Post molestam senectutem
Nos habebit humus
Nos habebit humus.

2.
Ubi sunt qui ante nos, in mundo fuere?
Ubi sunt qui ante nos, in mundo fuere?
Vadite ad superos,
Transite in inferos
Hos si vis videre
Hos si vis videre.

3.
Vita nostra brevis est, brevi finietur
Vita nostra brevis est, brevi finietur
Venit mors velociter,
Rapit nos atrociter,
Nemini parcetur
Nemini parcetur.

4.
Vivat Acedémia,vivant Professores
Vivat Acedémia,vivant Professores
Vivat membrum quodlibet,
Vivant membre quaelibet,
Semper sint in flore
Semper sint in flore!

5.
Vivant omnes virgines, faciles, formosae
Vivant omnes virgines, faciles, formosae
Vivant et mulieres,
Tenerae, amabiles,
Bonae, laboriosae
Bonae, laboriosae!

6.
Vivat et res publica et qui illam regit
Vivat et res publica et qui illam regit
Vivat nostra civitas,
Maecenatum caritas,
Quae nos hic protegit.
Quae nos hic protegit.

7.
Pereat tristitia, pereant osores
Pereat tristitia, pereant osores
Pereat diabolus,
Quivis antiburschius
Atque irrisores.
Atque irrisores.

Da se pesem občasno tudi v celoti poje, lahko vidimo in slišimo >tukaj.

To himnično pesem je v filmu Princ študent leta 1954 zapel tudi izjemni tenor Mario Lanza, ki pa se mu je primerila rahla nerodnost, ko je v besedilu v namesto “post iucundam iuventutem” zapel “post iucundum iuventutem”.

Praznujem…

Iz nekega Tweeta:
fvnek : Počutim se imenitno; dopoldan sem bil v skupini 14tih kolegic in kolegov, ko nam je rektor UL podelil naziv zaslužnih profesorjev.

Iz nekega pisma hvaležnosti: 
"Zdi se mi, da je poklic univerzitetnega učitelja najbližji temu, kar doživljamo v družini. Je poslanstvo za katerega večinoma nismo formalno izobraževani v vseh podrobnostih vzgojnih oz. izobraževalnih veščin, je početje v katerem smo običajno soočeni z večjimi izzivi, kot nam jih kjerkoli, kadarkoli  in kakorkoli pridobljeno znanje uspe obvladati, je dogajanje, ki je izrazito označeno s čustvenim nabojem in bremenom odgovornosti, poplačano pa je z vrednostmi, ki so neprecenljive: zaznan uspeh v stiku z mladimi in priznanje sovrstnikov.”

Zakaj ne brezpapirna šola

Tokrat se Chris Dawson, čigar rubriko ZDNet Education  prav z užitkom spremljam, ukvarja z dilemo, čemu študenti v učnem procesu pravzaprav le obotavljaje sprejemajo prednosti, ki jih prinaša virtualno, brezpapirno okolje. Svoje začudenje temelji Chris na opažanju, da študenti namreč spletno odložen učni material skoraj po pravilu prenašajo na papir, medtem ko se v uporabah  družabnih spletnih okolij (npr. Facebook, You Tube…) počutijo povsem komfortno tudi “online-only”. Razloge te navidezne dvoličnosti skuša tudi analizirati in pri tem pri njenem preseganju poudari tudi vlogo učiteljev.      

Prihodnost branja

Na zanimiv način razmišlja o prihodnosti branja in z branjem povezanih dejavnosti Tom Peters. Z izginjanjem klasičnih kultnih užitkov šumečega listanja knjige, vonja starega papirja in vezave ter gradnje bibliofilskih osebnih knjižnic se kot nadomestilo med drugim ponujajo: dodana vrednost bogatenja branega teksta z zvočnimi in slikovnimi ali bolje multimedijskimi vložki, za analitične bralce pa z možnostjo komentiranja prebranega. Branje torej ne bo umrlo, se bo pa temeljito spremenilo. Dobivamo spremenjeno kultno podobo branja z užitki branja v postelji, na plaži/kopalnici in na poti (PPP).

Značilnost te teme je brez dvoma različnost mnenj: predlagam da jih soočimo v razpravi.