Ali je bilo doslej vse potrebno storjeno, ko govorimo o gripi

Ko poslušam gosta v današnjih Odmevih na temo nove gripe v svetu in v Sloveniji čutim dileme, s katerimi ju sooča voditelj in poskušam podoživeti zadrege katerim sta ob njegovih,  na trenutke nerodnih vprašanjih,  izpostavljena. Zavedata se, da ju lahko že jutrišnji dan demantira v njuni današnji gotovosti, da pri nas nove gripe (še) ni.  Razumem lahko, da ju to obvezuje, da govorita na način, ki ne bo sprožil strahu ali celo panike v javnosti, na drugi strani pa seveda želita, da bosta ob morebitnem zasuku realnosti ohranila strokovno verodostojnost. Do neke mere jima priznam uspešnost pri lovljenju ravnotežja. Nezadovoljen pa sem ostal v točki ko sta, na vprašanje ali so o dogajanju ustrezno obveščene šole, odgovorila, da ta trenutek za to ni potrebe. Tu bi sam ravnal bistveno drugače; tudi zaradi zadrege v kateri so, predstavljam si, učitelji. Tisti, ki poučujemo vemo, kako težko je včasih za marsikatero snov zagotoviti ustrezno motivacijo med učenci. Trenutna situacija, ko so mediji polni tovrstnih novic in ko je gripa pogosta tema siceršnjih pogovorov v javnosti pa mladino ta tematika nedvomno zanima. Učitelji bi najbrž bili hvaležni, ko bi jim npr. na IVZ ali v Ministrstvu za zdravje pripravili osnovno informacijo o pričakovanem infekcijskem obolenju, o splošni protiinfekcijski preventivi in o zdravljenju, saj bi ob trenutni izostreni radovednosti povedano mladim veliko učinkoviteje “sedlo” v spomin. Izgubljena je morda pomembna priložnost tako za šolo kot za tiste, ki skrbijo za javno zdravje.

O intelektualni lastnini študentskih del

Prejel sem zanimivo vprašanje svoje nekdanje študentke. Ker sam nanjga ne znam kompetentno odgovoriti, ga s soglasjem avtorice objavljam, dodajam svoje razmišljanje in vabim vse, ki lahko s kompetentno pravno razlago osvetlijo problem, da se javijo s komentarjem.

 

Spoštovani!
Sem ……  ……, še … nazaj absolventka mikrobiologije, sedaj pa študentka …. letnika podiplomskega programa …. Prosila bi Vas za nasvet glede lastnine seminarskih nalog, ki smo jih pripravljali tekom dodiplomskega študija. Sama sem te informacije že iskala pa pravilnikih Biotehniške fakultete in Univerze v Ljubljani, vendar nisem našla nedvoumnih odgovorov.

Zanima me namreč, ali lahko kot avtor celotno seminarsko nalogo oz. del te naloge uporabim tudi drugje (na primer za druge objave izven biotehniške fakultete)? Ali pa je mogoče vsaka taka seminarska naloga last Biotehniške fakultete?  Ali imajo fakulteta oz. njeni pedagogi pravico dele naših nalog uporabiti v svojih publikacijah?

Za te odgovore oz. druge napotke bi Vam bila zelo hvaležna. Za Vašo pomoč se že v naprej zahvaljujem!

Lep pozdrav!

………………………….

Spoštovna kolegica …,
odprli ste zelo zanimivo temo v kateri bi tudi sam rad prišel do jasnejšega odgovora. Žal kot laik lahko odgovorim le po občutku, raje pa bi videl, da bi vprašanje obdelal kak pravnik, ki je domač v avtorskem pravu. Bojim se, da intelektualna lastnina v naši univerzitetni zakonodaji ni podrobneje, zlasti pa ne ustrezno urejena, ravnamo se torej lahko zgolj po splošnih načelih avtorskega prava. In tu bi tudi sam želel slišati ekspertno mnenje.

Če bi se odločal po lastnem občutku bi rekel tako: študent, ki je avtor seminarske naloge lahko svoje misli, ideje in zaključke uporabi tudi drugje, v drugih zapisih. Seveda ob predpostavki, da so njegovi, saj v seminarskih nalogah pogosto povzemamo ali celo citiramo misli drugih, kar je treba seveda vedno nedvoumno označiti. Ne predstavljam si, da bi bila seminarska naloga last BF, saj bi to potem moralo biti urejeno s posebnim določilom. Fakulteta ali pedagogi lahko dele študentove seminarske naloge uporabijo v svojih publikacijah le ob dogovoru z avtorjem, ko se sporazumejo o morebitnem soavtorstvu (npr. zaradi sodelovanja pri izdelavi seminarskega teksta) ali pa o načinu citiranja takega dokumenta. Doslej povedano bi predvsem bilo uporabno za preprostejše seminarske naloge tipa eseja, kadar pa gre za dela, kjer se učitelj konkretneje vključuje (kompleksnejši seminarji z raziskovalnim karakterjem, poročila o raziskovalnih nalogah, magisteriji in doktorati) s svojo idejo, svetovanjem pri postavitvi hipoteze in pri sooblikovanju metodološkega repertoarja ter seveda ob interpretaciji rezultatov pa seveda gre za značilne elemente soavtorstva, kjer je mogoče zadeve reševati izključno s predhodnim dogovorom vseh soavtorjev. Še zlasti, če to ni posebej rešeno z ustrezno zakonodajo ustanove.

Kot rečeno se mi zdi tematika zelo zanimiva še za marsikoga, zato imam predlog, da mi dovolite da Vaše vprašanje objavim na svojem blogu skupaj s svojim odgovorom in nato skupaj upava, da se v odzivu npr. s komentarjem oglasi nekdo, ki bo znal zadevi dati pravni okvir.

Lepo Vas pozdravljam …    

Preberi, presnovi, zapiši

K temu zapisu me je vzpodbudilo razmišljanje Chrisa Dawsona na spletni strani ZDNet kjer poziva k opuščanju med študenti in učečimi tako uveljavljene prakse plagiatorstva. Seveda mu ne morem drugega kot pritrditi ob spominu na svoje izkušnje borbe proti kraji tujih vsebin, s katero sem se tako pogosto srečeval v seminarskih vsebinah svojih študentov. Del razloga za to razvado je vsekakor v lagodnosti in lenobi, oboje pa ima korenine med drugim tudi v nerazmisleku o moralnosti takega početja. Npr. ne bi bilo odveč, ko bi mladim čim bolj zgodaj in čim večkrat pojasnili, da je intelektualna lastnina kot vsak druga lastnina nedotakljiva in da ena osnovnih civilizacijskih zapovedi »ne kradi« velja tudi zanjo, brez možnosti iskanja stranpoti. Drug, prav tako pomemben razlog pa je v opustitvi razmisleka o tem, kakšno škodo si študenti s tako prakso pravzaprav povzročajo. Računajoč, da bodo privarčevali čas, s katerim bodo nato lahko svobodno razpolagali se ne zavedajo, da so še ta, sicer skromno odmerjen čas popolnoma vrgli v stran, saj koristi v smislu pridobivanja novega znanja ali veščin od takega »napora« pač ne bo nobene. Sumim, da ima priljubljenost te nekoristne poti svoj izvor vsaj deloma v neuspešnem učnem procesu na temeljni stopnji, ko jim učitelji niso najprej predstavili nato pa z njimi tudi utrdili osnovne mantre učenja iz virov: »preberi, presnovi in zapiši«. Dawson se upravičeno sprašuje: »…zakaj ima toliko študentov takšne težave s preprostim prebiranjem snovi, beleženjem lastnih zapiskov in nato izdelavo sestavka iz tega. Vse to lahko opravimo z uporabo enostavne programske podpore, že samo s preprostim urejevalnikom besedila in spletnim brskalnikom. Seveda kopiranje in lepljenje je lahka in mikavna možnost, vendar bi jo zlahka opustili, če bi le nekoliko izbrusili svoje raziskovalne veščine«. Strinjam se in verjamem, da gre predvsem za motivacijo ter izziv in gre seveda tudi za moralno opredelitev!

Preverjali ravnanje lastnikov psov

Pravzaprav me je danes presenetila novica na Siolovem portalu, da so “Inšpektorji in policija preverjali lastnike psov”; da ne bo pomote, novica me je pozitivno presenetila. Tudi sam sem lastnik psičke in na najinih dnevnih sprehodih imam priliko opazovati najrazličnejša ravnanja svojih sodržavljanov, lastnikov psov. Največkrat sem razočaran.

Upam, da bo ta akcija vzpodbudila tudi druge občine, da bodo občasno izvajale takšne nadzore, uporabiti pa bi veljalo tudi druge načine informiranja javnosti o pravilnem ravnanju z našimi živalskimi ljubljenci. Predvsem z rešitvami, ki bodo že brez grožnje s kaznijo zagotovile ustrezno kulturo, kot sem to imel npr. priložnost opazovati pred časom v San Franciscu.

Torej naša zakonodaja pravi (povzemam iz članka): “Če lastnik oz. skrbnik na javnem kraju nima psa na povodcu, je predpisana globa v višini 200 evrov.” In dalje pravi npr. odlok MOLa: ”…da je lastnik oz. skrbnik psa dolžan pri sebi imeti vrečke ali drugo opremo za odstranitev iztrebkov ter da je treba iztrebke takoj odstraniti, če gre za onesnaženje občinske ceste ali javne zelene površine. Ravnanje v nasprotju z določbami tega člena odloka je prekršek, ki se kaznuje z globo v višini 40 evrov.”

Pa še eno slovo…

Včeraj so mi v mojem nekdanjem delovnem okolju, na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete pripravili, v tradiciji oddelka uveljavljeno, “uradno” slovesnost ob odhodu upokojenih profesorjev. Ob koncu sem se zahvalil vsem prisotnim s krajšim nagovorom, ker pa se je kar nekaj vabljenih zaradi zadržanosti opravičilo, naj na tem mestu objavim svoje besede  in se jim zahvalim tudi po tej poti.

Spoštovani,
ko se človek poslavlja ob take vrste odhodu pač k sreči ni tako žalostno kot je ono drugo slovo, ko se drugi poslavljajo od tebe. In občutek, ko vidim toliko znanih obrazov, daje zadoščenje tudi zato, ker tistih, ki bi gojili kakšno zamero, tukaj gotovo ni. Tudi zato je tak trenutek poln čustvenega naboja, predvsem ker lahko s hvaležno mislijo in pogledom objamem vse, s katerimi sem v enem kosu prebil večji del življenja. V mojem primeru je to 35 let, ki sem jih preživel v rodiškem okolju in v širšem kontekstu na Biotehniški fakulteti. Po nekaterih teorijah, ko bi bilo treba vsaj na deset let menjati delovno okolje, je šlo torej za hujšo kršitev znanega pravila učinkovitosti. No, škoda je najbrž bila prizadeta drugim, meni je ta rešitev bila ves čas všeč. Da se prav ob tako dolgem sobivanju oblikujejo najgloblje čustvene vezi pa je seveda jasno in tega ni moč zanikati.

To je en del misli, ki me obletavajo v tem trenutku, drugi del je seveda tisti, ki je raztegnjen po celotnem obdobju mojega zavedanja, nekakšna bilanca doživetega. Žal moram priznati, da je spomin na dobo tja do vstopa v šolo pri meni zamegljen in neizrazit, potem pa k sreči bolj intenziven. In koliko je podob, ki se človeku kot kaleidoskop v takih trenutkih zvrstijo pred očmi, o dogodki in ljudeh, od katerih so eni že odšli v blag spomin, drugi so se kar nekako izgubili in tretji, ki so še vedno prijetni sopotniki.

Med njimi, ki so odšli se mi seveda misel pogosto vrača k staršem, ki jim hvaležno pripisujem največji delež v oblikovanju tudi mojega današnjega zadovoljstva. Ne zgolj zaradi podeljene dednine, bolj zaradi modre izbire in usmerjanja v obdobju ko sam tega še nisem bil sposoben. Takšna je npr. izbira učnega okolja, kjer pa se hvaležnost staršem prepleta s hvaležnostjo učiteljem, ko so mi vcepljali radovednost in mik razkrivanja novosti, ki je občasno mejil skoraj na obsedenost. Nekoč krivično ožigosani kot elitistični sta mi klasična gimnazijska izobrazba in vzgoja zagotovili širino interesov: od različnih vednosti, preko umetnosti tja do humanističnih kvalitet tolerance drugih in drugačnosti. Pri tem pa so mi (k sreči ali na žalost, o tem raje ne bi!) ostajale karakterne lastnosti, kot so trma, samospoštovanje in vztrajnost ohranjene do mere, ko upam niso preko vseh meja moteče.

Drugi del zgodnejših spominov je obdobje lastne zrelosti in kmalu tudi lastne družine, ki sovpada z mojim visokošolskim šolanjem, kjer sem ob sicer konfliktnih situacijah pridobil naslednje priložnosti zorenja in prepoznavanja zadreg iz sobivanja z ljudmi. To je obdobje ko odnosov ne katalizira več ista kri, ampak prevzetost s čustvi do partnerja. In nekaj kasneje se nato že srečam s podvojitvijo jaza ob opazovanju lastnih otrok. Ko v njih prepoznavaš odtenke sebe, pa odtenke drugih in ko moraš najti recepte za pojasnjevanje vsega in razumevanje vsakogar. Ob znanem pojavu, ko spomin na prijetno in učinkovito potiska neprijetnosti v pozabo, se lahko s ponosom oziram na družino v kateri mi je bilo zagotovljeno veliko razumevanja in postrežena mi je bila vsa pestrost prepoznavanja razlik kar me je vnovič vodilo do nadaljnje gradnje tolerance in spoštovanja ter občudovanja različnosti. In ko mora človek včasih v gabarite uspešnosti in prijetnega razvrstiti tudi trenutke neuspeha in razočaranj si je treba slednje razložiti kot srečno okoliščino preskušanja in priložnosti, da človek vztraja in obstane… »Stati inu obstati«…

Obdobje čaščenja svoje Almae mater je bilo obdobje rasti skozi tri stopnje veterinarskega študija in specializirane usmeritve v mikrobiološke vode. Ime, ki ga tukaj z dragim spominom želim omeniti je prof. dr. Janez Batis, ob njem pa seveda ljubeznivi kolegi, takrat moji učitelji in upam si želeti da tudi prijatelji, kot so prof. Brglezova, prof. Janc in moj študijski sopotnik prof. Jurca.

In potem je seveda tu analiza obdobja »profesionalne realizacije«. Najprej tri leta nekoliko manj zahtevne zaposlitve v skoraj čarobnem okolju ptujske podeželske romantike, nato bivanje na podiplomskem študiju v Ljubljani. Kmalu nato pa, s prihodom na Rodico, soočenje z zelo drugačnimi izzivi (tu hvala prof. Orešniku, ki je »zakuhal« to selitev in prof. Stekarjevi, ki se je morala kot prva predpostavljena ukvarjati z mano). Vsemu doživetemu bi merjeno z današnjimi strožjimi vatli težko vedno rekli »science pure«, pa je takrat to vendarle bilo, v zgodnjih sedemdesetih letih. Klima hiše z jasno prepoznavnimi vizionarskimi elementi, ki jo je ustvarjalo takratno vodstvo (poudarjeno naj tukaj hvaležno imenujem prof. Ločniškarja), je bila za mladega človeka izzivalna in navdihujoča. Sledil je krajši odhod v tujino, na Škotsko, ki pa me je tudi označil na svojstven način, ko se človeku ob tem, da pridobi dodatno samozavest, vendarle tudi milo stori ob križih in težavah po povratku, ob poskusih presajanja videnega v domače okolje. Vendar neuničljivemu optimizmu svojih predpostavljenih in sodelavcev (dodatno k že naštetim in nenaštetim sta močno zaslužna prof. Salobir pa kolega Pen) se moram zahvaliti, da sem spoznaval zanimive izzive takratnega časa v poskusih, ki smo se jih lotevali. Ne sicer vedno s primerljivimi orodji in rezultati kot v vzorčnih tujih okoljih, vendar z zavidanja vredno sposobnostjo posnemanja (beri improvizacije) in presajanja vzorov v pomanjšani meri v domače okolje. Morda se je marsikomu prenekateri korak zdel igranje z vlakci, vendar ostajale so sledi. Za marsikateri poskus takratnega časa danes spoznavamo, kako nehvaležno je biti petelin, ki prezgodaj zapoje. Pa vendar, če sicer ni bilo rezultata v epohalnem obsegu, so bili majhni rezultati vredni zvrhane mere zadovoljstva. Strokovno smo npr. koketirali z bioenergijo v času, ko ta še ni imela niti približno takih možnosti realizacije, kot jih vidimo danes (…Boris se bo najbrž spomnil, da ljudem pregovorno odnese pokrov, pri bioplinskemu reaktorju pa se to lahko zgodi tudi realno). In takrat smo začeli govoriti o biotehnologiji, ko je to bilo še za marsikoga zgolj sledenje modnim muham. Leta 1982 je npr. na Rodici nastala prva katedra s besedo »biotehnologija« v imenu v slovenskem visokošolskem prostoru (Katedra za mikrobno ekologijo in biotehnologijo v živinoreji). Sem gre tudi nikoli pozabljen, prijeten, čeprav kasneje ugasli intermezzo s Centrom za biotehnologijo BF, ki je bil ustanovljen leta 1985 in je sprožil zavist tudi zunaj BF (a ne, kolega Narat?).

In sprožali smo ideje o novih učnih vsebinah in novih študijih.

Kdaj pa kdaj je kakšna reč tudi uspela, celo bolje, kot smo zanjo načrtovalci v začetku upali verjeti. Tak je gotovo primer s študijem mikrobiologije na BF, katerega kali so zasejane leta 1989 in ki je pričel z delom leta 1993 (in o katerem bi bil prof. Šalehar dober pričevalec, seveda ob neumornih kolegih, takratnih matičarjih študija (po abecedi): prof. Grabnar, prof. Janc in prof. Megušar; skupaj smo presedeli pri kovanju študija neštevilne ure (in to brez sejnin).

Seveda je prav, da h koncu kakšno rečem še o svojih sodelavcih; najprej o naši Marti, ki je bila prva »žrtev« na kateri sem uril svojo »šefovsko« samozavest in kjer bi lahko razpredel zgodbo, kako je prišla k nam v službo, ko sem jo, kot kak ženin, šel iskat k njenemu očetu na bližnji Studenec. Nekaj kasneje se ji je pridružila še Nuša, …kako so mi ju v hiši kolegi zavidali. Potem so prišli mladi raziskovalci: Romana, kjer sem si pustil prišepniti od prijateljev, da vedo za odlično mlado biologinjo in Gorazd, ki sem mu šel prisluškovat na zagovor njegove diplome, ko me je navdušil s svojim nastopom. Pa drugi, ki so bili sicer manj potrpežljivi od teh, ki so vztrajali do danes, pa niso bili nič slabši, saj so se odlično izkazali drugje, vsak po svoje: tako Aleš, Jorg, Boris... In potem brihtne in pridne mravljice, ki so se pridružile kasneje na asistentskih nalogah, Lijana in obe Maši…in vsi mladi raziskovalci, ki so po uspešnem koncu šolanja odšli s trebuhom za kruhom (doma in v tujini), kot se rado reče; vsaj petero jih je bilo. Moj staž so vsa ta leta plemenitile dejavnosti, ki so mi bolj kot obveza bile prijeten hobi npr. vpletenost v širši kontekst informatike, kjer se rad spomnim vseh številnih sodelovanj s prof. Adamičem iz IBMI, pa delo v mikrobiološkem stanovskem društvu in posebej v njegovi terminološki komisiji, dolgo pod vodstvom blagega prof. Baniča, zdaj pa pod taktirko kolegice dr. Kešetove.

Na seji oddelčnega Senata, zadnjega, na katerem sem sodeloval, mi je prodekan dr. Kompan izrekel gotovo največje priznanje, ko je omenil, da sem na nek način prepoznaven, ker sem rad stresal svoje vizije, tako o vsebinah stroke, kot v pristopih (učnih in raziskovalnih); res je, da so le nekatere uspele in najbrž je bolje tako. Tiste pa, ki so, mi dajejo gorivo za naprej, da bom skušal še ostati koristen, če ne drugače preko digitalnih kanalov virtualnega sveta (v okolju svoje velike ljubiteljske obsedenosti, kot je znano). In če so blogosfera, Facebook in Second Life prototipi te jutrišnje sedanjosti, potem je upokojitev pravzaprav tudi Second Life in želim si zgolj, da me še kakšen čas spremlja zdravje po vzoru mojih izkušenj iz obdobja Primary Life.

Za konec hvaležna zahvala vsem sodelavcem, vsem predpostavljenim, vsem (naj bo to razumljeno kot igra z besedo) zapostavljenim. Nisem posebej imenoval vseh osebnih prijateljev med vami, vseh na Rodici, pa na Veterinarski fakulteti, na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo MF, na različnih katedrah za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti in drugod, ki vas danes vidim tukaj in tistih, ki so se zaradi različnih zadržanosti prijazno opravičili; pa saj veste, da sem tudi vam hvaležen. Ravnam pač po tistem reku, ki ga rad citira prof. Žgajnar: »…da je prijatelj tisti, za katerega vemo, da lahko računamo nanj.«

Upam, da ne bom ostal med študenti in sodelavci v spominu zgolj kot čudaški učitelj, ki je običajno nosil metuljčka, če pa že, pa vsaj ob razumevanju, da sem to počel, ker sem poučevanje vedno nadvse spoštoval in ga cenil tako visoko, da verjamem, da ga je mogoče gojiti in slaviti zgolj v »ta gmašnem gvantu«.

Bilo mi je namenjeno, da najdem na Rodici srečo in zadovoljstvo; našel sem ju, zahvala pa gre vsem vam, ki ste mi bili sopotniki. Prisrčna hvala!

Parkirišča kot študentski problem

Kar nekajkrat v zadnjih tednih sem v dnevnem časopisju zasledil prispevke, ki se lotevajo problema parkirišč v Ljubljani in to v zanimivi povezavi na pripombe študentov. Te segajo vse do ugotovitve, da so parkirišča ob fakultetah eden glavnih problemov študentov. Lahko si poiščete nekaj izvlečkov takih poročil tudi v spletnih novicah UL (npr. z geslom “parkir”).

Slišim za kuloarske govorice (morda so zgolj zlonamerna natolcevanja), da se na nekaterih fakultetah, zlasti kjer je vpis skromnejši, sprašujejo,  kako bi povečali zanimanje za vpis tudi tako, da bi izboljšali ponudbo razpoložljivih parkirnih mest v bližini ustanove.

Povsem razumem, da je razmislek o zagotovitvi varnih parkirišč za osebna kolesa smiseln in nujen, saj je za obravnavano populacijo tak način mestnega transporta vsega zagovora vreden. Bojim pa se, da imajo kritiki v mislih predvsem pomanjkanje parkirišč za osebne avtomobile. V luči tega velja pogledati dva posebna primera: najprej ko gre za študente, ki se iz obrobij Ljubljane vozijo v središče, kjer najdemo večino fakultetnih zgradb ali pa ko gre za študente, ki se iz središča oz. iz študentskih naselij vozijo na tiste redke univerzitetne lokacije na obrobju Ljubljane. Tu seveda lahko najdemo delno opravičilo za razmislek o lastnem prevozu. Ta postane dodatno smiseln, ko se skupine študentov racionalno dogovorijo za skupinski prevoz.  In zadeva pridobi dodatno težo, če na nekaterih destinacijah ni ustreznega javnega prevoza. Tu pa želim dodati svoj razmislek, ko imam v mislih konkretno relacijo Ljubljana – Domžale na kateri srečujemo študente, ki prihajajo na Oddelek za zootehniko Biotehniške fakultete na Rodici pri Domžalah.  Na tej razdalji imamo kar dve rešitvi javnega prevoza, avtobusno in železniško povezavo. Izkušnje ob vsakodnevni gneči na oddelčnem parkirišču pa kažejo, da veliko študentov uporablja lasten prevoz.

Naj na to navežem svoj predlog. Svetovanju študentom, da naj vendarle raje uporabljajo javni transport, bi učitelji dodali pomemben argument, ko bi nekoliko spremenili poučevalni pristop. V svetu se danes močno širi vključitev zvočnih nosilcev v posredovanje učne snovi. Ko bi učitelji svoja predavanja na spletu ponudili npr. v prijaznem in študentom dobro znanem avdio formatu mp3, ki ga je mogoče predvajati bodisi na posebnih predvajalnikih pa tudi že na celi vrsti mobilnih telefonov, bi bilo mogoče pokončati dve muhi na en mah. Študent bi ob jutranji vožnji na vlaku ali avtobusu prisluhnil profesorjevi temi in bi po prihodu v učilnico učitelj lahko snov obdelal diskusijsko ob predpostavki, da so prvi vtis o njej študenti že dobili. In parkirišča bi ostajala prazna pa še zaslugo koristnega prispevka zaradi zmanjšanega ogljikovega odtisa bi si študenti lahko pripisali.

Razmislek velja vsem, študentom in učiteljem…

Še enkrat Bologna

Tokrat sem si za svojo diskusijsko temo izbral nabor replik, ki jih imam na zanimiv članek, ki je izšel v tokratnem (13. 03. 2009) sobotnem Dnevnikovem Objektivu. Avtorja članka z naslovom »Zadnji poziv za Bologno - pot bo dolga in naporna« sta novinarja Lucija Dimnik in Uroš Škerl Kramberger. Upam, da me zato, ker v dobesednem navedku uporabljam omenjeni članek in vanj vključujem svoje pripombe, časopisna hiša ne bo preganjala zaradi zlorabe avtorskih pravic. Vendar le tako je bilo mogoče ostati v kontekstu teme in le v naslonitvi na integralni tekst bodo razumljivi moji komentarji. Svobodo opravičujem tudi z dejstvom, da sem tekst pridobil na prosto dostopnem spletnem naslovu časnika.

Novinarja sta v tem prispevku uspela nanizati spoštljiv nabor težav, ki se v slovenskem visokošolskem prostoru pojavljajo v zvezi z t. i. bolonjsko reformo, upal pa bi si trditi, da ta nabor celo ni popoln. Težav z Bologno, kot radi rečemo reformnemu procesu, sicer ne srečujemo samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, vendar kaže, da so pri nas še posebno izrazite. Pri tem naj na pot svojemu razmisleku povem, da sem bil v času njenega nastajanja izrazit zagovornik bolonjske reforme, računajoč pri tem, da bo poglavitni reformski cilj, predvsem z vključitvijo pozitivnih izkušenj, ki jih je ponujala britanska visokošolska paradigma, nova kvaliteta, da pa je moje razočaranje zdaj toliko večje, ko vidim, da smo uspeli ta kvaliteten vzorec učinkovito balkanizirati. Naj se vzdolž teksta ustavim samo pri nekaterih trditvah novinarjev in njihovih sogovornikov, bodisi s svojim strinjanjem ali pa z nekoliko različnim pogledom pač po principu, da je morda koristno slišati še drugo (ali tretje, četrto…) mnenje. Močno upam, da se bodo preostalih dilem reformnih korakov, ob katere se sam nisem obregnil, lotili komentatorji tega zapisa.

Ob tej priložnosti naj vsem, ki jih problematika zanima tudi širše, svetujem obisk treh spletnih virov, konkretneje razprav na temo Bologne. Aktualnejša iz leta 2008 je na portalu spletnega novičarskega časopisa razgledi.net –  s temeljitim uvodom prof. Žekša in z obsežnim naborom aktualnih komentarjev bralcev. Drugi dve, nekoliko starejši, pa sta forumski razpravi na portalu Ministrstva za šolstvo na temo Bolonjske reforme iz leta 2003 (ta je žal je zelo obremenjena s spamerskimi »dodatki«) in druga iz avtorstva društva SDVD iz leta 2004 (geslo Bologna) .

Integralni tekst časopisnega članka je zapisan v običajnem fontu in v navedkih, svoje misli pa dodajam v kurzivnem zapisu.

 

»Ljubljana - V prihodnjem študijskem letu bodo vse slovenske fakultete začeti izvajati bolonjske programe. Večina jih je s prenovo odlašala do zadnjega. Ne brez razloga.

Prvi bolonjski študentje so z bolonjsko reformo večinoma nezadovoljni. Občutijo jo kot pritisk. Skeptični so tudi profesorji. Pravijo, da so bili v spremembe prisiljeni, poleg tega pa fakultetam zmanjkuje denarja. Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se težav zavedajo in jih ne zanikajo.

Visokošolski partnerji, univerzitetniki, raziskovalci in študentje imajo veliko akademsko moč, ki se zna preleviti v neposreden politični udarec. Pred dvema letoma in pol je val nezadovoljstva odnesel ministra Jureta Zupana. "Pripravljeni smo na pogovor," pravi državni sekretar dr. József Györkös. "A bolonja je realnost. Poti nazaj ni."

Enačba z neznankami

Bolonjski študij so doslej izvajale le tri ljubljanske fakultete, Fakulteta za družbene vede (FDV), Fakulteta za upravo in Ekonomska fakulteta. Študentka Tanja Poličnik letos na FDV zaključuje bolonjski študij analitsko-teoretske politologije. V novi program se je vpisala polna upov. Štiri leta kasneje pravi, da je razočarana. "Z bolonjsko reformo so nam študentom naredili slabo uslugo. Preobremenjeni smo. Število ur, ki jih preživimo na predavanjih, se je sicer zmanjšalo, vendar to ne pomeni, da študiju namenjamo manj časa. Ravno nasprotno, veliko študijskih obveznosti moramo opraviti doma, saj se vsebinski obseg študija ni zmanjšal. Poleg izpitov moramo napisati ogromno seminarskih nalog in esejev. Če imaš dvanajst predmetov, jih moraš napisati dvanajst. Ker je obveznosti preveč, naši izdelki niso kakovostni. Iz knjig prepisujemo, ne da bi razmišljali. Prisiljeni smo delati zelo površno." «

 

Čisto tako pač ni: poleg treh naštetih fakultet je še kar nekaj drugih že pričelo izvajati bolonjske programe, med drugim zdaj že v drugem letu tečejo npr. tudi na Biotehniški fakulteti. Res pa je, da imajo na treh naštetih fakultetah najdaljši »staž« v izvedbi, in se srečujejo z nekaterimi težavami, ki so drugim še prihranjene.

Ker sem imel »srečo«, da sem (tik pred odhodom v pokoj) tudi že v dveh zaporednih letih predaval po novem programu, je to razlog, da se sploh upam oglasiti s svojimi replikami ob tem, da sem pri reformiranju programov na fakulteti tudi aktivno sodeloval.

Konkretno pa naj k besedam študentke v gornjem odstavku predvsem izrazim svoje začudenje, da jih najbolj moti urna obremenjenost. Seveda se tukaj ne bom spuščal v kvaliteto te zasedenosti, o tem lahko kakšno rečemo še kasneje, vendar zapisani podatek seveda ne vzdrži. Reformni cilji vsekakor vsebujejo tudi povečano intenzivnost visokošolskega učnega procesa, ki je na naših ustanovah marsikje bila pod standardi, kot jih srečujemo v primerljivih tujih okoljih. Ena od posledic tega je bila tudi, da se je (pridobitno) delo študentov razmahnilo preko vseh razumnih meja. Ne rečem, da neupravičeno, saj je državi mogoče takoj in trdo očitati, da se je tudi v točki materialnega oz. bolje socialnega statusa študentov napačno lotila bolonjske prenove. Ta robni pogoj bi morala rešiti že v predreformnem času, kot bi morala še nekatere druge, med njimi tudi prilagajanje učne prakse in tehnologije. In prav zato se strinjam z nadaljnjim razmišljanjem študentke in dodajam, da je sprememba načina dela študentov, ki ne pomeni istočasno tudi spremenjenega dela učiteljev, slaba pot k uspešni prenovi. Na kratko: seminarji in eseji seveda da, kot seveda »da« za vse oblike individualizacije pouka, vendar pod budnim in poglobljenim mentorstvom učiteljev. Ki jih je pa treba za ta namen razbremeniti drugih obvez, saj tako kot traja študentov dan samo 24 ur, velja enako za učitelja. Naj tukaj samo omenim drobno a hudo dilemo, ki se s tm v zvezi pojavlja v tujini ob spremenjeni poučevalni paradigmi, namreč problem kontrole plagiatorstva; problema, ki se ga pri nas še sploh nismo lotili pa se pojavlja že v zelo resnih oblikah.

 

»Pravi, da tak način študija vodi v degradacijo znanja, kar je na dolgi rok pogubno. Predlaga zmanjšanje obsega predmetov, namesto prepisovanja pa bi morala fakulteta po njenem spodbujati kritično mišljenje. "Kvaliteta bi morala biti pred kvantiteto," je poudarila. Študentom zaradi preobremenjenosti pogosto zmanjka časa za obštudijske dejavnosti in študentsko delo. "Moti nas tudi obvezna prisotnost na fakulteti. Če bi profesorji pripravili bolj zanimiva predavanja, bi že s tem privabljali študente." «

 

Z nekaterimi trditvami zgoraj se strinjam (npr. o spodbujanju kritičnega razmišljanja), z drugimi manj, zlasti pa ne s pozivom k večjemu obsegu dela študentov (mišljeno je najbrž materialno pridobitno delo) z eno samo izjemo, ko bi lahko študente na fakultetah v večjem obsegu vključevati kot pomočnike pri učnem procesu (študentsko tutorstvo je ena teh oblik, za katero pa bi morali najti konkretnejšo izvedbeno formulo in tudi sredstva, da se tako delo tudi plačuje).

 

»Študentje se pritožujejo nad ponudbo izbirnih predmetov. Izbirnost je po Tanjinih besedah le navidezna, saj si predmetov največkrat ne morejo izbrati, ker so zasedeni ali pa jih fakulteta sploh ne izvaja. "Na naši smeri je bilo denimo po predmetniku razpisanih šest izbirnih predmetov, vendar je bilo dejansko mogoče izbrati le dva, saj za ostale štiri ni bilo bodisi denarja bodisi profesorja, ki bi predmet poučeval," je razočarana. Težave se kažejo pri prenovi študijskih programov. Tanja pravi, da so na FDV en predmet denimo razdelili na tri, pri tem pa niso dobro premislili, kako se vsebine prekrivajo. Tako študent posluša tri med seboj zelo podobne predmete.«

 

Ponudba izbirnih vsebin je seveda oblika dela, ki jo je v večji meri prinesla prav bolonjska prenova in jo je treba izrazito podpirati, ne pa je odklanjati. Seveda pa je treba istočasno preprečiti omenjeno izigravanje izvedbenih načinov, ki se dejansko pojavljajo. Seveda pa je to med drugim vezano na razpoložljiva materialna sredstva, ki jih izvajalci danes dobijo za izvedbo procesa.

 

»Član odbora za visoko šolstvo pri Študentski organizaciji Slovenije Rok Primožič pravi, da je bila bolonjska reforma pri nas predvsem formalna, saj je veliko študijskih programov ostalo vsebinsko enakih, prilagodili so jih le drugemu sistemu študija. Enotna štiri leta so razdelili na tri leta prve stopnje in dve leti druge stopnje ali štiri leta prve in eno leto druge stopnje. Zaradi nerazumevanja ciljev in ideje bolonje je po mnenju študentov v akademski sferi prevladovala miselnost, da gre za nekaj, kar je vsiljeno od zunaj. Tudi zato je bila prenova formalna, ne pa tudi vsebinska.«

 

Težko ugovarjam gornji trditvi in pristajam, da se je marsikje pojavila taka praksa. Naj povem, da smo se pri študiju, kjer sem sodeloval pri prenavljanju, lahko uspešno in srečno izognili omenjeni nevarnosti »prepakiranja« programov, ker je naš študij mikrobiologije mlad, nastal je leta 1993 pod močnim vplivom britanskega vzorca in je v osnovnem konceptu že temeljil na bolonjski vsebinski ideji. Ob naši prenovi smo ga tako lahko v glavnem samo formalno restituirali. S tem tudi zagovarjam tezo, da je eden od problemov bolonjske prenove tudi v tem, da smo vsa dolga leta pred reformo premalo dograjevali in izpopolnjevali obstoječe študijske programe in je bila bolonjska formula zato občutena kot večji tujek, kot bi bila ob bolj dinamičnem sprotnem obnavljanju programov po vzoru evropskih programov. Strinjal pa bi se z občutkom o zunanji vsiljenosti reformnega procesa, o čemer govori kasneje prof. Mencinger, zato morda dodam kasneje še kakšno repliko na njegove besede.

 

»V študentski organizaciji med drugim opozarjajo, da študijski programi niso bili prenovljeni celovito. Vsebine se prekrivajo, programi so prenatrpani, zgrešeno je tudi prilagajanje obremenitve s kreditnimi točkami dejanski obremenitvi. Za neustrezno prenovo študijskih programov so po Primožičevem mnenju odgovorne tako država kot tudi univerze oziroma posamezne fakultete. Težave imajo tudi delodajalci, ki niso ali pa so zelo slabo obveščeni o uvedbi bolonjske reforme. Nimajo denimo informacij o pomembnih novostih bolonje, kakršna je priloga k diplomi, ki naj bi olajševala izbiro med kandidati za delovna mesta.«

 

Veliko tega v gornji kritiki drži, je pa posledica na eni strani birokratskega pristopa, slabe logistike prenovitvenih korakov in materialne nealimentiranosti novih programov.

 

»Primožič pravi, da je bila velika napaka narejena z enačenjem ravni izobrazbe, ki posledično vodi v nezaposljivost oziroma težjo zaposljivost diplomantov prve diplomske stopnje. Novela zakona o visokem šolstvu iz leta 2006 je namreč izenačila raven izobrazbe starih univerzitetnih diplom in novih bolonjskih magisterijev. "Zaposljivost po prvi bolonjski stopnji je bolj kot ne iluzija," pravi Primožič, zato se večina študentov odloča za nadaljevanje študija na drugi, podiplomski stopnji. Študij se bo po prepričanju študentov tako celo podaljšal, čeprav je bil eden od ciljev bolonjske reforme skrajšanje študija.«

 

Sam imam k zakonski rešitvi izenačevanja prejšnjega načina in dvostopenjskega načina po Bologni svoje mnenje in se mi rešitev v zakonu ne zdi tako sporno, ko hočejo nekateri prikazati, da smo samo podaljšali študij. Seveda sprejemam rešitev v zakonu le ob predpostavki, da se nekoliko poglobimo v problem. V načelu so prejšnji programi trajali v idealnem poteku pet let: štiri leta programa in peto, absolventsko oz. diplomsko leto (gre za osnovno shemo z razlikami pri nekaterih programih). Bolonjski proces, če ni izprijen zaradi kompromisov, traja prav tako pet let (ne glede na to za katero formulo se odločimo: 3+2 ali 4+1), pridobi pa lahko zaradi kvalitetnih premikov (nova paradigma poučevanja in preverjanja znanja) večjo težo; dodaja usposobljenost za neposreden vstop v doktorski študij, čemur je v prejšnjem konceptu bil namenjen znanstveni magisterij in lahko zagotavlja dodatne kompetence tudi v smeri zaposljivosti. Seveda vse pod pogojem rigorozne in brezkompromisne izvedbene sheme (obveznost predavanj, kar omogoča sprotno preverjanje znanja in ukinitev n-kratnega ponavljanja izpitov - do onemoglosti obeh: študenta in učitelja). To in samo to prinaša tudi večjo prehodnost študija, s čimer nas je vedno fasciniral anglosaški sistem, v katerem je bila naša prehodnost (40%) običajno podvojena. Kritiki bodo seveda rekli, da prva stopnja ne zagotavlja zaposljivosti; najprej bi rekel, da ni nujno tako, seveda s pridržkom, da ne gre za enake kompetence, kot jih je dajal prejšnji celovit študij in seveda ob tihi podmeni, da je prva stopnja pravzaprav neke vrste mehko reševanje tistih, ki jim ne uspe, iz različnih razlogov, preiti na drugo stopnjo. Tu bi seveda bilo mogoče pričeti dodatno razpravo, za katero pa zopet ni nujno, da bi se končala kot negativna kritika prve stopnje bolonjskega programa.

 

» "Ker smo se bolonjske prenove lotili prvi, smo delali v precej praznem prostoru," pojasnjuje prodekanja za dodiplomski študij dr. Monika Kalin Golob. "Prvo vodilo je bilo, ne po tekočem traku ustvarjati ozko specializiranih posameznikov za trg delovne sile, temveč ohraniti univerzo kot klasično evropsko 'vseučilišče'. Drugo načelo je bilo aktualizirati programe in predmete znotraj njih, se povezati s prakso in pripraviti v evropskem okviru konkurenčne programe." «

 

Ugotovitev kolegice Kalin Golobove je resna in resnična, žal pa ni bila nuja, da se je tako zgodilo. Namesto, da je država zelo birokratsko (žal v soglasju z enako maniro v drugih evropskih državah) prevzela uzakonitev Bologne v svoje roke, nato pa ni nadaljevala svoje naloge bodisi s svojim prokroviteljstvom (v obliki ekip strokovnjakov, ki bi pripravile programe in z vključevanjem tujih, zlasti britanskih izkušenj) ali pa s prenosom priprave programov na visokošolske ustanove z mandatom in ob konkretni injekciji sredstev za temeljit, strokovno utemeljen in z vsemi partnerji v državi usklajen projekt reforme.

 

»Profesor dr. Jože Mencinger, nekdanji rektor ljubljanske univerze v obdobju, ko je Slovenija postala podpisnica bolonjske deklaracije, pravi, da je z bolonjsko idejo zgrešila celotna Evropa. "Univerze skuša spremeniti v podjetja, v katerih so študentje reprodukcijski material. Ideja o dvostopenjskem študiju je nesmiselna, saj ustaljen kurikulum deli na dva nezdružljiva dela." Dr. Mencinger predvideva, da bodo študenti šole zaključevali s slabšim znanjem kot poprej. "Za prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe, z izjemo nekaterih specifičnih področij, na trgu dela sploh ni potreb." Opozarja na konformizem večine vključenih, in trdi, da je v času, ko je bil še sam rektor, na evropskih rektorskih konferencah od kolegov v zasebnem krogu slišal veliko kritik bolonjskega procesa, ko so nastopali javno, pa so "ponavljali tiste svoje fraze o uspešnosti". Pravi tudi, da se v nekaterih državah, ki so z uvajanjem bolonjskih programov pohitele, že uveljavlja "tiha protireforma".«

 

Razen s stavkom, da je »ideja o dvostopenjskem študiju nesmiselna«, (o čemer sva nekoč s prof. Mencingerjev že tudi razpravljala pa si me ni zdelo, da bi vse moje argumente o realnosti te rešitve zavrnil), se z drugimi njegovimi ugotovitvami strinjam. Zlasti pa se mi zdi dragoceno njegovo pričevanje o klimi in stališčih njegovih kolegov v evropski rektorski konferenci pri čemer pa lahko obžalujemo, da to nadvse kompetentno telo takrat ni povzdignilo glasu in skušalo napačne dele reformnega procesa (teze, da je ves proces napačen, namreč ne morem sprejeti) nadomestiti z rešitvami s katerimi bi se ognili trenutnim težavam,o katerih res da poročajo tudi drugod po Evropi. Upajmo, da bodo vsaj koraki »tihih protireform«, če bo do njih prišlo, bolj usklajeni med evropskimi visokošolskimi partnerji.

 

»Prisila je škodljiva

Dr. Erika Kržišnik z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer se pripravljajo na uvedbo bolonjskih programov v prihajajočem šolskem letu, pravi, da bo prihodnost težavna. "Bolonjsko načelo, da naj bi predmet načeloma obsegal samo en semester, predstavlja problem. To je povzročilo drobljenje predmetnih vsebin, kar pomeni, da se bo študijska snov v glavah študentov še manj povezovala. Da bi večje vsebine ohranjali cele na ta način, da bi imeli študenti pač več ur predmeta v enem semestru, ni rešitev. Iz študija dela tečaje." «

 

Gornje stališče težko komentiram, saj nimam potrebnih poglobljenih znanj o pedagogiji in kognitivistiki, kaže pa samo na nadaljnjo hibo celotnega projekta reforme, ko je pri načrtovanju konceptov bilo premalo sodelovanja različnih strok

 

»Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se vseh pomislekov zavedajo. "Nedavno smo organizirali konferenco o bolonjski reformi, na kateri so nas visokošolski partnerji podrobno seznanili s težavami," pravi državni sekretar dr. József Györkös. "Predvsem predstavitev študentov je bila izjemno dobro strukturirana. Nazorno so prikazali razlike med obljubami in realnostjo." Vendar, pravi dr. Györkös, vprašanje bolonja da ali ne ni več aktualno. "Danes nihče od visokošolskih partnerjev ne kaže ambicije, da bi izstopili iz bolonjskega procesa. Ta navsezadnje omogoča mobilnost in primerljivost znanja. Treba pa bo dopolnjevati posamezne programe." Györkös, ki je kot profesor poučeval na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, pravi, da bo bolonjski proces dinamičen in da bodo tudi kasneje možne večje spremembe.

"Tudi sam sem jih bil kot profesor deležen. Gre za premik v miselnosti, za stopanje s položaja 'ex cathedra' v horizontalni odnos s študenti." Strinja se s pomislekom, ki ga je izrazila študentka Tanja, da bolonja študentom predstavlja breme in da jim omejuje možnosti, da bi si sami razporejali študij po dnevih ali celo mesecih, kar je bil doslej temelj študentskega življenjskega sloga. "Bolonjska ideja o uvajanju ustaljenega osemurnega delovnega ritma že skozi študijski proces morda posega v individualno akademsko svobodo. Lahko deluje omejujoče in zaradi zahtev po predvidljivosti morebiti celo odškrne košček kreativnosti. Vendar je to povsem filozofsko vprašanje. Zavedati se je treba, da mora z nacionalnega vidika visokošolsko izobraževanje dajati predvidljive rezultate." «

 

Samo drobno pripombo imam na razlago g. državnega sekretarja; pred časom je Ministrstvo imelo celo spletno stran - forum na katerem je nekaj časa tekla zanimiva razprava o bolonjski prenovi; nato je razprava tudi zaradi bledega sodelovanja strokovnjakov iz ministrstva zamrla. Žal tokrat nimamo nobenih poročil o celotnem vsebinskem poteku nedavne konference, ki bi, če ne celo v zvočnem zapisu bila lahko vsaj tekstovno na voljo vsem, ki jih problematika reforme zanima.

V nadaljevanju pa bi bil zelo skeptičen do kočljive interpretacije individualne akademske svobode; ta je lahko utemeljena zgolj na maksimalni motiviranosti in angažiranosti ter na želji po vrhunskih rezultatih, vsaka liberalnejša interpretacija pa lahko hitro zdrkne v zagovor podpovprečnosti in nekompetence.

 

»Prodekan za študijske zadeve na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Miha Juhart je pogovor o bolonjski reformi začel pri zakonih. "Zakonska prisila, s katero je Slovenija vpeljala bolonjski proces, je škodljiva," pravi. Nestrinjanje s takšnim načinom se po njegovem kaže že v tem, da Pravna fakulteta bolonjske programe uvaja tako rekoč v zadnjem trenutku. "Slovenija kot podpisnica bolonjske deklaracije do drugih sopodpisnic nima nikakršne formalne zaveze. Odločitev za sprejem zakonodaje, ki je fakultete prisilila v bolonjsko reformo, je bila povsem politična."

Juhart nadaljuje s pripombo, da je študij prava specifičen in da dvostopenjskost študija zanj ni smiselna. "Devetdeset odstotkov naših diplomantov stremi k opravljanju pravniškega državnega izpita (PDI). Glede na to, da je ta izpit mogoče opravljati šele po petih letih študija, pa bi bil bistveno primernejši enovit študij."

Stopenjski študij prava, z možnostjo višje izobrazbe, je že obstajal v šestdesetih letih, vendar se ni izkazal za koristnega. V Evropi pravne fakultete danes poučujejo po sistemih tri leta plus dve leti, štiri plus eno leto oziroma po enovitem petletnem študiju. Ljubljanska Pravna fakulteta z naslednjim šolskim letom uvaja model 4+1, Juhart pa je prepričan, da bo vsakdo, ki bo opravil štiri letnike, opravil tudi petega. "V bolonjskem procesu podpiram le večjo mobilnost študentov," dogajanje na splošno ocenjuje Juhart. "Evropa študentom prinaša dodatno dimenzijo." «

 

Tudi sam menim, da so nekateri programi zelo specifični in jih je težko vkalupiti v osnovno bolonjsko shemo. Zdelo se mi je povsem sprejemljivo, da so bili v prvi fazi izločeni nekateri programi (npr. medicina), kar pa upam ne pomeni, da pri njih vsebinske reforme ne bo. Prav tako je bila morda napaka, da se je celo v evropskem kontekstu preslabotno razčistila dilema t. i. inženirskih programov, pa programov študija prava, pedagoških programov in še nekaterih. Tu vsekakor gre za specifike, ki so ostale nedorečene in so istočasno povzročile, da imamo zdaj v Evropi na teh točkah v posameznih državah zelo različne končne rešitve. Te so med drugim tudi zelo moteče pro mobilnosti študentov in učiteljev.

 

» Na FDV so ob uvajanju bolonjskih programov upoštevali, da mora vsak program dokazati primerljivost z vsaj tremi evropskimi. "Glede na to, da je bolonjska reforma politični projekt, smo skozi kritično presojo dokumentov, v katerih je opredeljena prenova evropskega visokošolskega prostora, naše 'bolonjske' cilje opredelili kot strukturno prilagoditev programov programom drugih evropskih univerz," pojasnjuje dr. Monika Kalin Golob. «

 

Vsekakor je bila naslednja napaka ali vsaj pomanjkljivost storjena pri zelo administrativnem naročanju reformatorjem, da morajo dokazati primerljivost svojega programa z vsaj tremi evropskimi programi. Veliko bolj simpatična bi mi bila rešitev, ko vsak od programov moral dokazati dejansko izmenljivost, vse do pogodbe o sodelovanju z dvema ali tremi zunanjimi ustanovami. Tako pa je ostalo zagotovilo o primerljivosti na verbalni ravni in je velikokrat nepreverljivo predvsem pa ne pripomore k večji mobilnosti študentov in učiteljev.

 

»Na oddelku za slovenistiko FF so imeli s poenotenjem več preglavic. "Evropski jezikoslovni prostor ni tako zelo enoten, kakor bi se morda zdelo," pravi Erika Kržišnik. "Primerjalno smo pregledali veliko prvo- in drugostopenjskih študijskih programov različnih univerz, tako v slovanskih kakor neslovanskih državah. Nazadnje pa smo se morali opreti tudi na tradicijo ljubljanske slovenistike."

Finančna kriza

Tako študentje kot tudi univerze opozarjajo, da je financiranje javnih univerz in visokošolskih zavodov pomanjkljivo, saj ni bilo prilagojeno novemu sistemu. Ker se je študij dejansko podaljšal za eno leto, bo treba za to dodatno leto zagotoviti dodatna finančna sredstva.«

 

V zadnjem odstavku se skriva ključni problem spotaknjene reforme, ki posledično skriva številne, tudi dolgoročne oblike škode. Naj obdelam enega od problemov katerega razrešitev bi omogočila rešitev nekaterih izrečenih kritik. Študenti npr. tožijo, da se izbirni predmeti ne izvajajo, tudi zato ker ni učiteljev. Trditev drži, ker jo razkriva že enostaven podatek o zelo neugodnem in z Evropo neprimerljivem razmerju števila študentov in učiteljev na slovenskih visokošolskih ustanovah. Izvajanje izbirnih predmetov bi bilo mogoče v delu reševati tudi, če ni lastnih učiteljev in teh najbrž ni mogoče »proizvesti« kar preko noči. Rešitev je v angažiranju tujih. Ob znanem mehanizmu ti. sobotnega leta, ki ga svet dobro pozna, bi ne bilo težko realizirati del tega. Seveda se tukaj skriva kleč: ugledni učitelji gredo na sobotno leto samo na ugledne tuje ustanove, predvsem pa na take, kjer bodo svoje sobotno leto zelo kvalitetno izkoristili. Ne nazadnje, kjer bodo lahko kvalitetno izpeljali tudi svoje raziskovalne načrte. Sobotno leto je namreč namenjeno tudi temu. In zdaj se vprašam, ko pogledam na številnih naših fakultetah v laboratorije (žal lahko presojam le nekatere naravoslovne vsebine), ki komaj dosegajo, redko pa presegajo opremljenost srednješolskih laboratorijev, ali je mogoče pričakovati, da bomo v tako okolje privabili zares eminentne tuje učitelje na sobotno leto. To je na videz sicer marginalni problem, kaže pa na številne pomanjkljivosti, ki se začenjajo z zastarelo infrastrukturo, neugodnim (nekampusnim) lociranjem fakultet ipd.

 

»"Finančni vidik je katastrofalen!" pravi dr. Juhart. "Ne vemo ne tega, koliko denarja bomo dobili za izvajanje štiriletnega programa, ne koliko za dodatni letnik." Še večje težave imajo po Juhartovem mnenju fakultete, ki bodo z naslednjim šolskim letom uvedle drugo bolonjsko stopnjo. Denimo FDV. "Med vzporednim izvajanjem starih in novih programov smo pridelali finančni primanjkljaj, za katerega je bilo obljubljeno, da ga bo ministrstvo pokrilo, a ga ni," je odkrita Monika Kalin Golob. "Ker moramo naslednje leto začeti izvajati programe druge bolonjske stopnje in so ti programi financirani zgolj kot prvostopenjski programi, čeprav gre za podiplomski študij, ki zahteva bolj individualizirano delo, se bojimo, da bo nastajal nov primanjkljaj."

Dodatni primanjkljaj, pravi Golobova, imajo zaradi velikega števila tujih študentov, saj za mednarodno dejavnost niso financirani. "Če je povečanje števila tujih študentov in profesorjev strateški cilj države in univerze, bi morali zagotoviti kakovostno vzporedno izvajanje najaktualnejših predmetov v tujih jezikih in to seveda financirati kot dodatno obremenitev izvajalca." Če država ne bo spremenila financiranja, FDV nekaterih drugostopenjskih programov sploh bo mogla razpisati. "Tako bomo študente prikrajšali za pridobitev izobrazbe, ki smo jim jo ob vpisu na fakulteto obljubili." Podobno meni tudi Erika Kržišnik: "V bolonjsko prenovo se je šlo z načelom 'nove vsebine, večja kakovost', toda z obstoječimi kadri in materialnimi možnostmi. Mi lahko poveste, kako je tako načelo izvedljivo v praksi? In kakšen je lahko rezultat take prakse?"

Sekretar Györkös pojasnjuje, da bo uredbo o financiranju visokega šolstva treba spremeniti, saj visokošolski partnerji ministrstvo opozarjajo, da ne bo zdržala dodatnega pritiska. "Zavedamo se, da se lahko odnos z visokošolskimi partnerji zelo zaostri." Minister Jure Zupan je leta 2007 na vrhuncu "spopada" z univerzami, raziskovalci in študenti odstopil. "Pripravljeni smo na dialog," poudarja Györkös.«

 

Ko človek prebira gornje vrstice, ga ne zaskrbi le učinkovitost bolonjske prenove, ampak preživetje visokošolskega izobraževanja v celoti. In namesto, da bi reformo spremljal spremenjen okvir financiranja, zdaj iščemo možnosti, kako bomo (morda) financirali poreformne ukrepe.

 

»Slovenija obenem še vedno nima neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti, ki bi opravljala zunanje evalvacije visokošolskih zavodov. Kakšna je v resnici kakovost bolonjskih programov, tako ne vemo, opozarja Rok Primožič. Kot kaže, pa se bo na tem področju vendarle nekaj premaknilo. Minister za visoko šolstvo Gregor Golobič je namreč napovedal spremembe zakona o visokem šolstvu, ki bodo omogočile ustanovitev neodvisne agencije za kakovost.

Vanja Perovšek, strokovna sodelavka na področju visokega šolstva pri Študentski organizaciji Slovenije, je opozorila, da bodo morale fakultete v prihodnje izvajati programe na ustrezni ravni, ki bo evropsko primerljiva, in poskrbeti za to, da bodo študentje res osvojili kompetence, ki so napisane v študijskem programu. "Agencija in sistem financiranja lahko to vzpodbujata, za dejansko kakovost pa so odgovorne same fakultete. V ta namen bi morale čim prej vzpostaviti notranje sisteme zagotavljanja kakovosti, svoje upravljanje pa prilagoditi tako, da bi bil študent v središču procesa in ne profesor."

"Namen ustanovitve agencije je zagotoviti transparentno akreditacijo, evalvacijo in habilitacijo," pojasnjuje državni sekretar József Györkös. Pogled na hitro usmeri v tablo, ki visi v sejni sobi ministrstva. Na njej je načečkana shema sestave takšne agencije. "Ena od možnih shem," poudari Györkös. "Morda bi jo moral že zbrisati." Člane sveta za visoko šolstvo oziroma - po novem konceptu - agencije bi morali po njegovem predlagati visokošolski partnerji, potrjevati pa bi jih morala vlada. Predstavnik vlade v tej agenciji ne bi smel imeti ključne vloge. Zakonska ureditev mora v največji možni meri zagotavljati neodvisnost agencije, pravi Györkös.«

 

Upam, da bo nova agencija v svoji prvi nalogi pozvala državo, da določi standarde za izvajanje kvalitetnega visokošolskega procesa; vzorcev in modelov ne manjka. V nadaljevanju pa bo seveda budno spremljala, da se pogoji in izvedbeni standardi kvalitete tudi rigorozno realizirajo, vključno seveda z zagotavljanjem ustrezne materialne osnove v javnem financiranju. Prepričan sem, da bodo tisti trenutek, ko bodo javne visokošolske ustanove kolikor toliko prehranjene in jim bodo gabariti delovanja opredeljeni z jasnimi standardi ter se bodo lahko tudi v alimentaciji brez sramu primerjale s tistimi v tujini, s katerimi bi se rade kosale v kvaliteti, odpadle tudi sedanje dileme o številu novih fakultet in univerz.

 

»Absolvent naj bo

Ko bo agencija ustanovljena, se bo prava polemika šele začela. "Na pravnem področju je mednarodno kakovost težko nadzirati, saj ni neposrednih prehodov med nacionalnimi pravnimi sistemi," pojasnjuje Miha Juhart. "Naš učbenik denimo ne bo mogel postati pravniški učbenik v neki drugi državi. Agencija je lahko koristna, vendar ne sme ocenjevati uniformno, temveč mora najti način, kako ocenjevati posamezna specifična področja. Prepričan pa sem, da javna univerza ne bo imela težav z zagotavljanjem kakovosti. Večji problem so zasebni visokošolski zavodi."

Dokler bo sistem javnega financiranja javnim univerzam zagotavljal dovolj denarja, zasebni zavodi z nižjimi standardi univerzam ne bodo konkurenčni. "Če pa nas bo ogrozila finančna luknja, ki bo ob negotovih finančnih sredstvih nastala z (bolonjskim, op.p.) razširjanjem programa, lahko ta konkurenčni odnos postane pomemben," pravi Juhart.

Eden od očitkov študentskih organizacij in profesorjev je tudi nejasnost zakona glede absolventskega staža. Zakon določa, da ima študent po zaključku predavanj eno leto časa za dokončanje študija, vendar ne določa natančno, ali se ob odločitvi za nadaljevanje študija na višji stopnji to leto vrine vmes ali ne. "Sam zakon razumem tako, da študentu pripada eno leto po vsaki opravljeni stopnji," pravi profesor Juhart. Državni sekretar József Györkös priznava, da ministrstvo na to vprašanje nima odgovora. "Beseda absolvent v zakonu sploh ne nastopa, zato bomo morali za tolmačenje zaprositi državni zbor. Zavedamo pa se, da si fakultete želijo, da tisti, ki nadaljujejo študij, na prehodu med stopnjama dodatnega leta ne bi izkoristili."

Vprašanje prehodnosti se je na treh fakultetah, ki so doslej že izvajale prvostopenjske bolonjske programe, odpiralo pri tistih študentih, ki so zaradi osebnih okoliščin, dolgotrajnejše bolezni ali pavziranja obviseli v vmesnem prostoru med obema sistemoma. Po starem niso mogli nadaljevati, ker predavanj ni bilo več, novi sistem pa je bil - drugačen. "Pri takšnih študentih smo šteli, da dokončani letniki ostanejo nespremenjeni in da opravljajo le razliko po novem sistemu," je izkušnjo s FDV opisala Monika Kalin Golob. "Če je kdo obstal v drugem letniku in predolgo pavziral, smo prvi letnik obravnavali kot dokončan, drugega pa je opravljal po novem, s tem da je lahko zaprosil za priznanje vsebinsko podobnih predmetov." «

 

O problemu absolventskega staža sem že govoril, o težavah s prehodnostjo pa bi lahko še precej obširneje razpredali. Pa bi hitro razpravo lahko tudi končali, če bi z jasnim sistemom financiranja visokošolskih ustanov preprečili, da lahko danes članice s kompromisi pri določanju pogojev za prehod rešujejo deloma tudi svoj finančni položaj. Tak pristop gotovo ne prispeva h kvaliteti, kot ne prispeva h kvaliteti izvajanje univerzitetnih in visokošolskih strokovnih programov na istih ustanovah pa zelo razpaseno izvajanje izrednega in plačljivega študija. In ko smo že pri plačevanju študija, naj povem da sem izrazit zagovornik študijskega prispevka študentov (t.i. šolnina) zaradi prepričanja, da bi tako močno povečali motiviranost za hiter in kvaliteten študij. Seveda predpostavljam tudi v tem primeru pogoj, ki ga mora nujno zagotoviti država; v izogib kakršnekoli socialne diferenciacije je treba najprej urediti štipendijsko in kreditno politiko po znanih vzorcih v svetu.

 

»Študentom tretjega in četrtega letnika je bilo dovoljeno dokončanje po starih programih, dokler so se ti še izvajali. "Vsak študent ima pravico končati študij po tistem sistemu, po katerem ga je vpisal," poudarja profesor Juhart. Tudi pravna fakulteta bo vsem, ki bi se znašli na prehodu med sistemoma, omogočila opravljanje izpitov po starem in končanje študija, enakovrednega petletnemu bolonjskemu, v štirih letih. "Kdor bo hotel poslušati predavanja, pa bo moral preveslati v bolonjski program."

Rektorica Univerze v Ljubljani (UL) dr. Andreja Kocijančič je opozorila, da so doslej na UL po bolonjskem študiju izvajali le manjšino programov, zato je po njenem za končno oceno o bolonjski reformi še prezgodaj. Šele z letošnjo prenovo so študentom namenili "boljše in bolj uporabne programe", pri katerih bo na voljo več izbirnosti. "Vprašanje pa je, koliko smo uspeli. Edini pravi odgovor na to vprašanje bo prišel s strani študentov," pravi Kocijančičeva, ki meni, da bo implementacija bolonjske reforme dolgotrajen proces.

Med študenti že opravljajo ankete, na podlagi katerih bodo končali analizo bolonjskih programov. Dr. Kocijančičeva je poudarila, da kritike študentov obravnavajo zelo resno - ugotoviti skušajo, kje so bile storjene napake, in jih odpravljajo. FDV bo študijske programe popravila, ekonomska fakulteta je takšna "popravila" že opravila.

Pojasnila je še, da so imeli na UL največ težav s prenovo študija pri pedagoških programih, saj do zadnjega niso vedeli, kakšen profil pedagoga je zaposljiv. Od države je ljubljanska univerza s težavo dobila informacije o tem, kateri profesorji in s kakšno izobrazbo bodo lahko učili denimo na osnovni šoli ali na gimnaziji. Tehnične fakultete so imele po drugi strani težave, ker so si ob že obstoječih visokošolskih programih, ki jih izvajajo, zamislile še deljeni univerzitetni študij.

Profesorji na vseh fakultetah imajo med drugim težave tudi z novim pristopom podajanja študijske snovi. Bistvo bolonjske reforme je, da profesor študentu priporoči, kaj naj sam preštudira, nato pa se z njim o preštudirani snovi pogovarja. "Način podajanja snovi je eden od bistvenih elementov dobre bolonjske prenove. Vsega tega se bo treba še naučiti," poudarja Kocijančičeva. Na filozofski fakulteti in tudi na nekaterih drugih bo velik problem pomanjkanje prostora in profesorjev, saj naj bi bil bolonjski študij bolj individualno naravnan, kar med drugim pomeni, da predavanja potekajo v manjših skupinah.

Pri prenovi študijskih programov se po besedah rektorice s podobnimi težavami sooča vsa Evropa. "Vse evropske države si podobno kot mi prizadevajo v čim krajšem času narediti čim boljši študij, ki bi bil čim bolj prilagojen potrebam gospodarstva."

Težave evropskih držav pri uvajanju bolonjske reforme so raznolike, saj ima vsaka drugačen visokošolski sistem. Doslej je bila najuspešnejša Norveška, ki je pri prenovi študijskih programov dala velik poudarek kakovosti in je vpeljala nove metode učenja in poučevanja. Študenta so postavili v središče študijskega procesa. Za kakovostno prenovo študijskih programov so namenili velik delež javnih finančnih sredstev.

Dr. Rudi Rizman, redni profesor za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in med drugim tudi na univerzi v Bologni, pravi, da sam s prenovo programa ni imel kakšnih posebnih težav. Samoumevno se mu namreč zdi, da je treba v predmete na začetku vsakega akademskega leta vnašati inovacije. "Zato me moti kampanjski pristop bolonjske reforme, ki je lahko neke vrste alibi za to, da bi potem imeli zagotovljen 'mir' za dolgo časa," pravi. Profesorji v Združenih državah Amerike imajo po njegovih besedah praviloma proste roke in tako lahko vsako leto delno spreminjajo tako vsebino svojih predmetov kot tudi njihove naslove in nenazadnje kompletne vsebine. Pri nas pa smo, pravi, po njegovih trditvah za kaj takega obsojeni na sizifovo delo in na kompleksni, prej "cenzurni" kot nesporno akreditacijski postopek, ki vzame najmanj pol leta. Pri tem je, kot je dejal, treba preskočiti najmanj tri ovire: fakulteto, univerzo in državno raven, profesorjem pa se po njegovem mnenju tudi premalo zaupa. "V tem smislu sem trdno prepričan, da je ta čas najbolj urgentno, da se univerzo ponovno vrne tistim, ki jim pripada: profesorjem in študentom oziroma študentkam!"

Ljubljanska univerza ima po mnenju Rizmana velike potenciale, ki pa v marsičem niso optimalno izkoriščeni. Po njegovem gre za banalne in z nekaj dobre volje rešljive probleme, kot je to, da na filozofski fakulteti vlada prostorska stiska, ali to, da fakulteta praktično nima materialne podpore, ki bi jo država nudila študentom pri mednarodni izmenjavi. V tujini lahko za zdaj tako študirajo le tisti, ki imajo premožnejše starše. To, da se dogovarjamo o sicer nujno potrebnem sofinanciranju študentske prehrane, medtem ko se o čem podobnem v zvezi s povečanjem kvalitete in modernizacijo standardov v visokem šolstvu - na primer prenovo infrastrukture, ki je pogojena z informacijsko revolucijo - prej molči kot ne, po Rizmanovem mnenju pove veliko o neopravičljivih razmerah.«

 

V gornjih vrsticah povedana izhodišča, zlasti vezana na kvaliteto učnega procesa so še kako pomembna. Zadevajo pa predvsem spremembo izvedbe učnega procesa, v katerem je: a) treba zagotoviti večje število učiteljev in njihov večji angažma ter b) omogočiti učinkovitejšo rabo sodobne učne informacijske podpore. K prvemu je treba najti ustreznejše rešitve v vedno znova spornih kriterijih habilitacije, ki v današnjem prednostnem odtehtanju rezultatov raziskovalnega dela prizadevajo zlasti učitelje, ki več časa posvečajo pedagoškemu delu, zlasti njegovemu inoviranju. Tu se še posebno strinjam s prof. Rizmanom, da je potrebno izrazito spodbujati stalno obnavljanje učnih vsebin, seveda pa vedno le ob zagotavljanju konzistence programov. V povedanem je tudi kar nekaj kočljivih nedorečenosti, ki bi se jih naše univerze ob izdatni pomoči države morale lotiti. Značilen primer je prostorska stiska npr. na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer se kolegi iz drugih fakultet samo spogledujemo, ko vidimo, kako se tam v majhnih sobah gnete po več učiteljev. In lahko jih potem razumem, da dobršen del svojih priprav opravijo doma, pri čemer pa ti učitelji zato niso dostopni ne študentom in ne siceršnjim funkcijam fakultetnega delovanja. Naslednji problem je jasna ureditev t.i. konkurenčne klavzule, ki pa seveda predpostavlja ureditev tudi dostojnih osebnih dohodkov zaposlenih na visokošolskih ustanovah

 

»Od Lizbone do Vladivostoka prek Bologne

Bolonjska deklaracija bo 19. junija praznovala deset let.

Glavni cilji reforme so:

- sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplomskih stopenj, z namenom pospešiti zaposlovanje evropskih državljanov ter mednarodno konkurenčnost evropskega sistema visokega šolstva;

- sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnjama, dodiplomsko (najmanj 3 leta) in podiplomsko (magisterij, doktorat); diploma, podeljena po prvi stopnji, je za evropski trg dela relevantna tudi kot ustrezna raven kvalifikacije;

- vzpostavitev kreditnega sistema (European Credit Transfer System - ECTS) kot ustreznega sredstva za omogočanje širše mobilnosti študentov;

- pospeševanje mobilnosti;

- pospeševanje evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti, tako da se razvijajo primerljiva merila in metodologije;

- pospeševanje potrebnih evropskih razsežnosti v visokem šolstvu, še zlasti v zvezi s kurikularnim razvojem, medinstitucionalnim sodelovanjem, mobilnostnimi načrti ter integriranimi programi študija, usposabljanja in raziskovanja.

Prvotnih devetindvajset držav podpisnic bolonjske deklaracije je do danes naraslo na šestinštirideset: Albanija, Andora, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Belgija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Češka, Črna gora, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Gruzija, Hrvaška, Islandija, Irska, Italija, Latvija, Liechtenstein, Litva, Luksemburg, Makedonija, Madžarska, Malta, Moldavija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Srbija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Ukrajina, Vatikan, Velika Britanija.«

 

Želel bi si prebrati objektivno in poglobljeno analizo dosežkov deklariranih ciljev evropskega reformnega procesa, ki je znan kot bolonjska reforma, s posebnim poudarkom na nerealiziranih delih za slovenski primer!!! Če ne danes pa vsaj jutri in tudi če bo to po dolgi in naporni poti, ki jo napovedujeta novinarja.