V zadnjih tednih se je v medijih okrepila razprava o pomenu
maternega jezika, konkretno slovenščine, v našem akademskem okolju. Tematika, v
ozadju sicer trajno prisotna, je močneje stopila v ospredje zaradi najavljene prenove
univerzitetne zakonodaje, ki naj bi bolj na široko kot doslej odprla vrata tujim
jezikom, predvsem seveda angleščini, v naše visokošolske predavalnice. Temo so
v nekaj zaporednih prispevkih v dnevnem časopisju obdelovali tako člani akademske
skupnosti, posebno izrazito slovenisti pa predstavniki resornega ministrstva, a
vrh razprave je vsekakor bil obsežnejši prispevek rektorja ljubljanske Univerze
v SP časnika Delo.
Tema je nedvomno pomembna, zadrežna pa zato, ker je kljub notranji
konfliktnosti mogoče pritrjevati argumentom obeh strani. Prav zaradi tega se ne želim ujeti v past
kritik, saj nimam absolutnih ugovorov.
Najbrž bi bila koristnejša od trde kritike predvidenih ukrepov
v novem zakonu s strani posameznih razpravljavcev njihova ponudba alternativnih
rešitev za sporne ukrepe pri sicer smiselnih ciljih, ki jih želi zakon uveljaviti.
Po svojem razumevanju npr. ne morem ugovarjati predavanjem (tudi v obsežnejšem
penzumu) eminentnih raziskovalcev iz tujine na naših univerzah v njihovem maternem jeziku pa če je ta angleščina, francoščina
ali kitajščina. Kot se mi na drugi strani zdi sporno predavanje slovenskega predavatelja
v angleščini, ko je ne obvlada na ravni »drugega maternega jezika«, torej v katerem
ni sociolingvistično identificiran, kot temu rada reče stroka.
Prav zato, ker v svojem razumevanju problematike težko
najdem ugovore s katerimi bi lahko pobijal nasprotujoče si teze drugih razpravljavcev
naj se omejim na zgolj en argument, ki pa ga v prebranem pisanju pogrešam,
pomeni pa močno utež v tehtanju pomena vzdrževanja in utrjevanja maternega
jezika (in to katerekoli materinščine, ki jo ljudje želijo v splošnem ugašanju svetovnega
jezikovnega nabora vendarle ohraniti) pri pouku in v znanosti. Predvsem zaradi
dogajanja, ki smo mu sicer že priče, ki bo pa jutri splošna, prevladujoča
praksa.
V mislih imam trend vse močnejše krepitve t. i. strojnih
prevajalnikov, ki postajajo vse učinkovitejši, zanesljivejši in v obliki
simultane zvočne komunikacije (tekst --> govor; govor --> govor) izjemno obetavni. Iz lastne izkušnje, ki
seveda ni ne jezikoslovna in ne računalniška, ampak izrazito uporabniška,
čutim, da je kvaliteta prevedenega
izrazito vezana na obseg napora lokalnih razvijalcev teh prevajalnikov in
seveda na razvitost prevajalnih algoritmov. Do takega vtisa me je pripeljala
tudi izkušnja, ko je določen tekst, ki sem ga prepustil v strojno prevajanje,
bil kvalitetnejše preveden, če sem kombiniral več izvornih in ciljnih jezikov.
Pri Google prevajalniku prostodušno priznavajo, da vsi jezikovni
pari v njihovem naboru preko sto jezikov zdaleč niso enakovredni, ne v
zvestosti prevoda in ne v njegovi transparentnosti. Tako naj bi bila posebno
učinkovita para francoščina v angleščino ali italijanščina v angleščino. Posebno
mi je ta razlika v učinkovitosti padla v oči, ko sem primerjal uspešnost
prevedenega teksta v evropskem prevajalniku iTranslate, ki vzporedno ponuja več
prevodov, najverjetneje produktov različnih prevajalnih algoritmov.
Laično si predstavljam, da ko bodo prevajalni algoritmi še
bolj dorečeni in ko bodo spletne prevajalnike povezali z najmočnejšimi tekstovnimi
podatkovnimi bazami npr. z računalnikom Watson, bo seveda učinkovitost predvsem
pa dorečenost prevedenih tekstov še večja.
In tu smo v koraku, ko postane pomembna zaveza vsakega ustvarjalca
zapisanega teksta, ki želi ohraniti svoj jezik tudi v prihodnje, da svoj
tekstovni proizvod, zlasti ko gre za strokovni tekst oblikuje tudi v svojem
maternem jeziku. Govorim o ZAVEZI. In tako kot vsakemu aspirantu v znanosti njegovi
učitelji in starejši vrstniki zelo kmalu in prednostno dopovedo, da mora za
učinkovit prenos in s tem prodor njegove misli, ideje ali inovacije, zadevo
zapisati v jeziku z največjim znanstvenim bralskim zaledjem, t. j. v angleščini,
bi bilo treba vsakemu avtorju iz neangleškega zajetja istočasno zabičati, da ta
tujejezični prispevek vzporedno pripravi tudi v svojem maternem jeziku. In
seveda, da poskrbi, da ta verzija teksta najde enakovredno pot do bralstva (in
tudi do vseh digitalnih prevajalnih strojev). Tudi v tej luči se pokaže, kako pomembna
je iniciativa odprtega dostopa do vsakega znanstvenega testa, predvsem takega,
ki je nastal v okolju javnega financiranja.
Prav enako zahtevo naslavljam na vse učitelje, da svoje učne materiale, klasične papirne ali digitalne, obvezno pripravljajo v slovenskem jeziku.
Brez velikih besed o narodni zavesti je dovolj zavedanje, da le intuitivno obvladovanje maternega jezika zagotavlja vrhunsko kognitivno moč in da nam bo v prihodnjem obdobju vse obvladujoče IT zagotovljena enakopravna udeležba v globalnem pretoku inovativne misli le z visoko razvito, akademsko zrelo materinščino.
