Na faksu

Zapiski predavanj

2012-01-27T09:53:00.001-08:00

Priprava zapiskov predavanj predstavlja veščino, uporabniki posebno uspelih zapiskov svojih kolegov pa priznavajo, da gre pravzaprav za umetnost. No vseeno: tile kratki zapisi s spleta dajejo nekaj napotkov za tovrstno zapisovanje:

iz spletišča Lifehacker

iz spletišča WikiHow

iz spletišča Academictips

iz bloga Art of Manliness

Nekaj za zaključek 2011

2012-01-08T13:17:00.001-08:00

Jonas nekje zagovarja, da bi moral vsak Slovenec pisati svoj blog. Blog kot arhiv preteklih in pozabi izpostavljenih življenjskih drobnarij. Torej blog v njegovi izvorni funkciji dnevnika, preden je blogarija postala učinkovita kot medijski projekt. Prav bi bilo ko bi tak način arhiviranja gojili zlasti tisti, ki so živahnejši v spletnem komuniciranju (forumaši, blogovski komentatorji, tviterati) saj neredko efemernost njihovih zapisov (ukinjanje URL naslovov, opuščanje spletišč) povzroči, da avtorji in bralci izgubijo zanimive vsebine.
Znanec iz raziskovalne sfere, Bernhard, me vsako leto januarja razveseli s pismom, ki ga razpošlje prijateljskemu krogu in v katerem povzame pomembnejša dogajanja, predvsem tista iz družinskega kroga. Rad to prebiram, ohranja mi stik z njegovo prijetno družino, kljub temu da se zadnja leta skoraj ne srečujemo več. Ideja mi je všeč, doslej žal sam nisem našel poguma oz. bolje, zbral toliko urejenosti, da bi se lotil takega povzetka. Sem že razmišljal, da bi za ta namen uporabil novo funkcijo Facebooka, njihov časovni trak – Timeline, pa mi njihov koncept nekako ne sede. Morda ga bom za določene pretekle dogodke še uporabil kot spominsko berglo, vendar, da bi na njem bolj gostobesedno razpredal, to pa najbrž ne. Zato raje k Jonasovi ideji o blogu. Naj torej poskusim z letošnjim pregledom kot blogovskim zapisom; pri tem bom ostal omejen predvsem na svoje doživljaje in vtise, družino bom vpletal le robno, da na prizadenem preveč njihove zasebnosti.
Sprehodil se bom skozi nekatere dogodke, ki so me v letu 2011 nekoliko bolj miselno angažirali; takoj v začetku leta npr. zaostritev javne podobe organizacije UNICEF zaradi odstopov dveh njenih uglednih ambasadork. Kot dotedanji redni sponzor sem bil prizadet, še posebno zaradi dodane konotacije. Sesutje moralnega lika dobrodelne dejavnosti in spomnimo se, da to ni bil prvi primer, saj je še živ spomin na dogajanja v Rdečem križu, je namreč krepko opozorilo o hudi etični eroziji v družbi. Bil je signal, ki je izostril mojo siceršnjo kritičnost nato skozi vse leto, to pa je zlahka izplavilo številna nadaljnja razočaranja v različnih sferah javnih zadev (res publicae). Začetek leta je postregel tudi z markantnimi dogodki v zunanji politiki; ti nato skozi vse leto določajo pozornost svetovnega tiska na dogodke t.i. arabske pomladi. Marca nas pretrese tragedija s potresom in posledičnim cunamijem v japonski Fukušimi – dogodek, ki bo imel ob človeški tragiki tudi nedvomne posledice v oblikovanju prihodnje svetovne energetske politike. Z izbruhom afere Thaler nam marec ponovno daje priložnost, ko se upravičeno zgražamo nad moralno izprijenostjo dela domače politične elite. Zanimivo da zadeva ni doživela pričakovanega pravnega epiloga vse do danes. April nam napove zaostrovanje notranjega političnega miru z vse hujšimi gospodarskimi težavami, zlasti v gradbeništvu in s prvimi težavami zakonodajnega organa, da bi uveljavil protikrizno zakonodajo. Kot se pokaže kasneje je to tudi čas pričetka erozije izvršilne oblasti, ki jo učinkovito sesuva uglašena opozicijska kritičnost še bolj pa notranje neravnotežje koalicijskih partnerjev, kar se v maju stopnjuje z izstopom DESUSa iz koalicije. Nadaljnje dogodke je bilo nato mogoče že skoraj napovedati. Junijski referendum že zabija žeblje v krsto vlade, nove doda izstop Zaresa iz koalicije. Navidezen uspeh parlamenta s sprejemom družinskega zakonika se kmalu pokaže za varljivo upanje, saj se znova sproži referendumski mehanizem. Julija nas znova pretrese svetovna tragika ob nerazumnem in nedoumljivem morilskem Breivikovem pohodu na Norveškem. Tudi kot signal bolnosti globalnega družbenega (so)bivanjskega koncepta? Avgusta se nadaljuje razgrajevanje domače politične scene, svetel preblisk morda pomeni uveljavitev spletne aplikacije Supervizor, agonijo nato vendarle septembra zaključi razpustitev parlamenta in začetek priprav na predčasne volitve. Oktobra me je močneje nagovorila smrt Steva Jobsa; sicer nisem applovec, vendar me je Jobsova vizionarskost vedno fascinirala, ob tem pa mi je ostal popolnoma nerazumljen njegov odnos do uradne medicine. November je bil označen doma z predvolilnim dogajanjem, mednarodno pa z nadaljevanjem globalnega »gibanja 99%«, ki v svetu občasno doživlja nepotrebne zaostritve z oblastniške strani; pohvala domači toleranci do tega zanimivega pojava odprtodružbenega opozarjanja na neravnotežje sveta. Volitve in povolilni čas so bili glavni decembrski dogodki, seveda s presenečenjem zaradi neučinkovitega anketnega napovedovanja izidov in zaradi povolilnih »iger in igric«. Bonitetne ocene projekta »sLOVEnija« pa še kar padajo! Osebno me je december razžalostil s smrtjo Vaclava Havla in z (ne)uspehom podnebne konference, razveselil pa, ker so Ljubljani vrnili Operno hišo.
Pri pisanju gornjih vrstic sem hitro ugotovil, da zanašanje na lasten spomin ne bo dal dobrega rezultata, zato sem se seveda naslonil na zunanje vire; še dobro da javni mediji tako radi leto zaključujejo s pregledi. (Svoj pregled leta 2012 moram drugače zastaviti, to mi je zdaj jasno!)
Ko skušam vendarle pobrskati v spominu še za nekaterimi bolj osebnimi dogodki v preteklem letu hitro ugotovim, da je spomin slaba podatkovna baza; na pomoč skušam za priklic uporabljati gesla. Naj poskusim: kje se je potepala moja družina. Sin Nejc je bil v začetku leta še na ladji v Karibih kot osebni trener, marca se mu je pogodba iztekla. Prišel je domov pa dolgo ni zdržal, natančneje, srce ga je potegnilo v Manchester. Zaradi vtisa, da je zaposlitvena kriza prisotna povsod, sem bil malo v skrbeh, kako se bo znašel, vendar po tem kar mi sporoča, je trg dela v Veliki Britaniji precej bolj odprt kot pri nas. Novembra me je še enkrat razveselil s kratkim obiskom doma, žal se je ves teden boril z virusi, kar je imelo za posledico, da je bil namesto s prijatelji, prikovan doma. Good for me! Hči Nada, naš »PhD photographer« kot ji sam pravim, se k sreči pridno oglaša po Skypeu iz svojega doma v El Granadi (pojasnilo: to je kakšnih 40 km južno od San Francisca); (tudi video klici zeta Johna kar preko iPhonea so navdušujoča oblika stikov). Družinici se je uspelo organizirati tako, da ostaja zaenkrat mama Nada doma pri hčerki Noelle in to bo morda trajalo še kakšen čas, saj kaže, da se bo kmalu družini pridružil nov član (ali članica). Kasneje pa »dediju« morda ostaja drobno upanje, da se Nada vsaj deloma vrne v svoj originalni akademski poklic. Hči v sedanji vlogi »varuške« čas vendarle koristno izpolnjuje s svojim hobijem, ki ga je vsaj za nek čas naredila kar za poklic, namreč s poročno in otroško fotografijo. Starejša hči Anamarija je trenutno edina, ki ostaja na »rodni grudi«. Na Drenovem griču so toliko blizu, da lahko družinico z obema vnukinjama redno videvam. Z zetom Alešem smo prav nedavno slavili njegovo srečanje z Abrahamom, sicer pa je možakar moj priljubljen sogovornik, saj je kot računalničar dobrodošla tarča za klepet o mojem hobiju, ki je internetno potepanje.
V 2011 sem vstopil v svoje tretje upokojensko leto. Je že čas za ocenjevanje? Na nek način mi je ta status všeč, predvsem, ker mi omogoča manj stresni dopoldan (in tudi lažje poskrbim za svojo psičko). Tudi nadaljevanje dneva je seveda izrazito sproščeno, tam okrog devetih odidem na Rodico. Upokojenim profesorjem so namenili pisarno, kjer imam še vedno zagotovljeno osnovno delovno okolje, računalniško povezavo v univerzitetni sistem in dobrodošlo strokovno podporo tako hišnih informatikov kot računalničarjev. No, ampak, da sem pošten, predvsem odhajam na Rodico, ker tam kuhajo odlična kosila. In seveda temu sledi vsakodnevna kavica v moji nekdanji skupini. Prijatelji zunaj tega okolja so me že večkrat povprašali, ali me nimajo moji bivši sodelavci vendar že »poln kufer«. Moram reči, da mi v vsem času od upokojitve jeseni leta 2008 tega niso nikoli pokazali. Če to preveč skrivajo so sami krivi, predpostavljam pa, da sem še toliko tenkočuten, da bi začutil in reagiral, če bi bilo tako. In ko bo nekoč tako, mi bodo to, upam, tudi znali sicer obzirno a jasno pokazati. Ne bo nobene zamere, vem, da je senilnost zelo vsiljiva, predvsem se pa sama ne prepoznava. Ampak, kot rečeno, trenutno mi je zelo pomembna možnost, da mi ni potrebno vsakodnevno skrbeti za prehrano. Rodiška kuhinja je klasična »domačijska« kuhinja in mi zelo ustreza. Tudi moje težave s holesterolom nimajo izvora v njej, ampak v drugih mojih grehih. Če samo pomislim, da bi moral sicer sam kuhati, mi je sedanja rešitev pravo olajšanje. Kuhati namreč sploh ne znam in čeprav mi prijatelji zagotavljajo, da bi se tega zlahka priučil, saj mi je nekaj osnovnih veščin branja receptur dala že moja stroka npr. s pripravo mikrobioloških gojišč, jim tega nočem verjeti. In ker tudi za konec tedna ni ogroženo moje preživetje, saj ob sobotah obiščem katero od okoliških restavracij, ob nedeljah pa me hči Anamarija običajno povabi na družinsko kosilo na Drenov grič, imam torej ta problem odlično rešen. Kaj mi sicer med letom še polni čas. Rad obiskujem svojo taščo v domžalskem Domu upokojencev; kljub visokim letom se »babica«, kot ji pravimo, odlično drži in je prijetna in zanimiva sogovornica. Vem, da ji moji obiski dobrodošlo premoščajo čas med redkejšimi obiski moje žene, ki ji bivanje v oskrbovanem stanovanju v oddaljenem Tolminu zaradi invalidnosti onemogoča pogostejše obiske. Vsekakor moram omeniti tudi svojo športno obsedenost s košarko (pa na »v živo«): sem zvest navijač košarkarjev domžalskega Heliosa pa tudi LA Lakersov iz NBA lige. Seveda je navijaštvo za lokalno moštvo lahko konkretnejše, z rednimi obiski tekem in tudi z debatnimi nadaljevanji z navijaškimi prijatelji v enem od domžalskih lokalov, ki vedno sledijo, je ta aktivnost kljub vsemu zelo polnokrvna. In potem je tu še moja psička Aša, ki mi kljub že njenim zrelim letom zagotavlja dnevne sprehode, za katere bi se ob svoji zapečkarski naravi sam težje odločal.
Sicer sem se v eksistencialnih vprašanjih v preteklem letu intenzivno ukvarjal z vprašanjem, kako se bom pospravil za čas svojih »zrelih let«. Najbližja mi je ideja oskrbovanega stanovanja. Sem upal, da bo novi Medgeneracijski center v Domžalah, ki ga predvidoma odpirajo v tem letu taka priložnost, pa se je investitor odločil, da stanovanj ne bo dajal v najem ampak v odkup. Taka rešitev mi seveda ne ustreza. Iščem dalje! Ali me v mojem statusu tudi kaj moti. Gotovo! Predvsem se čutim slabo izkoriščenega; najbrž bi lahko bila od mene še kakšna večja korist od sedanje. Svojo internetno zasvojenost do določene mere kanaliziram v deloma koristne dejavnosti kot so moji blogi >1, >2, >3 in vključenost v spletna socialna omrežja. No, pozabiti ne smem na svoje sodelovanja v terminološki komisiji SMD in urejanje spletnega slovarja. Mi dobro dene.
Naj bo zaenkrat dovolj. Kot rečeno bom skušal že sproti za naslednje leto pripravljati kakšne oporne točke…in upam da se znova beremo »ob letu osorej«.

Podatki o učnem procesu

2012-01-06T07:29:00.001-08:00

Nedavno je na Twitterju tekla razprava, ali in kako so podatki o nepremičninah na GURSu kršitev človekovih pravic; v ozadju debate je bila namreč spletna platforma o vrednotenju nepremičnin, ki je vezana na podatke o identiteti lastnikov. Mimogrede je bila navrženo (rahlo provokativno ) vprašanje »ali naj bi javnosti odprli tudi zdravstvene ali bančne (podatke), pa šolske zbirke ...?« Eden od diskutantov je odgovoril, da šolske podatke vsekakor… In nehote sem se moral z njim strinjati ob vsem zavedanju njihove trenutne oblike in z rezervo, da bi bili uporabni šele takrat, ko bi jih razvezali vsakršne povezave z identiteto posameznika. Če samo pomislim na vse podatke, ki nastajajo v različnih visokošolskih organizacijah oz. njihovih službah in ob izkušnji, kako sem nekoč (takrat še aktiven v visokem šolstvu) pogrešal celovitejše analize npr. o populacijah študentov ob vpisu, o njihovem napredovanju v učnem procesu in o njihovih končnih destinacijah v poklicih pa o razmerjih učitelji:študent (in še bi lahko našteval), se mi zdi še kako smiselna rešitev dostopa do zadevnih podatkovnih zbirk, ki se pripravljajo pa največkrat ostanejo neobdelane in nepovezane. Najbrž je še danes tako. Prav enake misli so me obšle ob prebiranju Dawsonovega članka, ko razpravlja o novih možnostih analitike učnih podatkov s sodobno informacijsko tehnologijo. Kako bi bilo olajšano odločanje o načrtovanju visokošolske mreže, o kvaliteti pouka na različnih ustanovah in še in še… Napake, ki bi se jim ob analizi podatkov izognili, bi predstavljale vrednost, ki bi deseterno poplačala stroške z vzpostavljanjem analitičnega sistema.

Čestitka fotografinje

2012-01-04T08:44:00.001-08:00

Hči Nada je letos na svojem blogu novoletno čestitko okrasila s simpatično zgodbo o vrednotah v življenju: http://themagicoflight.blogspot.com/2012/01/jar-of-life-as-2012-begins.html

Praznično voščilo

2011-12-24T14:19:00.001-08:00

Prijazen božično novoletni praznični čas in vse dobro v prihajajočem letu želim vsem svojim bralcem in komentatorjem.

Evropo skrbi izobraževanje za znanost

2011-12-20T12:21:00.001-08:00

Zanimivo. Medtem ko lahko Američani v znanosti zaposlijo komaj 16% svojih novih doktorjev znanosti, se v Evropi pojavlja skrb, da bo po letu 2020 primanjkovalo mladenk in mladcev, usposobljenih za delo v znanosti. Zato evropski ministri znanosti, Evropska skupnost in od inovacij odvisna industrija pričenjajo s projektom InGenious, ki naj bi mladino vzpodbujal k študiju znanosti, tehnologije in matematike.

Čemu (intenzivneje) ne gradimo svoje Wikipedije?

2011-12-04T09:04:00.001-08:00

Že nekaj časa me muči namera, da sebi in bralcem postavim vprašanje: »Čemu (intenzivneje) ne gradimo svoje Wikipedije?«. Da sem se zdaj lotil tega zapisa je povzročil današnji prispevek dr. Mihe Kovača v Sobotni prilogi ob rob izidu Slovenike, nove slovenske nacionalne enciklopedije. In ko dr. Kovač v zaključku utemeljuje zagovor ohranitve projekta pravi: »… verjamem, da Slovenija še vedno potrebuje novo enciklopedijo, ki pa bo vsebinsko in medijsko prilagojena novemu času in novim nosilcem vsebin…« in dalje »…To je za našo identiteto na dolgi rok vsaj tako pomembno kot naša zgodovina in folklora…«, se je z zapisanim mogoče samo strinjati, tudi ker je dr. Kovač kot glavni urednik MKS, izdajateljice Slovenike, brez dvoma temeljito seznanjen s problematiko. A v tekstu se loti tudi vsebine, ki jo želim obdelati v tem zapisu, namreč kakšne so možnosti večjega pomena Wikipedije v slovenski enciklopedistiki; žal pa v taki rešitvi ne vidi prave možnosti, celo nasprotuje ji. Argument njegovega odklonilnega stališča: »…kritična masa razumnih uporabnikov je za kaj takega v Sloveniji po mojem premajhna…« je zame (resda laičnega razpravljavca) nepravična in napačna. Svoj pomislek gradim na predpostavki, da bi bilo z angažiranim dviganjem interesa zlasti v strokovni javnosti in z ustrezno organiziranostjo takega projekta tako rešitev vendarle mogoče realizirati.
Pomemben vzvod ponuja že dr. Kovač, ko npr. pravi: »…je edini način ta, da znanstveniki in pisatelji še naprej pišejo v angleščini, ob tem pa bi jih različne ustanove – od habilitacijskih sistemov na univerzah naprej – silile tudi v sistematično objavljanje v slovenščini…«. A s tem se možnosti ne končajo. Najprej bi si želel, da bi šolski sistem pogumneje uveljavljal pogum za ustvarjanje pisnega zapisovanja po vsej izobraževalni vertikali. Prehod na nove informacijske medije to možnost kvečjemu povečuje, le spodbud za uporabo manjka. Če pogledam samo slovensko blogosfero, pri čemer žal pogrešam temeljitejšo analizo njene pojavnosti v slovenskem prostoru, bi njena praksa lahko bila v dobrodošlo pomoč pri ustvarjanju informativnih tekstov za Wikipedijo. Bolonjska šolska praksa je na visokih šolah zelo povečala obseg esejskega dela s študenti; eseji, vsebine v modulih Moodla in na različnih specializiranih Wiki portalih, enako pa tudi diplomske naloge in teze dodajajo neprecenljiv vir za polnjenje repertoarja enciklopedije. Ni prvič, da postavljam ne kot možnost, ampak kot zahtevo, da je del obvez mandata visokošolskega učitelja in sodelavca v njuni skrbi za strokovni materni jezik. In čemu ne bi za to uporabljali Wikipedije? To nikakor ni in ne sme biti v konfliktu s pogostimi in koristnimi predlogi za povečevanja obsega univerzitetnega pouka nelingvističnih vsebin v tujih jezikih. Prejšnja zahteva je prav zaradi teh možnosti toliko pomembnejša. Mimogrede se mi ob tem utrne še misel o nujni bilingvalnosti izobraženca v navezavi na psihološke študije pomena bilingvalne prakse za intelektualni razvoj odraščajočih.

Wikipedija nam skozi prakso svojega nastajanja ponuja še drugo, izjemno pomembno funkcijo, omogoča namreč soočanje s kolegialno kritiko. Ne zgolj zaradi izčiščevanja strokovne korektnosti vsebin v enciklopedičnem korpusu, ampak tudi zaradi gojenja kultiviranega dialoga, ki ga prepogosto zlasti v digitalni komunikaciji tako pogrešamo.

Spomnim se še polemik v spletnem prostoru ne tako daleč nazaj, ko so na eni strani študenti tožili, da jim učitelji prepovedujejo uporabo Wikipedije kot vira znanja, na drugi strani pa tarnanje učiteljev nad »copy-paste« prakso, ki so jo uporabljali njihovi varovancih. Seveda je bilo slednjim mogoče pritrjevati v zgražanju nad goljufanjem, vendarle pa je bilo bistvo problema v apriornem zavračanju Wikipedije kot učnega vira. Danes se je to precej spremenilo, tudi ker so učitelji sami prepoznali vrednost tega vira in ker je pravzaprav Wikipedija še najmanj problematična pri odkrivanju zlorab s strani študentov. In vse bolj narašča praksa, ko učitelji spodbujajo svoje študente k oblikovanju ali dopolnjevanju vsebin na Wikipediji. Wikipedija pravnoformalno seveda ne zagotavlja nespornosti vsebin, z verodostojnostjo ustvarjalcev pa bi se ta omejitev vse bolj umikala. In glede na spodletele poskuse konkurenčnih projektov spletnih enciklopedij (Citizendium, Encarta…) trdoživost Wikipedije vendarle kaže na njeno notranjo vrednost.

In najbrž vas ne bo čudilo, da bom na koncu kot pomemben razlog zagovora Wikipedije navedel tudi njeno odprto dostopnost.

Naj cveti tisoč cvetov!

Predavanje “Znanstvena metoda…/Bioetika”

2011-11-14T01:29:00.001-08:00

Predavanje z dne 14. 11. 2011 “Znanstvena metoda…/Bioetika” lahko študenti mikrobiologije najdejo >tukaj.

Predavanje “Po latinsko…”

2011-11-07T23:50:00.001-08:00

Predavanje z dne 07. 11. 2011 “Po latinsko…” lahko študenti mikrobiologije najdejo >tukaj.

Rojeni(a) ste bili kot… –ti(a) zemljan(ka)

2011-11-03T16:27:00.001-07:00

Še vedno smo pod vtisom v zadnjih dneh ponovljajoče se napovedi o sedmih milijardah ljudi na zemlji. Na tej strani pa lahko najdete računalniček, ki vam bo izračunal, kolikšna je bila poseljenost zemlje v času vašega rojstva.

Še o grožnji , ki jo predstavlja cepilna abstinenca

2011-09-22T06:57:00.001-07:00

S podatki iz urednikovega članka v zadnji številki revije Nature naj podprem svoje nedavno pisanje o cepilni abstinenci.

V letih 2009 in 2010 je manj od polovice ameriških zveznih držav doseglo ciljno 95% precepljenost predšolskih otrok proti ošpicam. Dodatno zaskrbljujoče je, ker v nekaterih delih države neutemeljena abstinenca dosega 25%, sveži podatki pa kažejo, da se stanje še poslabšuje. Ob tem urednik opozarja, da evropski podatki svarijo pred posledicami, saj je npr. v Franciji v prvih treh mesecih tega leta za ošpicami obolelo 4.937 ljudi, več kot v celotnem letu 2010. Po podatkih WHO je v 30 evropskih državah v začetku tega leta značilno narastlo število obolelih; sledi caveat: z nadaljevanjem trenda bo lahko ogrožena čredna imunost, ki pa je garant zaščite načrtovano nevakciniranih in imunsko kompromitiranih prebivalcev.

V nadaljevanju avtor izrazito poziva zlasti politike, da se izognejo nespametnim izjavam, ki bi kompromitirale ta zdravstveni ukrep, kot se je to nedavno zgodilo ob nastopu republikanske predsedniške kandidatke Michele Bachmann.

Poduhovljanje čez vse meje

2011-09-21T11:16:00.001-07:00

Ugotavljam, da leta umirjajo, včasih mi je pogosteje dvignilo pokrov, zdaj vse redkeje. Danes prebrano v razgledi.net pa me je znova dvignilo iz tečajev. Pa ne sam članek in njegovi komentarji, jih tudi ne želim komentirati, ker se več kot toliko ne opredeljujem do političnih tem, vznemiril pa me je komentar neke gospe Anike (s polnim imenom g. Ana M. Mayerhold). Najprej mi že ni bilo jasno kaj je želela povedati s svojim obširnim komentatorskim tekstom; če bi z omenjanjem blodenj ruskega “woomojstra” (angl. woomeister) Pjotra Garjajeva hotela aludirati na zbeganost slovenske politike in potencirano izraziti svoje nesoglasje z njo, bi še razumel. Žal pa sem ob branju dobil vtis, da se s tekstom nemških avtorjev, ki ga je prevedenega vključila v komentar, na nek način identificira. Joj, joj in prejoj! Spomnil sem se na nedavno prebran prispevek na to temo v Orac blogu in se žalostno zamislil nad kvaliteto razmišljanja nekaterih. Sicer smo pa nekaj tega lahko že pred časom brali na blogu MyChi in na blogu Sončeve pozitivke.

G. Anika nam obljublja nadaljevanje svojega komentarja oz. bolje prevoda. Pa naj vam pomagam, lahko si ga že vnaprej ogledate na blogu Neoviky, avtor pa je hrvaški glasbenik Tomislav Budak, tudi karmični učitelj, učitelj osebnostnega razvoja, “coach” in še kakšno funkcijo boste našli na njegovem spletu.

Šolnine gredo v nebo

2011-08-23T00:02:00.001-07:00

Potem, ko je University of California (UC) bila v ZDA znana po svojih nizkih šolninah, se bo letos prvič zgodilo, da bodo prihodki iz šolnin presegli sredstva, ki jih ta ugledna javna univerza prejema od države.

Univerza z 230.000 študenti v desetih kampusih išče nove poti iz težav, ki jih je izzvala proračunska kriza, po poti povečevanja šolnin, privatnih podpor (donacij alumnov in gospodarstva) ter s prihodom študentov iz drugih zveznih držav in iz tujine, ki plačujejo bistveno večje šolnine kot kalifornijski študenti. Pričakujejo, da bo letos prišlo npr. na UC kampus v Berkeleyju 30% brucev od drugod.

V svoji zgodovini, z ustanovitvijo leta 1869, UC bodisi ni imela šolnin ali so te bile zelo nizke, zdaj pa bodo za prihodnje šolsko leto presegle 13.000 US$ za dodiplomski študij, kar pomeni s stroški bivanja in prehrane 31.000 US$ letno. Seveda del študentov prejema podpore v različnih aranžmajih.

UC naj bi letos s šolninami zbrala 2,9 milijarde US$, država pa naj bi za ta namen prispevala 2,4 milijarde, kar je za celih 500 milijonov manj kot lani. Univerza porabi za celotno delovanje cca. 20 milijard US$, s tem, da seveda večji del tega denarja ni mogoče uporabiti v dodiplomskem izobraževanju.

UC se seveda s temi rezi ne odpoveduje cilju ostati odlična univerza, zato z reformiranjem študija želijo izboljšati in modernizirati šolo, tudi tako, da povečujejo delež online pouka, krčijo podvajanje akademskih enot in iščejo možnosti, da bi učitelji manj časa posvečali raziskavam in več pouku.

Kako omejiti neugoden vpliv recesije na visokošolsko izobraževanje

2011-08-19T12:44:00.001-07:00

Vzporedni učinek ali pa recimo temu kar kolateralna škoda trenutne recesije je izjemno močan vpliv na javno financiranje zlasti visokošolskega izobraževanja/raziskovanja. Prav nenavadno je opazovati, kako izobraževanje skoraj po pravilu doleti usoda, da postane tarča zgodnjih varčevalnih ukrepov v javnem sektorju. In nenavadno je, da pojav klestenja teh sredstev opazujemo izraziteje v razvitih ekonomijah. Splošno sprejeta je namreč podmena, da je znanje ključni dejavnik gospodarskega razvoja, zlasti v pogojih vse ostrejše konkurenčnosti, bodisi zaradi čim boljše izobraženosti izvajalcev proizvodno storitvenih dejavnosti (njim smo včasih rekli »delovna sila«), kot tudi zaradi nujnosti zagotavljanja inovacijskih rešitev, ki so ključ posodabljanja proizvodnih procesov v smeri večje učinkovitosti. Zdaj pa, kot da se je logična povezava med znanjem in napredkom razvezala: še huje, kot da je pamet zapustila odgovorne za družbeni in gospodarski razvoj.
Stokanje oz. občasno vpitje izobraževalne sfere v javnosti sicer lahko slišimo, kot po čudežu pa ne pride do ušes tistih, ki odločajo o finančnih tokovih javnih financ. V upanju, da vsaj nosilcev izobraževalnega procesa še ni zapustila pamet, se velja zamisliti ali in kako bodo vsaj oni uspeli najti rešitve za vse resnejši položaj omenjene infrastrukture. Ko se ozremo po svetu lahko take poskuse sicer opazujemo, a se človek vpraša ali so uporabljeni samoobrambni mehanizmi vzdržni na daljši čas. Govorim npr. o rešitvah, značilnih npr. za dva večja izobraževalna prostora, za angleški in ameriški. Prvi se je odzval predvsem z občutnim dvigom šolnin, kar gotovo ni smiseln dolgoročni ukrep. Reakcija ameriških univerz je drugačna, za reševanje res občutnega omejevanja javnega proračuna so ubrale pot, ki jo navdihuje medigra kapitala in trga. Živahnejši na široko odpirajo vrata sicer plačljivega vpisa na svoje šole, v izrazitem upanju, da bodo pritegnili dodatne kohorte »uporabnikov« tudi v mednarodnem prostoru. Pri tem računajo na eni strani na svoj akademski ugled, na drugi strani pa na v naklonjeni preteklosti ustvarjeno kvalitetno izobraževalno infrastrukturo. Manj uspešni ukinjajo programe. Zadrege z javno (državno) alimentacijo, ki jo opazujemo v visokošolski pokrajini dežel Severa, spremlja še en problem, namreč vse močnejša krepitev administrativnega aparata univerzitetnih vodstev na račun izgube vpliva univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev. Na ta pojav in vse z njim povezane posledice kritično opozarja ugledni profesor političnih ved Benjamin Ginsberg iz Univerze Johns Hopkins v svoji novi knjigi The Fall of the Faculty in jih tudi povzema v članku v reviji The Scientist. Opozorila velja imeti v mislih tudi pri nas, sočasno kot se zaostruje materialni položaj visokega šolstva.
In kaj lahko storimo, ko nam npr. majhnost etničnega in s tem povezana omejenost jezikovnega prostora, predstavljata dodatno težavo pri reševanju finančne erozije. Tudi ker smo soočeni še z nezadovoljstvom s sedanjim (»bolonjskim«) izobraževalnim procesom kot rezultatom zadnje večje reforme. Seveda bi za dokončen odgovor bila potrebna temeljita analiza, del uporabnih rešitev najdemo tudi v nastajajočem nacionalnem programu, čeprav večino teh obremenjuje napačna predpostavka o finančnih posledicah načrtovanih sprememb. V sicer skromnem a nezanemarljivem obsegu pa nam vendarle, tudi že na kratek rok, lahko rešitev ponudijo učne tehnike, ki v večji meri temeljijo na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, zlasti še ko ciljamo v dvig kvalitete. Ta pristop sicer ne bo izboljšal našega skoraj unikatno neugodnega razmerja števila učiteljev in študentov, bo pa lahko omilil neugodno ponudbo t.i. kontaktnega časa, torej časa namenjenega neposrednemu delu učiteljev s študenti. Prednostno bo treba rešiti npr. dostopnost učne literature, pri tem je treba čimprej v celoti preiti na virtualne učbenike, na drugi strani pa je pomembna uveljavitev odprte dostopnosti domače in tuje znanstvene literature, zlasti na drugi učni stopnji. Nadaljnji pomemben pristop je prehod na spletno temeljeno seminarsko delo in preverjanje znanja, medtem ko naj bo neposredni kontakt učiteljev in pedagoških sodelavcev s študenti namenjen predvsem razpravi in utrjevanju predhodno v individualno obdelavo digitalno ponujenega gradiva. Razlogi stiske bodo seveda zahtevali nepopularne in tudi ne zmeraj optimalne rešitve, vendar skušajmo recesijo naklonjeno razumeti kot neugodno dolino, ki ji bo, upajmo, sledil val izboljšanja.
Vem, da je gornji razmislek zelo poenostavljen prispevek k poskusu iskanja rešitev za zadrege, s katerimi se srečuje izobraževalna sfera, zato bi rad, da ga bralci s komentarji poskusijo dopolniti do popolnejše, predvsem pa do slike, ki je izvedljiva tudi v stresnih pogojih. Morda z nizanjem opaženih težav, z opozorili na neustreznost obstoječih praks in s ponudbo inovativnih rešitev v obravnavo, spodbudimo tiste, ki bodo obvezani za iskanje rešitev, da morda kakšno od predlaganih skušajo tudi uveljaviti.

Ali je prav, da slovenski raziskovalec objavlja zgolj v angleščini?

2011-08-16T15:21:00.001-07:00

Slovenska javnost, ki spremlja publicistično dejavnost v znanosti, zlasti še tisto v naravoslovno matematičnih, biotehniških, medicinskih in tehniških vedah, občasno kritično izpostavi vprašanje, čemu slovenski raziskovalci svoja dela objavljajo skoraj izključno v tujem, pretežno angleškem jeziku. Klasično pojasnilo te prakse je, da je presoja kvalitete raziskovalčevega dela vezana na mednarodni prostor, ki ga kot »lingua franca« obvladuje angleščina. Eden poglavitnih mehanizmov dokazovanja raziskoval(ne)(čeve) kvalitete je prepustitev rezultatov v presojo strokovnim vrstnikom (angl. »peer review«), merilo kvalitete, ki v scientometričnih postopkih iz tega izhaja pa je najpogosteje izraženo v t.i. »dejavniku vpliva« (angl. impact factor – IF). Ta je istočasno ključni kazalec v postopkih kariernega napredovanja zato je seveda »priljubljenost« opazovane rešitev razumljiva.

Prepričan pa sem, da bi raziskovalci v večini priznali, da jim je utečeni postopek prej obremenitev, kot pa pristajanje na lažjo pot. Najprej so le redki v tolikšni meri bilingvalni, da bi se lahko enakovredno kot v maternem izražali tudi v angleškem jeziku. Druga težava, ki jo ta praksa zanje pomeni je vezana na sam postopek vročanja raziskovalnega prispevka v presojo v predobjavni fazi. Osnutek članka raziskovalec običajno pošlje uredniku revije, za revijo pa se odloči glede na strokovno področje in glede na njen ugled, ocenjevan z omenjenim IF. Avtorji z več izkušnjami običajno pri izbiri upoštevajo še dodatne vidike statusa revije, npr. naklado in dostopnost revije, delež zavrnjenih člankov od vseh vposlanih, način vrstniške presoje (odprto ali zaprto vrstniško ocenjevanje), ki jo revija uporablja in ev. lastne izkušnje s pristranostjo urednikov in/ali ocenjevalcev. Upoštevati je namreč treba nepisano pravilo, da je strogost s strani uredništva pri presoji avtorjev, ki prihajajo iz manjših jezikovnih in znanstveno manj uveljavljenih okolij, večja, največkrat je to mogoče prepoznati že po ostrini jezikovne presoje poslanega teksta. Tu so seveda avtorji, ki objavljajo v domačih revijah, tudi kadar te npr. izhajajo v angleškem jeziku, prijazneje obravnavani. Tako je kritično očitanje, da se slovenski raziskovalci z lahkoto in brez razmisleka o pomembnosti objavljanja v maternem jeziku odločajo za prevladujočo pot objavljanja v angleščini, treba zavrniti.

Seveda pa je treba pritegniti tudi varuhom maternega jezika; zanemarjanje njegovega razvoja in bogatenja, ki naj bi v koraku spremljalo razvoj znanosti in tehnike, je seveda resen in obravnave vreden problem. V svetu se zlasti narodi, ki imajo bolj pretanjen odnos do svojega jezika, kot so npr. Francozi in nekateri narodi z majhnim jezikovnim zaledjem, zatekajo v rešitve, ki pa predstavljajo pomembno dodatno obremenitev za raziskovalce. Obvezujejo jih namreč, da članke v angleškem jeziku objavijo v celoti ali v obsežnem povzetku tudi v svojem jeziku. Če pri tem dodatna obremenitev ni odtehtana z ustrezno utežjo, se raziskovalci takih rešitev seveda izogibajo. V konkretnem primeru ocenjevanja odličnosti slovenskih raziskovalcev so merila za ocenjevanja naslonjena pretežno na ocenjevanje citiranosti in odmevnosti tujejezično objavljenega čtiva. In poudariti je treba, da je uporabljan sistem zelo obremenjujoč, da ne rečem diskriminatoren v primerjavi s rešitvami s katerimi se srečujejo kolegi v tujini, tako da se ni čuditi ugotovitvi v nedavnem prispevku v Delu »Potemneli blišč slovenske znanosti«, da, cit.: »…Morda potem slovenski prvak po indeksu znanstvene citiranosti ne bi živel v tujini…«. Če bi res želeli podpreti razvoj strokovne slovenščine bi med drugim bilo nujno v merila vključiti posebno utež za objave v maternem jeziku.

Drug del pristopa za razrešitev problemov slovenskega znanstvenega objavljanja je prav tako rešljiv z odločitvijo, ki bi bila v rokah predvsem politike slovanskega raziskovalnega prostora. Omenil sem možnost, da založniki neanglosaškega prostora izdajajo revije v angleškem jeziku in to bi bilo mogoče pri nas oplemenititi z dodatno rešitvijo, namreč z dvojezično objavo znanstvenega ali strokovnega prispevka. Težava bo sicer najprej v zagotavljanju kvalificiranih ocenjevalcev, saj je vrstniško ocenjevanje običajno neplačano; morda je rešitev v nagrajevanju vabljenih ocenjevalcev. V manjšem a ne nepomembnem učinku bi se s tem pristopom učinkovito zmanjšal pritisk lektorske selekcije, ker bodo dela v manjši meri izpostavljena jezikovnim kapricam ocenjevalcev, oz. bo izrazito tovrstno pristranost lahko reševala urednikova odločitev. Dodatna težava takega projekta je v sedanjem zelo skromnem odmerjanju javnih sredstev za publicistično dejavnost; to opazujemo tako v segmentu papirne revijalike, kot tudi v vse popularnejši revijaliki odprtega dostopa. Dve muhi na en mah bi zadeli, ko bi z javnimi sredstvi selektivno financirali strokovno in znanstveno virtualno periodiko, ki bi javnosti bila dostopna v odprtem dostopu. Dvojezična odprtodostopna periodika bi imela zlasti za raziskovalce izrazite prednosti, ki bi se prenašale tudi v večjo vidnost celotne slovenske znanstvene produkcije. Znano je namreč, da koncept odprtega dostopa v pomembni meri povečuje odmevnost objavljenih del. In na nek način bi tako resorno ministrstvo in pripadajoča agencija realizirali verbalno izrečeno podporo uveljavljanju odprtega dostopa v slovenskem prostoru, ki žal zdaj zaostaja za trendi v svetu.

Ali smo lahko ravnodušni do cepilne abstinence?

2011-08-03T09:18:00.001-07:00

Včeraj se je ob enem od zapisov avtorja “a …” na Google+ razvila zanimiva razprava in ker je avditorij tega novega omrežja še številčno skromen, tema pa zanimiva za širši krog sem se odločil, zadevo prekopirati v zapis na blogu, s tem da sem komentarje anonimiziral. Posredi je aktualno vprašanje obveznega cepljenja, ki prerašča v akutno vprašanje ob naraščanju zagovornikov cepilne abstinence. Pričakujem nadaljevanje komentiranja.

a … 03. 08. 2011 torek 05:04 PM
Danes sem tole dobil na email. Ko bo možno, glasujte (saj veste kako) ali pa pač ne.

predlagam.vladi.si: Svobodno odločanje človeka o cepljenju v skladu s svojimi prepričanji

Sem mlada Slovenka. Še brez družine. Položaj za mlade družine danes v Sloveniji ni rožnat, saj ni služb za izobražene, ni dobrih plač, ni stanovanj, ni odobrenih kreditov za gradnjo hiš pri mizernih p...

komentatorji:

b … - oboh! Pa sem kolebala med člankom o pomembnosti cepljenja in tem, ki je zdaj. No, bom vedela za drugič.
torek 5:24 PM

fvn …: - Ubogo dekle, ki išče razlog stisk mladih v povsem napačni smeri. Ki se odloča in celo poziva somišljenike k odločitvi, ki je izrazito sebična. Ko pod krinko pravic do osebne odločitve želi doseči rešitev, ki bo ogrožala njenega otroka in otroke njenih somišljenikov pa tudi otrok (in zlasti takih), ki jih zaradi medicinskih razlogov ni mogoče cepiti. V razpravo dodaja celo politične insinuacije, čeprav je obveza cepljenja značilnost razvitega demokratičnega sveta; vredno je npr. prebrati tole: http://shine.yahoo.com/channel/parenting/pediatricians-turn-away-kids-who-arent-vaccinated-2509592/
torek 5:31 PM

c …: - Spoštovani gospod fvn... ehm...dejstvo, da se vaša generacija poslavlja mi nekako vzbuja upanje. Samo to.
torek 8:13 PM

b …: - Spoštovani gospod c …, dejstvo, da se naša generacija še lahko uči od njih, mi vzbuja upanje. Samo to.
torek 8:14 PM

c …: - Tudi mene veseli. Oboje pravzaprav.
torek 8:16 PM

fvn …: @c … - Ob vašem "samo to" bi pravzaprav bilo najbolje molčati. "Si tacuisses...". Samo učitelj nikoli ne odneha, tudi v najbolj brezupni situaciji ne. K vaši želji po skorajšnjem slovesu naše generacije pa naj rečem le toliko, da res ne bi rad doživel časov, ko bi(o?) človeška neumnost splošno pravilo, znanstveno temeljeni argumenti pa posmehu izpostavljeno stališče ostarelih čudakov. Predvsem pa ne bi rad doživel tragičnih posledic morebitne prevlade nerazuma v zadevi vakcinalne zaščite, ko bodo starši izgubljali svoje najdražje, ker so jim v zgodnji dobi preprečili zaščito. Ki jim jo je pravzaprav ponudila narava in imajo do nje absolutno pravico podeljeno skozi evolucijski razvoj, in močnejšo od kakršnega koli sklicevanja na ustavne pravice. Zaščito, ki je skozi novejšo zgodovino okrasila medicinsko znanost z enim največjih zmagoslavij. Govorim namreč o učinkoviti borbi proti številnim strahotnim epidemijam bolezni, ki jih je bilo mogoče v občudujoči meri omejiti, nekatere pa celo iztrebiti. In to vse zahvaljujoč vakcinalni zaščiti. Predvsem vam torej ne želim grozljivega ozaveščanja svoje napake, ko bi ostali brez moči ob bolezni svojega otroka, ki bi jo bilo mogoče preprečiti s cepljenjem. Kot rečeno, ker sem v odpisu, tega ne bom mogel opazovati, vem pa da bi mi ob taki vaši bolečini bilo zelo hudo za vas, tako kot mi je zdaj, ko vidim usodno napako v vašem razmišljanju.
torek 9:04 PM

c …: - Kaj zdaj, a bi bilo bolje molčati ali si izmenjati mnenja?
Miselnosti vaše generacije ne očitam neznanja ali nedobronamernosti, prav nasprotno, vendar je nesposobna uvida v nepotrebnost in škodljivost zapovedi, samo to, še enkrat. Izobraževanje in ozaveščanje da, zapovedi pa množice poneumljajo. Zdrave pameti in intuicije ne razvijaš s prisilo.
Bil sem priča prav grozljivemu ozaveščanja posledic škodljivega cepljenja otroka, tako da nekaj uvida v tovrstne zadeve žal, imam.
Ne želim spreminjati vaših prepričanj, me pa moti, ko agresivno nastopate proti drugačnim mnenjem, da. Brez kakšnih resnih dokazov za pravilnost teorije, ki jo zagovarjate, povrhu.
torek 9:51 PM

a …: - Ne poznam konkretnih študij cepljenja, a moj zaključek po vsem prebranem in slišanem tako pro kot contra je, da je še kako potrebno. Eno je mnenje, nekaj drugega pa konkreten dokaz, ki je mnogo več vreden kot mnenje laika.
torek 9:51 PM

fvn …: - @ c … Drobno vprašanje k "poneumljanju": ali se na križišču ustavite pred rdečo lučjo? K vašemu zadnjemu stavku pa: morda je res moj poklic srečna okoliščina, da poznam najprej fiziologijo imunskega odgovora, nato pa tudi zgodovino razvoja in uspehov vakcinalne zaščite. Pa zato večje vprašanje: ali dvomite v vsak ukrep, za katerega nimate lastnega ekspertnega znanja? Zlasti pa: ali si upate za zavračanje uveljavljenih rešitev prevzemati odgovornost? Da ne bo pomote: sem zagovornik popperjanskega empiričnega falsifikacionizma, torej ne padam kar slepo na avtoritete!
torek 10:09 PM

d …: - @ c … "brez resnih dokazov" ? Kako to mislite, brez resnih dokazov? 100 let uspešnih cepljenj ni resen dokaz?
torek 10:02 PM

c …: - Poglejte gospod fvn …, saj tukaj ne gre za pogovor o tem ali je obvezno cepljenje strokovno upravičeno ali ne, temveč za to, da ima posameznik pravico izbire do tega kakšne substance bo vnašal ali ne v svoje telo. In za otroke se odločajo ter prevzemajo odgovornost starši, kdo pa drug.
In ja, določanje kaj smemo in kaj ne smemo vnašati v lastno telo v končni fazi družbo poneumlja. Primerjave z rdečo lučjo na semaforju so pa popolnoma neustrezne, kakorkoli obrnete.
torek 11:28 PM

fvn …: - @ c … Primerjavo z rdečo lučjo sem uporabil kot odgovor na vašo trditev da "zapovedi pa množice poneumljajo". O pravici odločanja o tem, kakšne substance bo kdo vnašal v svoje telo se ne izrekam, tudi samomorilnost je lastna presoja in odločitev. Ne morem se pa strinjati s suverenostjo odločanja v primeru otrok; tudi če boste grobo grešili npr. v vzgoji otrok bo družba posegla s svojo regulativo. Sploh pa je takšen "zunanji" poseg nujen, kadar gre za interes širšega okolja; vakcinalna zaščita namreč vključuje tudi t.i. koncept "čredne imunosti" (več o tem v dobrem prispevku http://www.kvarkadabra.net/article.php/Nevarni-virus-odklanjanja-cepljenj). To sem imel v mislih, ko sem govoril, da cepilni abstinenti ne ogrožajo zgolj sebe ampak tudi soljudi npr. take, ki jih zaradi medicinskih indikacij ni mogoče cepno zaščititi.
sreda 12:06 AM

c …: - Oh ja, sam živim v državi kjer je odločitev o cepljenju prepuščena posamezniku pa se mi ljudje na splošno zdijo kar zdravi. Ampak saj razumem, vi bi radi nekako po stari navadi držali roko nad vsem skupaj, da ja ne bi bilo kaj narobe. Samo te časi so, na srečo, mimo. Lep pozdrav.
sreda 12:25 AM

a …: - Ljudje so na splošno zdravi ravno zaradi tega, ker so cepljenja preprečila epidemije. Me zanima njihovo zdravje, če bi se spet kaka taka bolezen začela širiti.
sreda 8:32 AM

d …: - Kaj se zgodi, ko ni cepljenja? Po 10 letih spet ošpice v Sloveniji: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042457366
sreda 9:29 AM

c …: - @ a … - ljudje so na splošno zdravi zaradi kopice vzrokov in da je to posledica cepljenj je malce bosa. Vsekakor pa ne zanikam vloge cepljenja. Vendar v nekih normalnih družbah ima zdravnik obvezo in tudi voljo ter sposobnost posamezniku ali staršem razložiti prednosti in tveganja cepljenj, ti se pa potem po lastni vesti odločijo ter prevzamejo odgovornost za svojo odloćitev. Pri nas pa imajo zdravniki ljudi za neumneže, kar je lepo razvidno iz odgovora g. Nekrepa, ter jih strašijo s posledicami in jim odrekajo pravico do odločitev o lastnem zdravju. Ne gre zato, še enkrat, da cepljenje ni potrebno v določenih okoliščinah, temveč samo za to, da ima v ozaveščeni in izobraženi družbi posameznik svojo usodo v svojih rokah ne pa da nekateri odločajo v imenu "drhali". Ta miselnost je pač preživeta in se vidi po agresivnem komentarju na članek ki si ga linkal, z označbami "sebična" "neumno" itd...brez kakršnegakoli spoštovanja do drugačne miselnosti, zato ker on pač "ve". To je vzrok, da me zaton totalitarizma navdaja z upanjem, pa čeprav je zakrinkan z dobronamernostjo, ali pa še posebej zato.
sreda 6:18 PM

a …: @C … Ne vem, kje vidiš totalitarizem ... Problem je v tem, da tisti, ki odkloni cepljenje, ki DOKAZANO deluje, s tem dejanjem ne škodi zgolj svojim otrokom, temveč tudi drugim ljudem, ki cepljenje zagovarjajo in bi radi živeli v zdravi družbi.
In mimogrede, primerjava z nespoštovanjem rdeče luči na semaforju je čisto na mestu. Tisto so vsiljena pravila, niso te vprašali, ali se z njimi strinjaš. Pač če hočeš vozit, vozi po pravilih ali pa sprejmi posledice za svoja dejanja. A s tem škodiš tudi drugim. Važno, da nam ne ukazujejo, je res?
sreda 6:35 PM

c …: - Ni tako, pred rdečo lučjo se je varno ustaviti pri vrsti cepljenj pa obstaja tveganje reakcij s hudimi posledicami. In gre zato, da te zdravnik seznani s tveganjem ter ti prepusti odločitev. Če take prakse, povsem delujoče, v svetu ne bi poznali, potem bi tvoje trditve še imele nek smisel tako pa niti ne. Kako pa si ti potem razlagaš dejstvo, da tak sistem deluje v državah ki so gosteje naseljene in razvitejše od Slovenije? Morda so se zanj odločili, ker vedo da ima taisto cepljenje DOKAZANO lahko tudi resne posledice? Ali pa so ugotovili, da v modernem času ne rabimo prisil, ki jih je morda potrebovala srednjeveška drhal? Ker obstaja internet, ljudje hodijo v šole, morda pa le niso tako zelo neumni?
Ne gre za zanikanje urejanja družbe ali avtoritet, pač pa enostavno za zdravo pamet. In še odgovor na vprašanje - totalitarizem je morda malce pretiran izraz, priznam, vendar vseeno, v totalitarističnih družbah primanjkuje nekega osnovnega spoštovanja vsakega posameznika, in tukaj gre točno zato. Če misliš drugače, si sebičen, neumen itd. kar sem lahko prebral v prejšnjih odgovorih. In to so totalitaristične metode, kaj pa.
sreda 7:47 PM

Prihodnost knjižnic v R&R

2011-08-02T01:38:00.001-07:00

Dr. Mojca Kotar iz Univerzitetne službe za knjižnično dejavnost UL mi je poslal zanimivo pisanje o prihodnji vlogi knjižnic v R&R. Dovolila mi je objavo najine korespondence pa naj jo zato v poglavitnih mislih zapišem v tem blogu v želji, da spodbudim morebitno razpravo.

Piše tako:

Spoštovani…

…Konec junija in v začetku julija smo bili na konferenci LIBER v Barceloni, trenutno pet udeležencev pripravlja podrobno poročilo. Uvodno in štiri plenarna predavanja so bila res vizionarska, spodaj vkopiram del poročila. Predstavitve v pdf formatu so dostopne na http://bibliotecnica.upc.edu/LIBER2011/content/programme oziroma preko Simple HTML Version http://bibliotecnica.upc.edu/LIBER2011/print/4.

Lep pozdrav…

…Maja Božič, Mateja Komel Snoj, Mojca Kotar, Zdenka Petermanec, Miro Pušnik. Pripravljanje Evrope za leto 2020: vloga knjižnice v raziskovanju, izobraževanju in družbi (Getting Europe ready for 2020: the library's role in research, education and society, LIBER 40th Annual Conference, Barcelona, 29. 6.–2. 7. 2011.
Celotni prispevek bo objavljen v Knjižničarskih novicah in odprto dostopen…

Izvleček

Otvoritev in uvodno predavanje predstavnikov Evropske komisije

Konferenco sta odprla dr. Paul Ayris, predsednik LIBER in direktor knjižnice University College London, ter dr. Antoni Giró, rektor univerze gostiteljice.

Neelie Kroes, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za Digitalno agendo (video posnetek), in član njenega kabineta Carl-Christian Buhr sta predstavila tri vidike Digitalne agende za Evropo: odprti dostop do raziskovalnih objav in podatkov ter kulture. Neelie Kroes se zavzema za najširši možen dostop in znanje za vse. 95 odstotkov znanstvenih revij je dostopnih v elektronski obliki, cene revij se povečujejo za pet odstotkov letno. Potrebno je vzpostaviti odprti dostop do znanstvenih revij. Rezultati raziskav, financiranih iz sredstev EU, morajo biti javno dostopni. Za hranjenje objav je že vzpostavljena infrastruktura OpenAIRE, naslednji korak bo vzpostavitev infrastrukture za shranjevanje in odprto dostopnost podatkov raziskav (panevropski portal odprtih podatkov). Digitalne zbirke raziskovalnih knjižnic naj bodo tudi dostopne preko Europeane, za katero se pričakuje, da bo leta 2015 vsebovala 30 milijonov objektov, leta 2016 vsa pomembnejša dela v javni domeni, v obdobju med leti 2020 in 2025 naj bi bila v Europeani shranjena celotna kulturna dediščina in tekoča produkcija (za izvedbo bo potrebnih 100 milijonov evrov). Carl-Christian Buhr je predstavil dejavnosti Evropske komisije, ki usmerja politike (PSI, INSPIRE, IPR), zbira podatke (Eurostat, Tenders Electronic Daily), financira raziskave in inovacije ter gradi infrastrukturo (OpenAIRE) za odprti dostop, odprte podatke in digitalno kulturo. Odprti dostop do objav in podatkov bo najpomembnejši princip.

Plenarna predavanja

Rick Luce, Emory University, Atlanta, ZDA. Od tu do oblakov: e-raziskovanje in raziskovalna knjižnica.

V okoljih raziskovalnih knjižnic je prišlo do družbenih sprememb in hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije ter družabnih orodij spleta. Raziskovalna dejavnost se seli v elektronsko okolje (e-raziskovanje, e-znanost), za katerega so značilni hiperpovezljivost, računalništvo, hranjenje in arhivi v oblaku, semantični splet ter prehod od povezovanja dokumentov do povezovanja podatkov. Kaotične razmere v okoljih raziskovalnih knjižnic so priložnosti. Strateško razmišljanje raziskovalnih knjižnic vključuje oblikovanje vizij in odgovornost za vire v svetovnem merilu. Nujno je radikalno sodelovanje – preoblikovanje dejavnosti in storitev ter globlje združevanje in povezanost dela, na primer sodelovanje v oblaku pri izgradnji ter dopolnjevanju zbirk, vzpostavitvi in izvajanju storitev. Upravljanje in trajno hranjenje zbirk podatkov raziskav je novo področje delovanja raziskovalnih knjižnic, kot tudi raziskovalno razvojno delo, izgradnja intelektualnih omrežij in vzpostavljanje partnerstev. Organizacije ali njihovi deli se bodo leta 2020 še vedno imenovali (raziskovalne) knjižnice, čeprav bo področje njihovega delovanja drugačno od današnjega. Do takrat bodo opustile večino današnjih dejavnosti, če tega ne bodo storile, ne bodo več obstajale. Spremembe je potrebno uvajati postopno in intenzivno sodelovati z vodstvi univerz in raziskovalci.

Lorcan Dempsey, OCLC Research, Dublin, ZDA. Raziskovalna knjižnica, univerza in omrežje.

Organiziranost raziskovalnih knjižnic je rezultat zgodovinskega razvoja – velika zbirka na osrednji lokaciji in organizacija dejavnosti knjižnice okoli zbirke. Vloga knjižničarja se spreminja od skrbnika zbirke v izobraževalca, posledično tudi organizacija dejavnosti in povezav med knjižnicami. Nova področja delovanja knjižnice po meri in potrebah ustanove so informacijske tehnologije, e-učenje, repozitoriji, nove oblike znanstvenega komuniciranja, upravljanje informacijskih sistemov o raziskovalni dejavnosti in podatkov raziskav ter e-raziskovanje. Knjižnica svoje delovanje na teh področjih usklajuje z omrežjem sorodnih knjižnic. Ekonomisti svetujejo (John Hagel, Marc Singer: Unbundling the corporation), da se dejavnosti upravljanja odnosov s strankami izvajajo notranje in dejavnosti infrastrukture zunanje. Zunanje skupno izvajanje v omrežju sorodnih knjižnic je zaradi večje učinkovitosti primerno za upravljanje tiskanih zbirk, vzajemno katalogizacijo, licenciranje virov in arhiviranje elektronskih ter tiskanih virov.

Alma Swan, Enabling Open Scholarship, Velika Britanija. Odprti dostop, repozitoriji in H. G. Wells.

Pisatelj Herbert George Wells (1866–1946) je napovedal razvoj »svetovnih možganov« (World Brain) in vsestranski strokovnjak Paul Otlet (1868–1944) nastanek omrežij. Evropska unija bo leta 2020 družba znanja. To bo odprto znanje, ki se uporablja in ponovno uporablja, je razširjeno ter porazdeljeno. Repozitoriji delujejo v mreži in so usklajeno zasnovani. V Direktoriju odprtodostopnih repozitorijev (DOAR) je bilo konec junija 2011 evidentiranih 1980 repozitorijev, od tega 46 odstotkov evropskih. Politike odprtega dostopa so različne: nekatere spodbujajo ali priporočajo shranjevanje objav v repozitorije, morale bi zahtevati. Najboljša je tista politika, ki je v korist univerze ali raziskovalca in se lahko uporablja za vrednotenje raziskovalnega dela. Od celotne raziskovalne literature je trenutno 8 odstotkov objavljene v odprtih revijah (zlati odprti dostop) in 20 odstotkov v naročniških revijah ter prednatisi shranjeni v repozitorije (zeleni odprti dostop), skupno približno 30 odstotkov. Nekatere repozitorije uporabljajo tudi za založniško dejavnost (univerzi Purdue in Liège).

Vizija znanstvenega komuniciranja za Evropsko unijo leta 2020 navaja brezšivni dostop, uporabo in ponovno uporabo. Tudi podatki raziskav bodo postali infrastruktura. Tovrstna zasnova bo koristna za znanost, tehnologijo, ekonomijo in družbo. Na Danskem je bila izvedena analiza glede primernosti in koristi odprtega dostopa za majhna in srednje velika podjetja, ki je pokazala, da slednja zelo potrebujejo znanje, ustvarjeno v akademskem okolju.

V repozitorijih se objave shranjujejo v formatu pdf, ki je manj primeren za rudarjenje, datoteke redko vsebujejo povezave na zunanje vire ali podatke. Avtorskopravni model ni ustrezen. Taka zasnova je primerna za branje, ne pa za pričakovane nove funkcionalnosti znanstvenega komuniciranja. Znanstvene objave morajo biti takoj in odprto dostopne za uporabo ter ponovno uporabo, povezane na zunanje vire ali podatke oziroma morajo omogočati tovrstno povezovanje in strojno obdelavo, kot je predvidel H. G. Wells.

Na vprašanje iz občinstva glede idealnega založnika v takem svetu je predavateljica odgovorila, da je to založnik, ki izdaja odprte revije ali knjige v formatu xml, z licencami Creative Commons, s čim več označevalci, strojno čitljivostjo, čim več povezavami iz besedila in povezavo na podatke raziskav, ki morajo biti odprto dostopni.

Herbert Van de Sompel, Los Alamos National Laboratory, ZDA. Strojno izvedljivemu znanstvenemu komuniciranju naproti.

Trenutna zasnova znanstvenega komuniciranja je elektronska različica dosedanjega tiskanega okolja, ki se počasi, vendar zanesljivo spreminja. Pričakovati je, da bodo znanstvenemu zapisu kmalu dodani strojno aktivna podlaga in podatki raziskave. Dostopnost znanstvenega napredka in njegova integracija v raziskovalni proces bo omogočila več meta analiz, razvoj novih vrst vrednotenja vidnosti ter spremenjeno odločanje o financiranju. Vsak objekt bo imel enotni označevalec, na voljo bodo tipizirane povezave, slovarji, ontologije, … Človek razlikuje med povezanimi temami, stroj ne. V okviru projekta Open Archives Initiative Object Reuse & Exchange (OAI-ORE) so s strojno čitljivimi informacijami v ozadju stroj naučili razumeti. Nanopublikacije so strojno čitljive publikacije prihodnosti (rudarjenje literature z identitetami in ontologijami v ozadju). Elektronski članki bodo imeli vključene izvršljive segmente (uporaba podatkov raziskave avtorja članka ali bralca). Za vrednotenje vidnosti objav se sedaj uporabljajo le citati. Spremembe v znanstvenem komuniciranju bodo zasledovanje vidnosti preusmerile od revije k avtorju. Kdaj se bodo zgodile predstavljene spremembe? Nanopublikacije so že tukaj. V pričakovanih spremembah znanstvenega komuniciranja bodo knjižničarji lahko sodelovali pri ontologijah, klasifikaciji in organizaciji znanja.

V odgovoru sem dodal nekaj svojih misli:

Spoštovana kolegica…
z užitkom sem prebral vaš povzetek dogajanja v Barceloni in bil prevzet z idejami, ki so jih nadrobili predavatelji. Odprt pretok znanja postaja glavna agenda konceptualizacije znanstvenega snovanja in seveda je to mogoče pospremiti s ploskanjem. Kar me pa na mikrosceni moti je, da posameznik, raziskovalec, in posebno izrazito je to pri nas, vse premalo (so)doživlja ta razvoj (z bold poudarila dr. M. K.) . Ko se pogovarjam z mlajšimi kolegi, tudi takimi, ki jim je bila digitalna tehnologija skoraj že položena v zibelko, sem pogosto razočaran, ker ne vidijo novih možnosti, ki jim jih ponuja odprtodostopna (OD) paradigma. Res pa je, da krivda ni samo njihova, najprej pogrešam aktivnejšo vlogo npr. ARRSa, ki je žal ostal pri besedah podpore, izrečenih na našem lanskem srečanju. Nujen bi bil namreč korak od korenčka k palici, do zahteve, ki bi javno financiranega raziskovalca brez izogibanja obvezovala v OD objavo. Jasno določen del projektnih pogodbenih sredstev, ki bi jih raziskovalec lahko uporabil zgolj za plačilo objave v OD revijah, bi gotovo pomagal, kot bi pomagala tudi pomembnejša vključitev objav v OD v ocenjevanje odličnosti raziskovalca (z bold poudarila dr. M. K.). Potrebna je tudi mreža institucionalnih repozitorijev ali nacionalni repozitorij za shranjevanje prednatisov objav raziskovalcev, objavljenih v naročniških revijah (dodala dr. M.K.).

Drug vzvod premika v novo podobo znanstvene infoscene bi bila spremenjena vloga informacijskih strokovnjakov v znanstveni zgradbi, tudi naši. Pred časom sem v nekem zapisu kolege Kaniča na Facebookovi skupini društva bibliotekarjev v komentar zapisal, da pogrešam, ker znanstveni "establišment" nikoli ni znal informacijskim strokovnjakom zagotoviti enakopravnega mesta v zgodbi nastajanja novega znanja; ne pomnim ali pa se vsaj ni dogodilo pogosto, da bi bil kakšen dokumentalist ali bibliotekar vključen med avtorje nekega članka. Dobršen del krivde je seveda v sebičnosti raziskovalcev, ki s(m)o kolege informatike videli/uporabljali zgolj kot "infrastrukturo". No, brez krivde pa tudi informacijska stroka ni, tudi ker si ni znala izboriti drugačnega statusa. In ker je morda bila premalo proaktivna. Prav danes sem prebiral novo obvestilo o Elsevierjevem projektu o prihodnosti digitalnih revijalnih člankov: http://www.articleofthefuture.com/ in se zamislil, da je pravzaprav narobe, da ta projekt razvija založnik. Da bi bilo veliko bolje, ko bi ga promovirala srenja zagovornikov OD npr. v okolju SPARC. Tako bi nastajala dodana vrednost učinkovitosti odprtega dostopa, kar bi znali ceniti tudi raziskovalci, ki bi se tako lažje identificirali z OD. Ne morem se znebiti občutka, da bi se OD paradigma uveljavljala hitreje (čeprav smo vsi veseli dosedanje njene stalne rasti), če bi sami raziskovalci zanjo več naredili s tem, da bi jo kolektivno postavljali kot zahtevo. In prav informatiki se zdaj ponuja nova priložnost njene uveljavitve, to je namreč razraščanje t.i. odprte znanosti; skozi koncepte odlaganja raziskovalnih rezultatov v interaktiven baze. O čemer lahko preberemo tudi v vaših povzetkih. Ne bi se smelo zgoditi, da bi ponovno korporacijsko/kapitalska logika kakšnega založnika to oktroirala zase. To bi moralo ostati v domeni informacijske stroke in vede…

…lep pozdrav…

Šola brez papirja

2011-07-03T13:43:00.001-07:00

Do leta 2015 naj bi Južna Koreja v vseh svojih šolah nadomestila papirne učbenike z digitalnimi. Za to bodo namenili 2 milijardi dolarjev, učenci pa bodo za dostop do učbenikov v oblaku, ki bodo podprti z multimedijskimi vsebinami, uporabljali tablice, ki jih bodo zagotavljale šole. Del programa oz. učnih obvez bodo lahko učenci opravili tudi na razdaljo, torej od doma.

O novih pristopih v interaktivnem pouku

2011-06-09T05:05:00.001-07:00

Na blogu Britanskega psihološkega društva Research Digest se sprašujejo, ali ne bi veljalo razmisliti o načinu, kako poslej poučevati na univerzi. Predstavljeni so rezultati interaktivnega pouka, ki je utemeljen na teoriji Andersa Ericssona o “preudarni praksi” (deliberate practice) in pri čemer so bili doseženi prepričljivo dobri rezultati.

Big Red Bikes in Bicike(lj)

2011-05-15T14:07:00.001-07:00

Ko sem prebral vestičko o pobudi, da bi študenti na univerzi Cornell uporabljali za prevoze na kampusu posebna rdeča kolesa mi je misel takoj preskočila na pravkar začeto ljubljansko mestno akcijo Bicike(lj). Močno upam, da bo ljubljanska ideja uspela in veliko k temu bi lahko pripomogli prav študenti, če bi akcijo Bicike(lj) vzeli kar za svojo. Res da je na univerzah, ki so organizirane v kampusih to lažje izvedljivo, vendar pa je morda prav zato, ker imajo naši študenti do svojih učnih obvez daljše poti, prav zanje ta način kot nalašč. Če se samo spomnim, kako imajo na marsikateri fakulteti težave s parkirnimi prostori, bi ta akcija lahko bila zelo blagodejna.

O socialnem mreženju

2011-03-14T16:06:00.001-07:00

Kar nekaj časa sem že odsoten s tega bloga. Tokrat sem se lotil teme, ki ji morda ne bom kos, upam pa, da jo bo vsaj sodelovanje komentatorjev rešilo. Razmišljal bom o dilemi: spletno socialno mreženje, da ali ne?
Vedno, ko dobim povabilo za stik v katerem od spletnih socialnih omrežij, v katera sem vključen, si postavljam vprašanje, v kolikšni meri je soglasje smiselno. No, sam smisel druženja v socialnih spletnih mrežah predvsem iščem v uporabnosti, čeprav vem, da so socialne implikacije tega spletnega fenomena zelo široke. In skozi ta pogled tudi presojam širjenje kroga svojih prijatelje, znancev, sledilcev ali kako se že imenuje(jo)mo. Res je, da sem v nekaterih mrežah zgolj član, medtem ko me druga zapeljejo v manjše, nekatera pa v večje sodelovanje. In kje je bistveni pomislek, ki si ga vendar najpogosteje postavljam; najbrž je podoben tistemu, kot ga ima večina. Ali je sodelovanje, zlasti ob pogostih opozorilih tveganja, o katerih beremo, rizično. Beremo o krajah identitete, beremo o sodnih sporih zaradi izjav v omrežjih, beremo celo o osebnostnih zlomih in marsikaj bi lahko še našteli. In vendar je na drugi strani stalno prisoten mik sodelovanja v nastajajočem novem socialnem okolju, ki ga prinaša splet in ga določajo tudi takšne, v veliki meri brezosebne zveze, kot so npr. značilne za facebook. No ta mik aktualnosti nosijo s sabo tudi nekatere druge spletne mrežne oblike, kjer pa je poudarek močnejši v iskanju osebne prepoznavnosti oz. izraznosti, kot je npr. blogarska skupnost. Ki ji pa nasprotniki zopet pripisujejo narcisistično ozadje sodelujočih, čeprav jo sam razumem predvsem kot orodje sporočanja in medsebojne pomoči.
Nisem usposobljen, da bi razglabljal o psihologizmu fenomena spletnega mreženja, vendarle pa bom nanizal nekaj razmišljanj o ključnih dilemah, ki me spremljajo ob sodelovanju v mrežah. Naj se najprej ustavim ob bloganju. Posebnost tega prostora, ki mi najprej pade v oči, morda je celo najbolj pomembna za obstoj tega medija, je pretežna anonimnost sodelujočih. Seveda, v relativnem smislu in v tistih možnostih prepoznave sogovornikov, kot jih ima povprečen uporabnik. Bloganju anonimnost pogosto prinaša izrazito odkritost, »slečenost« v obravnavi teme, dodatno pa jo tudi obremenjuje. Zlasti v komentatorskem delu zaradi pritlehnosti nekaterih odzivov, začenši z žalitvami pa vse do hujskaškega in obscenega govora. Sam se z anonimnostjo ne strinjam, jo pa moram sprejemati. Ker sem sam v svojih blogih zlahka prepoznaven me to seveda, priznam, vodi do določene stopnje samocenzure, ne zaradi izrazite strahopetnosti, ampak v izogib nepotrebnih zapletov. Človek, zlasti če ni pravnik, težko presodi, do katere mere mora imeti svoje trditve zavarovane z dokazi, da ne zaide v pravno pregonljive spore. K sreči se v svojih blogih v glavnem lotevam strokovnih tem, kjer sem zaradi vsebine na bolj varni strani. Drug pojav, ki me pri bloganju tudi izrazito moti je, da avtorji zapirajo možnost razprave, ali pa se, če jo že dopuščajo, sami ne odzivajo z replikami. Bloganje kot monolog, …ne vidim pravega smisla?
Drug spletni mrežni fenomen, ki me je v zadnjem času izraziteje (za)(o)svojil, je Twitter. Ne toliko v vlogi aktivnega pisca, čeprav ustvarim v poprečju vsaj en zapis ali repliko dnevno, ampak ker mi je ponudil izrazito praktične rešitve. Med tviterate, ki jih sledim, sem uvrstil številne medijsko vezane avtorje pa nekatere domače in tuje časnike in druge medijske vire. Tako se zjutraj pa včasih tudi čez dan sprehodim med svežimi novicami in poseben izziv so mi tiste tipa »breaking news«, ki mi, radovednežu, ponudijo kakšno novičko, ki je večina še ne ve. No Twitter ima še neko posebnost, ki je prej prednost kot ne, da omejuje število zapisanih znakov na 140, tako, da predvsem omejuje gostobesedneže in vsakogar sili v lapidarnost in konkretnost. Sicer pa vedno omogoča prehod z linkom v blogerski tekst, na voljo pa je tudi različica oz. podaljšek »Twit Longer« za daljše tekste. Seveda ima tudi Twitter zanimive socialne implikacije, njegova poudarjena ekspanzivnost, ki je primerljiva kvečjemu Facebooku, je gotovo utemeljena z različnimi razlogi oz. cilji. Od zelo praktičnih, kot je npr. "spominska bergla" pa vse do promocijskih in tudi strokovnih. Sam se v izbiri tistih, ki jih sledim in v potrjevanju sledilcev znova obnašam izrazito utilitaristično, najprej v veliki meri upoštevam recipročnost, čeprav ne pristajam na povabila tistih, ki izrazito »zbirajo« število sledilcev. Kot sem povedal, sledim predvsem medijsko zanimive tvite, tudi izrazito avtorske in pa strokovne: revijalne, društvene, interesne... To zadnje mi zelo koristi tudi pri iskanju tem za moje bloge.
Največja uganka spletnega mreženja pa mi je pravzaprav Facebook (FB), zlasti ko si skušam pojasniti njegovo socialno komponento, čeprav analitično seveda lahko ostajam zelo na površini. Ob njem se mi sprožajo številni pomisleki v zvezi z osebno identiteto, ki jih bom skušal v nadaljevanju obdelati. Ker je precej bolj identificirajoč, kot npr. blog in ker spremlja vsebino posameznega profila pogosto tudi galerija fotografij prinaša to seveda številne pasti, vezane na tveganost početja. Na drugi strani pa zaradi svoje izjemne razširjenosti lahko predstavlja posebno prednost. Sam imam nekatere zelo resne zadržke, kljub uporabnosti ki jo prinaša širina zajemanja. Na FB imam relativno skromen nabor prijateljev, v glavnem sem se odzval na povabila tistih, ki jih tudi sicer osebno poznam, iz živega kontakta, razumevajoč pač FB kot mesto izmenjave mnenj, ko direkten ali telefonski pogovor nista mogoča. Tu se praktično pravzaprav približujem uporabi, kot uporabljam tudi Skype ali Gmail; v znatni meri izkoriščam tudi funkcijo »klepeta«, čeprav lahko zopet za to uporabljam tudi drugi dve orodji. Svoj FB profil sem ohranil v zelo skromnem obsegu tudi zato, ker več podatkov moji prijatelji tako poznajo, nisem pa tudi zelo obogatil slikovnega zalogovnika. In tu sem zdaj pri enem svojih resnejših pomislekov, z več vidiki. Na prvem mestu naj izrazim pomislek o objavljanju slik znancev ali družine in zlasti še otrok. Najprej se seveda postavlja splošno vprašanje korektnosti objave slike npr. prijateljev na skupnem pikniku, če nimam njihovega soglasja za tako objavo. Nato sledi vprašanje objav slik družine. Kot zagovorniku spleta in njegove odprtosti mi je ideja na prvi dah všeč, se pa takoj vprašam v kolikšni meri s tem lahko kršimo splošna načela zasebnosti posameznika. In dalje, v zadnjem času sem ob prebiranju različnih zgodb postal zelo zaskrbljen ob pomisli, da se seveda po spletu sprehaja kopica različnih, tudi psihično deviantnih ljudi, ki se nad slikami ne navdušujejo iz estetskega ampak iz najrazličnejših drugačnih nagibov. O tem, da bi kakšnega iztirjenca določena slika lahko celo napeljala v željo po identifikaciji osebe iz slike, do njenega zasledovanja in vseh mogočih zlih namenov, raje sploh ne razpredam dalje. Drug je problem, v kolikšni meri smo pravzaprav starši sploh upravičeni, da izpostavljamo svoje otroke javnemu predstavljanju. Spomnim se pred leti, ko je bila v volilni tekmi izrazito obsojana praksa nekega politika, ki je na plakatih svoje otroke uporabil v predvolilni propagandi. In moram reči, da sem kritikom dal prav. Da lahko iz takšnih zgodb izpeljemo še kopico drugih drobcenih zgodb, ki motijo idilo socialnega soglasja, npr. ko je objava slike istospolnih partnerjev sprožila neumestno komentiranje »prijateljev«, ali ko so komentatorji po objavi slike para črne mladenke in belega mladeniča fanta obsuli z rasističnimi grožnjami.
Socialna omrežja so tu, lahko nam niso všeč in se jim zato odpovemo, lahko jih toleriramo, lahko pa jih sprejemamo in kot udeleženci v njihovem okolju opazujemo, kam nas bo ta nova družbena pojavnost odnesla… tudi tiste, ki trenutno socialno mreženje še odklanjajo...

Prihodnost hrane in kmetijstva

2011-01-24T12:48:00.001-08:00

Tako usodno preprost je naslov projektnega poročila, ki je pravkar ugledalo luč sveta v Veliki Britaniji. V teh dinamičnih časih seveda okrevanje svetovnega gospodarstva ostaja ključna tema, njen neodtujljiv sestavni del pa je seveda tudi trajnostna prihodnost globalne oskrbljenosti s hrano. V okviru t.i. UK Foresight Programme, “think tanka”, ki je namenjen ekspertnemu svetovanju britanski vladi, je nastalo poročilo “The Future of Food and Farming: Challenges and choices for global sustainability”, ki naslavlja prav ta vprašanja.

Društveni splet študentov mikrobiologije

2011-01-19T10:17:00.001-08:00

Spoštovani mladi kolegi, spoštovani uredniki spleta,
večina sedanjih generacij me ne pozna več; včasih sem bil namreč učitelj na vašem študiju, deloval sem v skupini na Rodici. Redno pa spremljam vaš splet in sem vesel, da ga redno vzdržujete. Že v preteklosti je bilo kar nekaj neuspelih poskusov za vzpostavitev študentskega društvenega spleta. Zdaj pa vidim, da sedanji učinkovito deluje in to je dobro. Imam pa nekaj drobnih želja, ali morda predlogov, ki bi vaš splet obogatile. Npr. koristna bi bila forumska podstran, kjer bi lahko v obliki izmenjave mnenj gojili dialog. In ker sem sam bloger se mi zdi, da bi bilo koristno, ko bi svoje koleg(ic)e vzpodbujali, da se lotijo pisanja lastnih blogov, ki bi jih nato povezali (linkali) tudi na društveno spletno stran. Tako bi dosegli več učinkov, najprej znova izmenjavo mnenj, razen tega pa bi avtorji osvojili veščino priprave pisnega izdelka in blogovski zapisi so lahko tudi študijska pomoč. Zlasti vsem vam, ki boste kasneje zašli v akademsko kariero, bo ta izkušnja bogato obrestovana. In še drobna sprotna korist, med blogerji bi zlahka kadrovali prihodnje urednike vaše spletne strani. Naj vam zagotovim, da je t.i. znanstvena blogosfera, to je občestvo blogerjev, ki pišejo o in za stroko/znanost, v svetu iz dneva v dan obsežnejša skupnost, ki je vse bolj vplivna in se počasi v pomenu približuje znanstveni publicistiki. No, in če boste imeli lastne blogerje in jih boste sledili na spletu, potem boste lahko dodali tudi povezave do blogov, ki v slovenskem prostoru pokrivamo nekatere stroke. Splet je predvsem komunikacija, vse bolj pomemben pa tudi kot medij družabnega sobivanja. In ker sem ravno pri komuniciranju; spletni prostor je še kako pomemben in učinkovit medij za javno predstavljanje in obravnavo problemov, s katerimi se srečujejo različne interesne skupnosti ter za njihovo posredovanje v širši prostor z željo skupnega reševanja. Značilen primer: znanstvena skupnost se že leta srečuje s problemi znanstvene žurnalistike. Znanstveni časopisi, ki jih običajno izdajajo komercialni založniki, imajo omejeno dostopnost in zaradi visokih cen predstavljajo za uporabnike velik strošek. Zato se je pred leti rodilo gibanje "odprtega dostopa", ki dobiva vse več zagovornikov in se tudi vse bolj uveljavlja v praksi. Tudi študenti bi lahko podprli to gibanje, kot lahko to npr. vidimo v tem zapisu na nekem tujem spletu. Razmislite o tem!
Želim vam, da še naprej vztrajate pri delu na vaši spletni strani, vesel pa bom tudi če bi koga zamikalo, da se mi s kakšnim komentarjem kdaj oglasi na katerega od mojih blogov. Lepo vas pozdravljam, bloger Franc.

Zakaj ne vpis v februarju?

2011-01-14T13:54:00.001-08:00

V časniku The Independent sem naletel na zanimiv članek o praksi, ki si utrjuje tla v Veliki Britaniji. Finančne zadrege, ki jih je pri njih (in še marsikje drugje!) povzročilo spremenjeno financiranje javnega visokega šolstva, govorimo seveda o znatni redukciji sredstev, je seveda pri nekaterih univerzah sprožila obrambno reakcijo. Triletne študijske programe, pri nas bi rekli programe prve stopnje (BSc), so pričeli ob običajnem jesenskem razpisu ponujati tudi, s polletnim zamikom, v januarju ali februarju. Poziv britanske vlade k bolj podjetniškemu obnašanju v visokem šolstvu, ki je na eni strani podprt z omogočanjem povečanja šolnin, je zdaj izzval še druge oblike prilagajanja. In da zadeva ni povsem nekoristna, postane jasno, če razmislimo o nekaterih situacijah, kjer bi se tak način morda obnesel tudi pri nas.

Ob povečanem izgubljanju delovnih mest bi morda, seveda ob podpori države oz. Zavodov za zaposlovanjem, marsikdo med nezaposlenimi lahko pričel katerega od študijev, zlasti takšne z izrazitejšo poklicno usmeritvijo. Mislim, da bi bili študenti s takšno karierno zgodovino bolj motivirani kot marsikateri dijak, ki zdaj vstopa v visoko šolo zgolj zato, ker je to običajno, ker tako starši želijo ali ker bi rad pridobil študentski status, kakršenkoli je že razlog v ozadju. Učitelji, ki smo nekoč srečevali študente ob delu, smo običajno pri njih opažali precej večjo motiviranost za študij, kot pri “rednih študentih”.

Drug razlog za zimski vpis bi nastopil pri dijakih, ki so pri prvem vpisu na določen program po prvih tednih pouka ugotovili, da izbira ni bila prava in bi se želeli prepisati v drug program. Prihranek v razočaranju in v sredstvih je očiten. S primerljivimi težavami se srečujejo dijaki, ki niso uspeli pri ponavljanju zadnjega letnika srednje šole oz. so ponavljali maturitetni preskus in zato niso vstopili v oktobrski razpisni ciklus.

In tretji razlog so npr. študenti iz tujine, ki se iz katerega koli že razloga (viza, bivanje, finančna sredstva idr.) niso uspeli do oktobra vpisati in bi tako pridobili za urejanje teh zadev dodatnih nekaj tednov.

In kaj bi pridobile visoke šole. Težava, ki se pojavlja v zadnjem času je, da zaradi (nedorečenega!) uvajanja bolonjskega študija na marsikaterem študijskem programu učne kapacitete ostajajo slabo izkoriščene. In ker učiteljev pač v času, ko nimajo učnega procesa, ni mogoče zamrzniti do naslednje potrebe, bi tak bolj dinamičen vpisni režim reševal del teh težav.

Bralec bo porekel, da je nevarnost v pomanjkanju iz širšega konteksta kapacitet. Vse učinkovitejše uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) in e-pouka v visoke šole bo slej ko prej povzročil težave v “brick & mortar” ustanovah, torej povsod tam, kjer je proces močno vezan na prostorsko, torej grajeno infrastrukturo. Znova, bolj odprt učni koncept lahko pomaga reševati naštete težave.

Drug pričakovan ugovor je ta, da lahko tak scenarij pomeni nove finančne zahteve do javnega financerja. Ker nisem strokovnjak na tem področju težko sam zavrnem tak pomislek. Zdravorazumski razmislek o obstoječih proračunskih tokovih v resorjih visokega šolstva, zaposlovanja, gospodarstva pa ponuja misel, da bi ustrezno prestrukturiranje morda lahko celo pripeljalo do prihrankov, zlasti dolgoročno. Bojim se da, če bo recesija povzročila invalidnost izobraževalne sfere, bo tudi zato okrevanje zelo upočasnjeno.

Visoka šola v škripcih

2011-01-05T00:18:00.001-08:00

Ne sicer v tolažbo, vendarle v opozorilo tudi slovenskim visokošolskim šolnikom pa je koristno prebiranje tujih virov, ki govorijo npr. o resnih finančnih krčenjih javnih sredstev za visoko šolstvo v ZDA. Pri tem je poučno, kako iščejo poti iz težav.
Pričujoči pasus iz članka v e-reviji Inside Higer Education, ni najbolj značilen, opozori pa predvsem na spreminjanje visokošolske poučevalne paradigme:
“Mi, ki delamo na področjih znanja in ustvarjalnosti, smo nekje v preteklem desetletju spoznali, da ne odhajamo več na delovna mesta k svojemu delu. Delo nam sledi, to pa omogočajo rastoča možnost povezljivosti, orodja in rešitve, zaradi katerih je izvedljivo, da imamo pisarno v kavarni, na letališču, na klopi v parku ali v knjižnici. Narava dela, delovno mesto, prostori, stavbe in arhitektura se dinamično prepletajo, kar zagotavlja to novo realnost. Manj popularno, a enako resnično pa je razumevanje, da ne odhajamo več na univerze po znanje. Veliki mit o tem, kako je prostor neodtujljiva vrednost, vezana na učenje, se prav tako raztaplja in številni študentje niso gotovi pri presoji, kaj je učenje v omejenem okviru programa in med štirimi stenami učilnice.”
Kako pomembno vlogo vidi avtor pri reševanju visokih šol v preoblikovanju učnih tehnologij, predvsem z njihovo utemeljitvijo na sodobni IKT za njihovo preživetje in za ohranjanje osnovnega poslanstva, predstavlja pomembnejši del zapisa. Prehod iz spletnega tekstovnega v prevladujoči video promet je morda na prvi pogled najočitnejša, čeprav seveda ne edina razlika. In ni nepomembno tudi razmišljanje o najučinkovitejših organizacijskih oblikah novih učnih poti. Mislim, da povabilo k branju ni posebej potrebno, samoumevno pa je tudi, da je razmislek za nas dragocen nasvet, če ne kar recept.

Užijmo praznični čas

2010-12-25T02:39:00.001-08:00

Vsem bralcem želim prijazno božično praznovanje in veliko dobrega v novem letu, vaš bloger Franc

O znanstvenem žurnalizmu

2010-12-21T14:35:00.001-08:00

Toplo priporočam vsem svojim bralcem, da si preberete članek Bore Živkoviča “The Line Between Science and Journalism is Getting Blurry….Again” iz spletnega časnika Science Progress.

Skromno uporabljana infrastruktura

2010-12-15T11:14:00.001-08:00

Rad prebiram kolumne o uporabi IKT v izobraževanju, ki jih redno objavlja Christopher Dawson v spletnem časniku ZDNet. Tokrat se je lotil zanimive teme v kateri poziva učne ustanove, da začno učinkoviteje uporabljati svojo informacijsko infrastrukturo. Kot primer za svoje negodovanja uporabi pošiljanje klasičnih, papirnih obvestil, s katerimi šole obveščajo starše o dogajanju v šoli. Svoj ugovor utemeljuje z zanimivo logiko, da ker plačuje davke s katerimi država financira javne izobraževalne ustanove pač lahko pričakuje, da bo IKT infrastruktura, s katero se te šole opremljajo tudi ustrezno izkoriščena.

Res da pri nas še nismo v enaki meri oskrbljeni z internetnim in mobilnim omrežjem kot je to zagotovljeno v Dawsonovi Ameriki. Vendar pa je njegov razmislek tehten razlog za pospešitev načrtov naše države, da čim prej zagotovi vsakemu državljanu internetni dostop. In ko bomo tam bo upravičena prav ista zahteva, da se ta oprema tudi učinkovito uporablja. Prepričan pa sem, da bi že ob sedanji pokritosti z informacijskimi omrežji marsikaj lahko storili bolje. In še, na poti do tja pa bi najbrž tudi ne bila od muh strategija npr. ministrstva za izobraževanje, da opremi učence s cenenimi prenosniki tipa Classmate (ali s čim podobnim) in elektronskimi učbeniki. Saj tudi sedanji vsakoletni nakup učbenikov in zvezkov za starše ni zastonj. Rekli boste, da sem sanjač…, že prav, samo spomnim naj, da je bil koncept Classmate razvit z mislijo o deželah v razvoju…

Kam nas pelje “odprti pouk”?

2010-12-13T11:59:00.001-08:00

Da vas opozarjam na ta link ne pomeni, da se v celoti strinjam z napovedmi v njem, vendar pa je vredno o opisanih trendih razmisliti, o njih razpravljati in se po potrebi pripraviti na spremembe. Trenutno akutno krčenje javnih sredstev za visokošolsko izobraževanje, ki smo mu priča v številnih državah Severa opozarja, da bo recesija svoj davek pobrala tudi v tej sferi, ne glede na slaboumno dopuščanje takega siromašenja. Prehod na nove učne tehnologije ob premišljeni uporabi lahko do neke mere omili opazovano erozijo, kljub temu pa bodo spremljajoči ukrepi kot je npr. reorganizacija šolske mreže, neizogibni.

Raziskovalno delo za študenta mikrobiologije

2010-12-13T04:06:00.001-08:00

S posredovanjem SMD sem prejel zanimivo ponudbo dr. Jerneja Uleta iz MRC Laboratory of Molecular Biology Cambridge, UK:

Imam prosto mesto za študenta, ki bi za pol leta obiskal naš laboratorij in delal z mojim postdocom, Julianom Konigom. Julian ima v pripravi izredno zanimiv članek, a rabi pomoč, da lahko v pol leta konča poskuse. Tema je evolucija možgan. Delo vključuje predvsem molekularno biologijo, delo z splicing minigeni in mutacijami vezavnih mest za protein hnRNP C. Organizmi: HeLa celice in bakterije. Sicer je projekt baziran na sistemski biologiji, pri bioinformatiki sodeluje skupina Blaža Zupana. Projekt je nadaljevanje zgodbe, ki je bila objavljena letos v NSMB (Konig et al, iCLIP reveals the function of hnRNP particles in splicing at individual nucleotide resolution). Tule več o projektu in naši skupini: http://www2.mrc-lmb.cam.ac.uk/groups/jule/Ule_Lab_Homepage.html. Plača bi bila približno 1100 funtov na mesec. Moj kontakt je jule@mrc-lmb.cam.ac.uk.
lp,
Jernej

Kriza visokega šolstva

2010-11-18T01:14:00.001-08:00

V okoljih, ki so zadnja leta veljala za poglavitne ustvarjalce novih učnih in poučevalnih paradigem, mislim predvsem na izobraževalni prostor z angleškim govornim ozadjem, je tudi ta trenutek živahno. Kontinentalna Evropa je s svojim zapoznelim privzemanjem njihovih vzorcev in udejanjanjem v bolonjski reformi v defenzivnem zaostanku in ta trenutek seveda ni ponudnik zanimivejših rešitev. V anglosaškem prostoru pa lahko opazujemo v Veliki Britaniji uveljavitev proračunskih varčevalnih ukrepov tudi v šolstvu, in zanimivo: z različnima modeloma, v Angliji s sproščanjem šolnin in prepuščanjem njihove politike visokošolskim ustanovam, na Škotskem pa s prerazporejanjem poudarkov ob ohranjanju osnovnega visokošolskega prostora in s preoblikovanjem nekaterih komponent vseživljenjskega učenja. Čez ocean pa Združene države Amerike v dogajanju z značilnostmi skoraj kaotičnega krčenja finančnih sredstev silijo univerze v prevetritev programov z opuščanjem neaktualnih na eni strani, na drugi strani pa z iskanjem novih oblik pouka s poudarjeno vlogo informacijsko komunikacijske učne tehnologije.

In kaj si lahko iz opazovanega prisvojimo za domačo rabo. Najprej seveda obvezo, da s temeljito analizo naše (in evropske) bolonjske prenove najdemo razloge za njen trenutno očiten neuspeh (sam se rad poigram z besedami, ko ne govorim o »bolonji«, ampak o »balkanji«), nato pa opravimo popravke, vendar nikakor ne z novo reformo, ob tem da sproti vključujemo tudi izkušnje, ki jih lahko razberemo iz dogajanj v svetu. Res je tudi, da bom v povedanem marsikaj ponovil, tudi ker doslej ni bilo odmeva.

Predvsem se mi zdi, da bi veljalo v večji meri, poleg že uveljavljene vsebinske in politične avtonomije, visokošolskim ustanovam zagotoviti tudi več organizacijske in finančne avtonomije, vendar ne s ciljem, da bi državni proračun tako privarčeval pri svojih javnih alimentih, ampak, da se naše univerze vrnejo v realne in svetovno primerljive materialne okvire. Ti naj določajo smiseln (nikakor napihnjen) obseg učeče populacije in didaktične parametre učinkovitega pouka, ki ga v dobri meri predstavlja že ugodno številčno razmerje učitelj/študenti. V primerih raziskovalno utemeljenih visokošolskih ustanov pa še ustrezen delež neefemernih finančnih sredstev, ki bodo zadostna za nujen in kompetenten raziskovalni proces. V »obračun« obremenitve učitelja naj gredo: smiseln obseg pedagoškega bremena, ki zagotavlja odličnost pouka ob tem pa ureditev gabaritov za kvalitetno raziskovalno delo v neugodnih pogojih zaradi specifik, ki jih določajo skromno velik etnični in jezikovni prostor, infrastrukturno revno zaledje ter pomanjkljiva podjetniško-inovativna tradicija. Seveda ni mogoče pričakovati, da se bi v obdobju globalne recesije in tudi za čas okrevanja bilo mogoče v lokalnem okolju izogniti določenemu preoblikovanju in krčenju sredstev, vendar je poziv k racionalnemu obnašanju mogoče izkoristiti tudi za to, da se popravijo nekateri razkoraki, v katerih je že doslej naše visoko šolstvo odstopalo od primerljivih, predvsem kvalitetnih okolij. Dve najhitreje opazni in že omenjeni razliki sta npr. število študentov na učitelja in šolnine kot dopolnilo javnemu finančnemu prispevku. Ob tem pa seveda tudi zgoraj omenjen sprejem manj ambicioznega cilja obsega vključitve srednješolske populacije v visokošolsko izobraževanje. Nekateri drugi realni vzvodi za spremembe, od katerih lahko seveda samo nekateri imajo učinek zmanjšanja proračunskega trošenja so še npr. organizacijska ločitev visokošolskega strokovnega izobraževanja od univerzitetnega in prenos vsaj dela stroškov prvega iz visokošolskega v gospodarske resorje. Predvsem pa je treba sprejeti takšen model financiranja visokega šolstva, ki bo onemogočil visokošolskim ustanovam prilagajanje na materialne škarje z mehanizmom zniževanja kriterijev kvalitete pouka s ciljem povečevanja prehodnosti študentov v vertikali. V povzetku - treba je doseči skoraj nemogoč cilj: potrebno je zagotoviti večjo kvaliteto izobraževanja in pri tem zmanjševati vložek sredstev zgolj do obsega, ki tega ključnega cilja ne ogroža. Ker pač velja stokrat ponovljena sintagma: naša edina dobrina je »človeški kapital«!

Plagiatorstvo

2010-09-22T02:14:00.001-07:00

Plagiatorstvo, plagiiranje, plagiarizem, kršitev avtorskih pravic, v žargonu »metoda copy-paste«…

Znova (prejšnjič) se bom lotil pojava, ki je močno prisoten v naši akademski sferi in bo najbrž tako tudi v prihodnje. Ker pa se moramo vedno znova truditi, da ga omejujemo ne bo odveč, če ponovimo, kar je bilo že velikokrat povedano. Dobro javno pisanje, zlasti pa še znanstveno pisanje, poleg vsebinske jasnosti in točnosti sporočenega krasi predvsem poštenost (Roig, 2009). Kot razmišlja Roig je osnova vsega v podmeni o sporazumu med avtorjem in bralcem, da je delo avtorsko, da je novo in da je originalno.

Nekje sem prebral, da ljudje načeloma izberejo pot kršitve, ker verjamejo, da pri njej ne bodo zaloteni. Naj ta tekst služi tudi temu, da opozori, kako je vendarle mogoče to početje učinkovito odkrivati in ga preganjati.

Najbrž boste nekateri od tistih, ki poznate moje zavzemanje za načelo odprtega dostopa do informacij, začutili konfliktnost med tem, ko zagovarjam odprt pretok znanja, a se na drugi strani zavzemam za varovanje pravic intelektualne lastnine. Pa ni med obojim nikakršnega neskladja; korektnost pri priznavanju avtorske pravice ne izključuje želje in potrebe po neoviranem dostopu do znanja. Prvo predstavlja obvezo, da se oddolžimo avtorju za posredovano informacijo, drugo pa je zgolj način udobnega dostopa do informacijskega vira.

To tematiko znova in prav zdaj načenjam tudi zato, ker se kmalu pričenja novo visokošolsko leto in ker se prepogosto študenti, ki so zaloteni pri prekršku kraje avtorskega znanja, izgovarjajo, kako niso vedeli oz. niso bili opozorjeni, kdaj storijo ta prestopek. Prepričan sem, da je večinoma ta izgovor neumesten, saj so v dotedanjem šolanju gotovo bili, najbrž ne samo enkrat, opozorjeni na pojem avtorskih pravic in spoštovanje novega znanja, s katerim se v pouku opremljajo. Naj jim bo tudi ta zapis ena od vzpodbud, da se bodo nad zadevo zamislili in si po potrebi poiskali tudi dodatne informacije, predvsem pa da se bodo lahko izognili skušnjavi, da zagrešijo kršitev, ki jih ne nazadnje lahko vodi do resnih sporov s kolegi in tudi z učitelji in mentorji.

Tematiko, ki jo predstavljam, je mogoče v marsičem označiti kot splošno vedenje (angl. common knowledge), zato tudi ne navajam uporabljenih virov zelo rigorozno. Razlog je predvsem v tem, ker so to vtisi prebiranja zelo obsežnega nabora različnih virov skozi daljši čas in brez sprotnega anotiranja virov. Povem lahko, da sem si pri oblikovanju osnutka tega zapisa pomagal s številnimi kodeksi akademskega okolja, ki jih je mogoče najti zlasti na spletnih straneh ameriških univerz. V njihovem okolju namreč posebno tankočutno obravnavajo vsak tak prestopek akademskega ravnanja in ga tudi redno ter strogo sankcionirajo. Običajna sankcija za kršitev na ameriških univerzah je krajši ali daljši suspenz študija, v odvisnosti od teže prestopka lahko sledi tudi trajna izključitev iz šole. Še vedno pa ugotavljajo, da je do 40% tekstnega materiala študentskega izvora mogoče označiti kot kršitev avtorskih pravic, v večji ali manjši meri.

In kaj je avtorska pravica? Naj odgovorim z navedkom iz spletne strani Urada RS za intelektualno lastnino: »Avtorska pravica je skupen izraz za številna upravičenja, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delimo jih na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge pravice avtorja.« In še: »Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, zato ni potreben noben postopek, da bi bilo delo avtorskopravno varovano. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano in ima na njem avtorsko pravico. Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.« Po tem načelu je npr. zaščiten tudi tekst v predlogih raziskovalnih projektov ipd.

Pa skušajmo zdaj definirati še plagiatorstvo (uporabljam kar ta termin, da se izognem daljši slovenski sintagmi »kršitev avtorskih pravic«). Prav za to namreč gre, za kršitev, ne nazadnje je ta razlog, da je tematika tudi zakonsko urejena. Slovar Webster Comprehensive Dictionary (1984, str. 964) pravi, da je plagiiranje »1. prisvajanje in prikazovanje kot lastno, ko gre za pisanje, ideje ipd. nekoga drugega, oz. 2. prisvajanje in uporaba (tekstovnih) odlomkov in idej«. V zvezi z zakonskim urejanjem avtorskega prava lahko povemo, da se ta nekoliko razlikuje v različnih okoljih; ameriška določila so npr. pri nekaterih omejitvah bolj sproščena od evropskih, zlasti v uveljavljanju t.i. »poštene (upo)rabe« (fair use).

Načinov uporabe in predstavljanja teksta oz. misli in idej drugih je več vrst. V vsakem primeru pa je treba pri navajanju katerokoli od oblik prepoznanega avtorstva označiti vir in temu rečemo citiranje. Velja sicer tudi načelo, da splošnega vedenja (znanja) (angl. »common knowledge«) pri navajanju ni potrebno opremiti s citatom. Opozoriti pa je treba, da odločanje ali gre za to obliko vsebine ni lahko in je kočljivo. Res se lahko teoretično dogodi, da v sebi nosimo obsežne besedne zveze, v katerih bi nek avtor lahko prepoznal svojo misel, vam pa se bo zdelo, da ste jo oblikovali sami oz., da gre za povzemanje nakopičenega splošnega vedenja. Takšni izjemni dogodki seveda ne predstavljajo opravičila za »krajo« tekstovnih pasusov, katerih dolžina in zaporedje besed pa že sama po sebi izključujeta tako razlago, ker njihov obseg pač presega običajno kapaciteto normalnega spomina. Napotek v izogib: kadar ste v dvomu ali je vsebina iz nabora splošnega vedenja pa niste o tem povsem prepričani, raje poiščite in navedite vir.

Pa ponovimo še enkrat čemu pravzaprav in to še zlasti v znanstveni literaturi navajamo avtorje. Najprej seveda, da avtorju/avtorjem na ta način izrazimo hvaležnost. Ne nazadnje se moramo zavedati tudi, da s tem ko navajamo aktualno in preverjeno znanje povečamo kredibilnost lastnega dela. Za bralce pa je seveda pomembna navedba virov tudi zato, da jim s tem pomagamo pri splošni orientaciji v preučevanem področju, npr. pri iskanju dodatne literature. Ob ogorčenju avtorja, da ste ga okradli, se skušajte vedno vživeti v položaj, ko boste morda nekoč sami, kot avtentični ustvarjalec nekega teksta ali ideje, odkrili, da jo je nekdo uporabil pa se vam ni niti minimalno oddolžil s tem, ko bi vas navedel kot avtorja.

Nekatere zadeve okrog citiranja naj še posebej izpostavim. Obravnava literaturnih virov uporabljenih pri vašem delu je izjemno pomembna, saj kot rečeno, dvigne kredibilnost tudi vašega prispevka. Pri citiranju bodite seveda rigorozni, kot sicer pri vašem delu in uporabljajte ustrezna pravila. In naprej, pri iskanju virov iščite z relevantnimi metodami; iskalna orodja in strategije so raznolike, niso vse najučinkovitejše in zato vam bo pravilna izbira tudi prihranila marsikatero razočaranje in odvečno delo. Nikoli ne navajajte virov, ki jih niste prebrali, vsaj v najvažnejših delih vsebine. To vam prihrani, da bi brez potrebe navajali vire, ki pravzaprav niso oz. ne bodo prispevali k vašemu delu. Učbenikov ne navajamo, za to je več razlogov, tudi ker niso vsakomur in vedno dosegljivi. Navajate seveda lahko tudi svoja pretekla dela, vendar kadar je to smiselno za sam prispevek in tako da ni premočan vtis lastnega promoviranja oz. reklamiranja. V določenem obsegu pa seveda vsi sledimo ta cilj. A zavedajmo se, da tudi pri navajanju lastnega dela v nekem naslednjem prispevku lahko kršimo avtorske pravice takrat, kadar smo te zaradi npr. objave članka prepustili založniku revije. Sicer pa je dober nasvet, da razen pri revijalnih pregledih, ne obremenjujete teksta z navajanjem virov, ki imajo zgolj zgodovinski pomen. Ali pa, kar je prav tako etično sporno, da navajate vir, ker bi se radi njegovemu avtorju prikupili.

Pa poglejmo običajne oblike predstavljanja uporabljenih tekstov ali idej:

Navajanje (angl. quoting): je uporaba dobesednega (od besede do besede, s tujko: verbatim), običajno krajšega navedka nekega teksta, za katerega je seveda običajno in nujno, da njegov karakter avtentičnosti označimo z vključevanjem v narekovaje ter da nato navedemo njegovega avtorja. V izjemnih primerih je lahko tak navedek tudi daljši, ko želimo prav s celovitostjo povedanega predstaviti tehtnost avtorjeve misli. V naravoslovnih tekstih je ta raba redkejša kot npr. v humanistiki, kjer je celovitost misli oblikovane v stavku lahko ključna za izpovednost povedanega. Navajanje je torej manj pomembno pri posredovanju teksta kot pri posredovanju idej. Uporabljen obseg navajanja ima svoje meje, bodisi, da so te določene z razumnim deležem glede na citirajoče delo, ali pa je obseg navedka omejen s posebnimi zahtevami nosilca avtorskih pravic. Ker je seveda dobesedno navajanje teksta manj naporna praksa od parafraziranja je to tudi najpogostejša oblika kraje intelektualne lastnine.

Parafraziranje, razlaga z drugimi besedami (angl. paraphrasing): predstavitev avtorske misli ali ideje s spremenjenim besednim naborom, lahko tudi z nespremenjeno tekstovno dolžino. Izvirnost teksta tistega, ki parafrazira, lahko dosega celo samostojno odličnost, pa kljub temu tudi v tem primeru zaščita avtorske pravice do izvorne ideje ali misli zahteva navedek avtorja. Pogosta oblika parafraziranja, ki ga pa moramo označiti kot krajo, je kadar ga prakticiramo tako, da v daljšem verbatim tekstu spremenimo zgolj nekaj besed in teksta ne omejimo z narekovaji, s čimer želimo ustvariti vtis, da gre za tvorno preoblikovanje besedila. Ob taki praksi pravzaprav zagrešimo dve kraji: krajo teksta (vsebine) in krajo ideje (besedne zveze). Naslednja past parafraziranja je težavnost teksta, zlasti ko gre za zahteven strokovni tekst, ki je ob tem zapisan še v tujem jeziku. Iskanje sinonimov je v tem primeru včasih nemogoče oz. neustrezno, saj posamezni pojmi zasedajo zelo specifično in dogovorjeno pomensko nišo. Prav študente, ki so v zadregi ob takem tekstu, zamika, da v tekstu uporabijo zgolj prevod navedka, a ga ne označijo kot takega (z narekovaji).

Povzemanje, sumiranje (angl. summarizing) : je prav tako namenjeno sporočanju avtorske misli, ideje, teze ipd. vendar v skrajšani obliki. Tudi povzetek zahteva navedek originalnega vira oz. avtorja, ne glede na njegovo stilno in vsebinsko kvaliteto.

Ob vsem tem je potrebno povedati in to je v našem jezikovnem prostoru posebno pomembno, da vse omenjene kršitve veljajo kot take tudi, kadar je originalno delo napisano v tujem jeziku in ga predstavljamo v svojem, maternem jeziku. Torej, ko prevajamo oz. povzemamo iz prevoda. Prevod, ki je sicer zahtevno in odgovorno opravilo, piscu navedka namreč ne podeli statusa avtorstva, avtor je še vedno tisti, ki je spočel izvorno idejo ali misel. Današnji sistemi sledenja avtorskih tekstov, ki jih omogoča splet, zagotavljajo iskanje in odkrivanje tudi take oblike kršitve avtorskih pravic. Vendar o načinih preverjanja originalnosti tekstov pa ob kakšni drugi priložnosti, morda v enem od prihodnjih zapisov.

Še na temo “poceni” izobraževanja

2010-08-23T09:17:00.001-07:00

Danes sem se ene že znebil na ta račun, namreč v odzivu na prispevek v razgledi.net. In ko sem pravkar brskal po Inside Higher Ed sem našel še drugo zanimivo razmišljanje o vprašljivosti “cenenega” izobraževanja. Posrečeno, zapis temelji na opisu primera, ki zadeva našo nekdanjo domovino, ko se namreč pošali ob propadlem projektu Yugo America in na to naveže smiselnost iskanja poceni izobraževalnih priložnosti v deželah vzhodne Evrope. In ob omembi ljubljanske univerze ji naredi pravzaprav poklon, ko jo omenja kot primerno opcijo za izobraževanje v tujini. (In tistih šal o Yugu v začetku zapisa tudi nisem poznal…).

Slabosti online (po)uče(va)nja

2010-08-23T08:26:00.001-07:00

Vsem mojim sledilcem (angl. follower) je znano moje zavzemanje, kaj to, moje navdušenje, za vključevanje večjega odmerka digitalne tehnologije v učno prakso. Seveda, kot ima vsaka palica dva konca, tudi ta ni izjema. Prispevek “Blinding Technology of Online Learning” na portalu Inside Higher Ed opozarja npr. na nezanemarljiv pomislek k uvajanju novih tehnologij v pouk. Predvsem inovativne rešitve grafičnega prikazovanja z vključenimi dinamičnimi elementi, ki jih učenec sproti vključuje ob prehodu preko grafike, so seveda nedostopne slepim in slabovidnim učencem. Vsekakor pomembno opozorilo za načrtovalce novih učnih orodij!

Krčenje sredstev tudi na angleških univerzah

2010-07-28T23:46:00.001-07:00

Kot lahko preberemo v agencijski novici Press Association naj bi letos vsaki četrti od desetih univerz v Angliji zmanjšali javna sredstva. 51 od 130 angleških univerz je doživelo za leto 2010/11 krčenje sredstev v primerjavi z letom 2009/10, pri čemer je največji rez znašal tudi preko 10% (npr. pri London Business School za 12%).

»Za« živalsko policijo!

2010-07-05T09:15:00.001-07:00

V današnjem tvitu PopTVjevega twiterja Preverjeno se je znašlo kratko obvestilo »JUTRI OB 20-ih!! ŽIVALSKA POLICIJA - Vedno več zahtev za ustanovitev policije, ki bi nadzorovala ravnanje z živalmi.« na katerega sem se odzval s kratkim pristavkom: »PODPIRAM«. S tem sem sprožil nestrinjanje tviteratke drfilomene, ki je zapisala: »Ne podpiram. Potrebujemo samo dosledno izvajanje zakona ob podpori čisto navadne policije.« Nadaljevanje lahko spremljate sami na Twiterju, kjer so se v izmenjavo misli vključili še drugi tviterati.

Sem se pa odločil, predvsem zaradi omejitev twiterja, ki ni prijateljski do temeljitejših razprav, da preselim del svojega razmišljanja na blog. Seveda ne morem vedeti, o čem bodo razpravljali v oddaji Preverjeno, vendar mi je na misel prišlo kar nekaj tem, ki bi jih veljalo obdelati. Pri tem pod pojmom »ravnanje z živalmi« mislim na tisti pomemben del, ki obravnava uporabo in zlorabo živali, kot tudi del s katerim smo soočeni državljani na javnih površinah, bodisi kot skupni uporabniki teh površin ali pa celo lastniki živali. Sem tudi pod vtisom nedavne vesti v dnevnem časopisju, ko so v Ljubljani izvedli naključni nadzor živali na javnih površinah (v sodelovanju policije in stroke) in bil skoraj presenečen nad številom živali, ki npr. niso cepljene proti steklini. »Skoraj« zato, ker del teh podatkov sem poznal, najdeno stanje pa me je vendarle začudilo. Naslednji ukrep, ki bi ga ihtavo zagovarjal je nadzor nad higienskimi navadami lastnikov živali, ko gre za pospravljanje odpadkov njihovih ljubljencev. Če primerjam navade, ki jih opazujem pri nas in jih primerjam s stanjem, ki sem ga pred časom doživel na severozahodu ZDA (kot »dogwalker« psa svoje hčerke), lahko rečem da gre za dva svetova. Da ne govorim o tem, kako učinkovito imajo urejene dodatne parkovne površine prav za sprehajalce psov. No in potem upam, da se bo TV razprava dotaknila tudi splošne zaščite odraslih in posebej otrok ter seveda živali pred popadljivimi psi. In o tem, da je nabava psa precej bolj zahtevna odločitev kot nakup avtomobila. Pri tem mislim najprej na obvezo, da smo morali vozniki opraviti vozniški izpit, da pa psa običajno ljudje oskrbujejo brez dodatno pridobljenih znanj in veščin, čeprav gre, to posebej poudarjam, za živo bitje.

Da se zdaj vrnem k razpravi na twitterju; misel o namenski »živalski policiji« je seveda izvedljiva, vprašanje pa je njena smiselnost. Strinjal bi se, da bi z ustreznim, odločnejšim angažiranjem lokalne policije ali ev. mestnega redarstva ob podpori veterinarske stroke zadevo bilo mogoče dvigniti na višji nivo brez uvedbe nove službe. Naj spomnim, da ima naš besednjak besedo »agrikultura« in domače živali na nek način uvrščamo v najširši pojem te besede. Vendar ta beseda vsebuje zelo tehtno besedno sestavino, namreč »kultura«. In zato gre, da dosežemo KULTURO RAVNANJA Z ŽIVALMI. Vesel bom, če tvitersko razpravo preselimo sem na blog, kjer imamo več prostora in brez dvoma lahko obdelamo še kak vidik problema, ki sem ga v naglici pozabil omeniti.

Komentar k intervjuju z ministrom G. Golobičem “Zgodovina visokega šolstva je zaznamovana z zgrešenimi odločitvami”

2010-06-26T10:47:00.001-07:00

Današnji intervju v Sobotni prilogi me je vzpodbudil k nekaterim mislim, ki sem jih tudi zapisal v komentar na Delovem spletu. Ker tam glede na nivo siceršnjih komentarjev ne pričakujem odgovora ali replike, svoj komentar dodajam še sem v upanju, da se morda kdo oglasi s svojim pogledom na to aktualno tematiko:

“Dobrodošel intervju; krasno bi bilo ko bi na ustrezni platformi stekla tudi spletna razprava o nastajanju obeh NP (nacionalnih programov). Z večino svojih medklicev k intervjuju bom navidez povzemal poudarke iz intervjuja, s tem, da jim z izdvajanjem dajem svojo utež.
Bolj kot na ravnotežje raziskovalnega bi morali paziti na uravnoteženost financiranja visokošolskega izobraževanja(VIŠi); ustanove VIŠi so, ko jih primerjamo s tistimi iz družb s katerimi bi se radi kosali pri osvajanju »svetilnika«, pri nas temeljito podhranjene. Tudi o deležu usmeritve BDP v RinR, zlasti pa pri deležu iz gospodarstva, bi bilo mogoče konfliktno razpravljati; krasno bi bilo, ko bi bil »pool« sredstev za raziskave usklajen s svetovnimi trendi RinR, bojim pa se, da pretežna struktura našega gospodarstva in če ta določa usmeritev njihovih sredstev, ni »svetilniško« relevantna.
Z razhajanjem hitrosti porecesijskega okrevanja med državami se bo povečal srk najboljših domačih kadrov v propulzivnejša tuja okolja (»brain drain«), kar je za nacionalni »well being« lahko usodno. Toliko pomembnejša je zato na eni strani hitra ozdravitev in prenova strukture gospodarstva na novih SME temeljih, na drugi strani pa poudarjena skrb za kondicijo ustanov znanja. Vztrajati bo treba na nekaterih nepopularnih potezah: (a) pogumni razrešitvi malega dela in vrnitvi študentov k študiju – premik VIŠi iz socialne v izobraževalno funkcijo, seveda ob učinkoviti štipendijski in kreditni ureditvi socialnega položaja študentov; (b) odločni zavrnitvi apetitov po novih javnih univerzitetnih središčih, z morebitnim regionalnim korektivom »dependans« sedanjih ustanov, ki lahko kasneje, po ponovnem razcvetu, ev. postanejo jedra novih subjektov, kjer je to izrazito smiselno; (c) zaostritvi kriterijev za prehajanje in »ostajanje« v učnem procesu torej zmanjševanje »drop outa« tudi za ceno zmanjšanja vpisnih kvot ter upočasnitve naraščanja števila najbolj izobraženih in ne z ohranjanjem nerealizirane populacije v učnem procesu do onemoglosti npr. z omogočanjem nerazumnih ukrepov npr. dveh absolventskih stažev in pravice do skoraj neomejenega ponavljanja izpitov, (d) reformi bolonjske reforme s pobegom iz »balkanskega« ter vrnitvijo v »anglosaški model«. Zagotoviti je treba mavričnost bolonjske sheme, sicer ob najbrž potrebnem zmanjšanju števila programov, vendar ob vzpostavitvi večje individualizacije pouka; (e) nujni izločitvi visokošolskih strokovnih programov iz univerzitetnih ustanov ter njihovega pomembnega finančnega napajanja iz gospodarskega resorja ter (f) preoblikovanju organizacije dela na visokošolskih ustanovah z vrnitvijo učiteljev iz administriranja v učilnice in laboratorije, kar pa mora spremljati poenostavitev finančnih tokov in njihova transparentnost.”

Kako se boriti proti plagiarizmu

2010-06-21T15:17:00.001-07:00

V času aktivnega delovanja v visokošolskem izobraževanju sem bil pogosto, rekel bom prepogosto soočen s problemi t.i. plagiarizma. Pogosto zato, ker sem z obstoječimi, res da preprostimi orodji precej let, zlasti po izrazitejšem razmahu uporabe svetovnega spleta, preverjal seminarske, diplomske in podiplomske izdelke svojih študentov. Prepogosto pa zato, ker sem za to, predvsem zaradi omenjenih enostavnih orodij, ki sem jih za preverjanje uporabljal, izgubljal ogromno časa. In to časa, ki bi ga lahko precej bolj ustvarjalno porabljal, npr. v raziskavah ali v pripravah učnih materialov. Rezultati so žal upravičenost mojega napora opravičevali, več kot polovico pregledanih tekstov, predvsem v segmentu seminarskih nalog, je bilo v večji ali manjši meri mogoče opredeliti kot plagiiran, torej kot goljufiv material. Tekste, za katere sem zahteval, da mi jih študenti pošiljajo v elektronski obliki, sem preverjal s pogostejšimi spletnimi iskalniki in prevajalniki. Ker ta orodja poznate, si lahko predstavljate, da so za namen odkrivanja plagiatov zelo časovno potratna. Zaradi zaskrbljujočega obsega in tudi zaradi sicer formalno dorečenega, a v šolski praksi nesankcioniranega ukrepanja sem, seveda omejeno na postopke pri ocenjevanju seminarskih nalog, ob ugotovitvi prestopka sicer študentu nalogo zavrnil, skušal pridobiti pojasnilo za ravnanje, nato pa sem se zadovoljil s ponovitvijo naložene naloge. Zanimiva je bila običajna oblika zagovora, skoraj po pravilu so namreč študenti trdili, da niso vedeli, da avtorskih tekstov ne smejo uporabljati na tak način. Da jim nikoli ni bilo povedano, kako in kdaj lahko dobesedno navajajo dele avtorskih tekstov in kako naj sicer povzemajo osvojeno znanje in kako naj ga označijo v svoji nalogi. Tega jim seveda nisem verjel, zlasti, ker sem jih v začetku šolskega leta redno opozoril na to »skušnjavo« pa tudi vedel sem, da pri predmetih, ki jih seznanjajo z učno informatiko, ta problem obdelajo. Druga stvar pa je, ali so ta sporočila osvojili in ali so se kdajkoli sploh zavedli in se zamislili nad etično spornostjo svojega ravnanja. Najpogostejši spremljajoč odgovor pa je tudi bil, da drugi učitelji, torej moji kolegi, ne ugotavljajo omenjenega prestopka in to je študente pravzaprav ohranjalo v varnem prepričanju, da način, ki ga ubirajo, ni problematičen.

Zdaj bi seveda lahko pričel z razpravo o tem, kakšen naj bi bil koristen in korekten pregon tega pojava. Začeti bi moral najbrž že z obsodbo lastnega nedoslednega in pravno spornega ravnanja ko sem kljub vedenju o formalni obliki sankcij tega disciplinskega prestopa v univerzitetnem pravilniku ubiral mehkejšo pot njegovega izkoreninjanja. V svoje opravičilo naj povem, da sem v strokovnih telesih svoje učne ustanove nekajkrat opozoril na ta problem in pozival k celovitemu in poenotenemu ukrepanju. Pravno sicer nesporno določilo kršitve, če se ta skoraj brez izjeme tolerira, praktično onemogoča uveljavitev pregona posamezniku, ki bi to hotel storiti. Zlasti v časih, ko se zaradi težkega finančnega položaja visokošolskih ustanov nekatere borijo za vsakega vpisanega študenta. Da bi se nek ukrep uveljavil, mora imeti svojo prakso, to pa pomeni, da vsaj večina učiteljev preneha tolerirati kršitev in da se uveljavi transparenten postopek pregona začenši s presojo teže kršitve in določitvijo oblike kazni. V ZDA je npr. zadeva večinoma enoznačno uveljavljena, za lažje kršitve iz tega naslova sledi lahko prekinitev študija za določen čas, za hujše oblike pa celo trajna izključitev iz šole.

Ali je poleg omenjenega razloga kritičnega finančnega položaja šolskih ustanov še kakšen drug razlog za težave pri uveljavljanju sankcij. Najprej ker gornji razlog sploh ni dovolj tehten, da bi ga kar sprejeli. Z uveljavitvijo sankcij bi se študenti hitro prilagodili strožjemu režimu, tako kot so se zdaj sedanjemu zaradi odsotnosti ukrepanja. Drug, najbrž pomembnejši razlog pa je potrebna angažiranost učiteljev, da zagotovijo odkrivanje plagiarizma. Tu smo seveda hitro v novih težavah. Sam sem bil soočen s problemom v obdobju svoje kariere, ko sem bil pod precej manjšim pritiskom časovnih škarij, kot so bili mlajši kolegi, ki so morali veliko več časa vlagati v aktivnosti, ki so pogoj za karierno napredovanje. Zato jim je seveda časa zmanjkalo za nekatera opravila, ki jih prinaša učni proces. Pomoči, ki bi jim to delo olajšala pa žal nimajo. Številčno razmerje med študenti in učitelji, ki je pri nas izrazito neugodno, če ga primerjamo s številkami drugje po Evropi in preskromno število mladih sodelavcev - asistentov sta npr. dva kadrovska razloga. Tehnični razlogi pa so naslednja ovira. Če sem že prej omenil ameriško prakso, naj povem, da imajo ameriški učitelji na voljo računalniški program Turnitin for Admissions , ki jim ob minimalnem naporu odkriva goljufanje o katerem govorimo. Program je del obsežnejšega programskega paketa Turnitin, ki je namenjen tudi preganjanju vsakršnega plagiarizma z raziskovalni sferi, tudi kraji raziskovalnih idej in avtorskih vsebin.

Bloger in učni informatik Dawson, ki govori o omenjenem programskem paketu, navaja zanimive podatke o obsegu plagiiranja v ameriški šolski praksi. Iz izkušenj uporabe Turnitina naj bi v 36% ugotovili »pomembno skladnost teksta«, ko obvelja dokaz plagiiranja. In če to ugotavljajo v okolju, ki, kot sem omenil že prej, strogo sankcionira to kršitev, potem nam mora biti jasno, da je stanje pri nas samo slabše.

“Zeleno kmetovanje”

2010-06-01T06:29:00.001-07:00

Tako zagovorniki kot skeptiki, ko gre za t.i. biološko in vse druge oblike “zelenega” kmetovanja, bodo brez dvoma z zanimanjem prebrali članek v reviji Slate o tem kakšen je vpliv prireje kokošjih jajc na okolje, tudi kadar gre za primerjavo z drugimi oblikami proizvodnje živil živalskega izvora. Članek opozori tudi na ev. konfliktnost ukinjanja baterijske reje kokoši v prid uveljavljanja talne reje, ko ocenjujemo nekatere okoljske vplive.

Revolucionirati izobrazbo

2010-05-28T07:03:00.001-07:00

Ne samo da je ekspert kreativnosti Sir Ken Robinson zanimiv pripovedovalec zaradi briljance v njegovo TED predavanje primešanega anglosaškega humorja, bolj kot to mu velja prisluhniti zaradi njegovega predloga, da ni dovolj prepustiti izobraževanja evoluciji, ampak je treba doseči njegovo revolucionarno preoblikovanje. Če parafraziram nek njegove stavek, da je “…človeška družba odvisna od pestrosti talentov in ne od poenotenja sposobnosti…” je to gotovo misel, nad katero se velja zamisliti in takšnih prebliskov je v njegovem predavanju obilo. Vredno mu je prisluhniti in brez dvoma boste nato že tako prevzeti, da boste željno prisluhnili tudi njegovemu predavanju izpred štirih let, v katerem trdi, da danes uveljavljeno izobraževanje ubija kreativnost. Pa to ni edino sporočilo, ki ga prepušča našemu razmisleku.

Še o študentskem zavračanju zakona o malem delu

2010-05-13T06:23:00.001-07:00

Na blogu Epiphany sem prebral zanimiv prispevek o tem, kako lahko študent gleda na zakon o malem delu in njegovem zavračanju v študentski populaciji tudi drugače. Res osvežujoče in predvsem razmisleka vredno.

Ne morem pa se znebiti občutka, da se je vlada tega vročega kostanja lotila napačno že v izhodišču. Namreč, da ni najprej poiskala ustrezne formule za štipendijsko in kreditno politiko v visokem šolstvu. Zdaj namreč nastaja občutek, da so trenutno obljubljene rešitve za zagotavljanje študijskih sredstev za tiste, ki jih nimajo, zgolj zasilni izhod skozi katerega se skušajo izogniti študentskim demonstracijam.

Prispevek goveda za proizvodnjo mleka k toplogrednim plinskim izpustom

2010-04-22T09:06:00.001-07:00

Potem ko so v preteklih letih nekatere študije o obremenitvi atmosfere s toplogrednimi plini, ki naj bi izvirali iz globalne reje goveda za proizvodnjo mleka, navajale osupljive številke, imamo zdaj pred sabo študijo FAO “Greenhouse gas emissions from the dairy sector”, ki kot kaže, podatke umešča v nekoliko realnejši okvir. V prevodu povzemam del kratkega izvlečka te študije na FAO spletni strani Media Center z naslovom “New FAO report assesses dairy greenhouse gas emissions”, celotno študijo pa najdete kot povezavo do .pdf dokumenta v istem izvlečku:

”Sektor proizvodnje mleka prispeva okoli 4% h globalnim antropogenim izpustom toplogrednih plinov (GAITGP) ugotavlja novo FAO poročilo. Ta številka zajema tako emisije iz proizvodnje, predelave in transporta mlečnih proizvodov kot tudi emisije povezane s proizvodnjo mesa od živali, ki izvirajo iz čred goveda, namenjenega za proizvodnjo mleka.

Če upoštevamo samo proizvodnjo, predelavo in transport mleka in izključimo proizvodnjo mesa, prispeva zgolj ta sektor 2,7% h GAITGP.

V letu 2007 je iz proizvodnje mleka izpuščenih 1.969 milijonov ton ekvivalentov ogljikovega dioksida (CO2), od tega pripada 1.328 milijonov ton proizvodnji mleka, 151 milijonov ton proizvodnji mesa zaklanega goveda iz proizvodnje mleka in 490 milijonov ton teletom, ki so bila na mlečnih kmetijah rejena za meso.

Ekvivalent CO2 izpusta emisije je standardna mera za primerjavo različnih izvorov GAITGP. Globalno poprečje izpustov na kilogram mleka in mlečnih izdelkov ocenjujejo z 2,4 kg CO2 ekvivalenta.

Pri tem prispeva k emisijam GAITGP največji del metan; okoli 52% emisij, tako v razvitih, kot v deželah v razvoju. Dušikovi oksidi prispevajo 27% v razvitih deželah in 38% v deželah v razvoju. Sam CO2 ima večji delež v razvitem svetu (21 procentov), in manjšega v deželah v razvoju (10 procentov).”

Spomin na Charlesa Darwina

2010-04-19T07:01:00.001-07:00

Pred 128 leti je na današnji dan (19. 04. 1882) umrl utemeljitelj evolucijskega nauka, s polnim imenom Charles Robert Darwin. Lani smo se spominjali 200. obletnice njegovega rojstva. Njegove teze niso v temelju spremenile le naravoslovja, ampak so pomembno sooblikovale vso kasnejšo človekovo znanstveno misel.

Bloger Sandwalk je to označil na poseben način.

Spomin na Alberta Einsteina

2010-04-18T12:01:00.001-07:00

Na današnji dan (18. 04.) je pred 55 leti (leta 1955) v Princetonu (New Jersey, ZDA) umrl Albert Einstein.

iPad v razredu

2010-04-13T12:49:00.001-07:00

Novega Apple-ovega tabličnega računalnika iPad-a najbrž še nekaj časa ne bo na voljo pri nas. Da pa se bomo lažje pripravili na njegov prihod velja spremljati odzive v državah, kjer je že v prodaji. Zanimivi so npr. odmevi na njegovo morebitno rabo pri pouku. Chris Dawson je na svojem blogu povabil šolskega ravnatelja Matthew E. Richa, da naniza nekaj idej, kje vse se ponujajo priložnost za šolsko rabo iPada. Vredno branja!

Symphony of Science

2010-02-26T11:14:00.001-08:00

Ob tej pesmi vstanem in se nato ponižno priklonim.

O odprti znanosti

2010-02-22T09:36:00.001-08:00

Tale razmislek se mi po glavi kotali že kar nekaj časa. Doslej se mu nisem posvetil s poglobljenim pregledom dostopnih informacij in vendar sem se odločil nekaj o tem zapisati, morda izzovem koga, ki o tem več ve pa bo morda stekla razprava iz katere bomo vsi pridobili. Nanizal bom nekaj poudarkov o katerih bi najbrž veljalo poklepetati, razlog morebitne ponesrečene izbire je seveda zgolj moje premajhno poznavanje področja.

V svetu vse več tal dobiva gibanje odprte znanosti (»open science«, »open research«, »web-enabled scientific research«. »computer assisted research«…). Najpreprostejša oblika odprte znanosti je npr. že »državljanska znanost« - »citizen science«, rešitev, ko z zbiranjem podatkov, zlasti v naravoslovnih in družboslovnih raziskavah, s pomočjo večjega števila opazovalcev lahko povečamo izplen oz. povečamo verodostojnost opazovanj. V skupine se povezujejo neprofesionalni sodelavci, pri čemer je zlasti koristna ljubiteljska srenja sicer laičnih, a visoko motiviranih sodelavcev (glej tudi blog Citizensci).

Če se preselimo na nekoliko bolj razburljivo področje odprte znanosti, namreč na polje t.i. sodelovalnega raziskovanja (»collaborative research/science«) nam lahko kot zanimiv primer služi izkoriščanje podatkovne baze analiznih podatkov, ki so bili zbrani v določeni raziskavi okoli jasne in enkratne hipoteze, ko pa jih nato v nadaljevanju nekdo drug uporabi pri preverjanju drugačnega, lahko precej oddaljenega cilja raziskave oz. drugačne, nove hipoteze. Današnji eksperimentalni protokoli raziskav npr. v naravoslovju, kjer se uporabljajo večparametrski robotizirani analizni sklopi ustvarjajo velikanske podatkovne nabore, ki so v končni obdelavi pogosto uporabljeni le delno. Značilen tak primer so baze genomskih podatkov pa tudi podatkovni nabori, ki jih oblikujejo vede, povezane v neologizmu različnih »omik« (»-omics«), npr. proteomika.

V okviru sodelovalnega raziskovanja je mogoče v določeni raziskavi zbrane podatke po presoji ob spremenjeni hipotezi, ki sledi zavračanju zaključkov, s katerimi so originalni avtorji zagovarjali svojo hipotezo, vendarle pridobiti nova spoznanja. Avtorstvo je v tem primeru seveda kombinirano, z udeležbo originalne skupine in skupine, ki je obdelavo dopolnila. Naslednji, nekoliko bolj drastičen primer, bi bilo sesutje hipoteze oz. zavrnitev zaključkov v določeni raziskavi ob predstavitvi neupoštevanih bibliografskih podatkov, pridobitvi novih in/ali dodatnih podatkov ali ob spremenjeni presoji podatkov in reinterpretaciji zaključkov.

Seveda je mogoče, prav tako v okviru sodelovalne raziskave, zgolj dopolniti ali utrditi hipotezo originalnih avtorjev z novimi podatki ali dodatnimi zaključki k originalnim podatkom. Velikokrat bi s tem odpadlo mučno in pogosto neproduktivno zavračanje originalne raziskave v postopku vrstniškega ocenjevanja (peer review), saj bi v novi verziji prišlo do povezovanje konceptov primarnega avtorja in njegovega(ih) ocenjevalca(ev). V takem primeru pa je treba seveda posebno pozorno posvetiti možnosti zlorabe ocenjevanja ob morebitnem izsiljevanju originalnih avtorjev s strani ocenjevalca. Tako sodelovalno raziskovanje bi bilo izraziteje stimulirano z večjo uporabo t.i. odprtega vrstniškega ocenjevanja (»open peer review«), ki bi pritegnilo k presoji večje število sodelujočih. Ob različnih preskusih tega koncepta mi je zlasti zanimiv način kot ga goji blogerska skupnost ScienceBlogs, v okviru katere je nastal koncept ResearchBlogging.

Ni običaj, da bi v resnih revijah objavljali rezultate z negativnim izidom, kar je pravzaprav škoda. V empiricizmu velja teza, da je tudi negativen rezultat upoštevanja vreden, saj nas lahko napoti na spremenjeno pot iskanja ali pa sproži povsem novo misel oz. idejo. Torej negativen rezultat sodi v paleto dogodkov, iz katerih znanost napreduje. Najprej je seveda treba presoditi ozadje negativnega rezultata. Ta ni nujno posledica napačne hipoteze, ampak npr. napačne izbire metod ali njihove neustrezne izvedbe. Šele nato sledi presoja morebitne napačne interpretacije rezultatov in končno zavračanje zastavljene predpostavke in poskus njenega spreminjanja na poti do pričakovanega izida. Po pravilu negativen rezultat najprej vzpodbudi k iskanju razlogov zanj že avtorja, kljub temu pa količina neobjavljenih rezultatov raziskav zaradi nepričakovanega izida po predvidevanjih presega osupljivih 95%. Neuspešnost avtorjev pri razkrivanju razlogov za neuspeh je gotovo del odgovora za tako skromen izplen. Lahko pričakujemo, da bi se povečala učinkovitost raziskovalnega vložka s predstavljanjem tudi negativnih rezultatov vrstniški srenji.

Če bi v prijaznem okolju javno dostopnih baz z dogovorjenim, torej standardiziranim zapisom in znanimi pogoji njihove uporabe (pod splošno avtorsko pravico, po izbrani CC licenci ali z odprtim dostopom) take podatke ponudili v široko rabo bi s tem lahko mnogotero povečali racionalnost raziskovalnega dela. Priznati je treba, da je danes velikokrat to že realizirano. Poseben vidik tega tipa raziskav so tiste, ki izkoriščajo javno nastajajoče podatkovne baze, katerih primarni cilj ni raziskovanje ampak evalvacija določenih trendov javnega pomena. Kot značilen primer lahko navedemo podatke nacionalnih statističnih uradov, ki so že danes zelo koristno orodje najrazličnejših raziskav, zlasti v družboslovju. Najbrž je res, da bi v posebnih primerih z drobnim preoblikovanje algoritma zajemanja podatkov lahko povečali vrednost teh podatkov za raziskovalne namene pa tega ne izkoristimo vedno dovolj.

Koristen pripomoček v podporo odprtega raziskovanja so različne baze raziskovalnih protokolov (primer OpenWetWare), ki na eni strani s poenotenjem metodologij zagotovijo učinkovitejšo primerjavo raziskovalnih rezultatov, na drugi strani pa omogočijo njihovo lažjo prenosljivost v sodelovalno raziskovanje. Podobno koristno ponudbo orodij za sodelovalno raziskovanje predstavlja ustvarjanje baz podatkov, kar pogosto srečamo v kontekstu sintagme »computer assisted research«.

Aktualnost odprtega dostopa v znanosti je potrebno učinkovito podpreti z zavestnim širjenjem sodelovalnega prostora. Brez dvoma je v EU temu izrazito naklonjeno povezovanje v skupnem evropskem raziskovalnem prostoru (ERA), kar je npr. izraženo z »izgradnjo hitre trans-evropske podatkovno komunikacijske mreže, ki bi vključevala vse raziskovalne institucije in končno ves izobraževalni proces«. Da, in prav to slednje je dodatnega, če ne celo poglavitnega pomena: sočasnost povezovanja v izobraževalnem procesu, čemur je končno namenjena tudi bolonjska reformna platforma in koncept Evropskega visokošolskega prostora (EHEA). Ne glede na občasne kritične glasove o smiselnosti bolonjskega procesa, ki pa so bolj kot zavoljo neustreznosti izzvani z nedosledno in nedomišljeno implementacijo v nekaterih okoljih, je reformni proces evropskega visokošolskega izobraževanja treba nadaljevati v usklajenem povezovanju EHEA in ERA.

Zelo pomembno vlogo v vseh oblikah sodelovalnega raziskovanja ima že omenjeni dogovor o oblikah dostopnosti rezultatov v luči varovanja intelektualne lastnine. Prav s tem namenom se je ob dozorevanju iniciative Creative Commons kasneje oblikovala iniciativa Science Commons. In prav je, da v isti sapi, kot izrazito podporo raziskovanju in s tem seveda sodelovalnemu raziskovanju, omenimo tudi dostopnost do objavljenega znanja, v iniciativi t.i. odpreta dostopa (Open Access) . Razrešitev odprtih vprašanj v segmentu korektne zaščite intelektualne lastnine bo brez dvoma dodatno podprla koncept odprte znanosti.

Interaktivne učne table

2010-02-16T01:35:00.001-08:00

V učni pokrajini se že kar nekaj časa najavlja naslednji premik v smeri IKT podprtosti učnega procesa, to so interaktivne table (IT), imenovane tudi elektronske table (angl.: interactive blackboard/whiteboard). Po napovedih strokovnjakov naj bi kmalu v razvitem svetu že vsaka peta tabla v učilnicah bila interaktivna. No, kaj pravzaprav je interaktivna tabla; to je povečan računalniški zaslon, ki pa je računalniško podprt tako, da je upravljanje z grafično vsebino na tabli omogočeno z dotikom. Vsi ki imate telefone na zaslonski dotik ("touch screen") občutek že poznate, le da se zadeva preseli na razsežnost učilniške table. Res pa je, da je danes na voljo že kar nekaj različic te opreme, od enostavnejše, pri kateri je računalniška podprtost dela zagotovljena že tudi na navadni beli tabli, preko avtonomnih elektronskih tabel brez zunanje podpore, pa seveda vse do takih, ki so povezane s projektorjem in računalnikom na hišne mreže.

Seveda se vsak razmislek o uvedbi te tehnologije prične z vprašanjem o ceni opreme. Enostavnejše IT je mogoče dobiti že za manj kot 1.000 €, nekoliko naprednejše pa v obsegu mnogokratnikov do 3 ali 5. Čas recesije seveda ni naklonjen investicijam, vendar prinaša tudi nek drug vidik presoje; prodajalci so namreč tudi v zadregi s plasmajem svoje ponudbe in so v večji meri pripravljeni oddajati opremo v preskus.

Kdor ima lastne izkušnje z uporabo IT bo seveda dobrodošel kot komentator. Prav tako pa tudi z nasvetom, kje je mogoče pričakovati najboljši nakup.

Britanci bodo protestirali proti homeopatiji

2010-01-29T07:24:00.001-08:00

Jutri ob 10:23 dopoldan bodo britanski nasprotniki homeopatije pred podružnicami trgovske verige Boots protestirali proti homeopatiji. Javni nastop organizira združenje Merseyside Skeptics Society v večjih britanskih mestih, skeptiki pa bodo kazali svoj nestrinjanje s prodajo homeopatskih zdravil tako bodo zaužili celotne vsebine stekleničk z zdravili in tako prikazali, da ne gre za drugega kot za sladkorne pilule. Akcija 10:23, kot se bo poimenovala, naj bi bila aluzija na Avogadrovo konstanto, s katerim predstavljamo število delcev v molu snovi. Homeopatija namreč temelji na zdravljenju z razredčenimi učinkovinami, ki pa so v zdravilu lahko razredčene do te mere, da je vprašljiva njihova prisotnost.

Srečno 2010!

2010-01-01T11:20:00.001-08:00

Vsem bralkam in bralcem bloga želim veliko dobrega v novem letu, predvsem pa naj vas ne izda zdravje!

O Wikipediji in podpori učnega procesa

2009-12-09T23:37:00.001-08:00

Včeraj me je presenetil z zanimivo elektronsko pošto kolega doc. dr. Mirč Petrovec iz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo MF UL. Dogovorila sva se, da ključne misli iz njegovega pisanja in mojega odgovora prenesem tudi na ta blog v upanju da bova zaradi aktualne tematike k razpravi pritegnila tudi druge. Predvsem s poročanjem o izkušnjah, ki jih imate učitelji in pedagoški sodelavci pa tudi študenti pri vključevanju Wikipedije v učni proces.

Iz pisma dr. Petrovca:
”… vprašal (bi) za vaše … mnenje o uporabi wikipedije v študijskem procesu, ker se spomnim, da ste o tem nekoč na vašem blogu sprožili razpravo. Sicer nisem slišal, da bi imela Univerza kakšno enotno mnenje o tem… Namreč v roke dobivam diplome, kjer se ko viri navajajo reference (in to v recimo 30%) iz wikipedije. Nič nimam proti uporabi wikipedije za splošno izobraževanje, v diplomsko delo pa po mojem mnenju spadajo izključno preverjene reference po formalnem peer review procesu, ne pa take, kjer je pravilnost trditev zagotovljena z občim pričakovanjem, da bodo bolj pametni od nas pač popravili morebitne napake. Ob tem se mi zdi zelo slabo to, da se potreba po iskanju informacij zvede na iskanje po wikipediji in googlu, pa kakšno slovensko knjigo, (da ni pretežko prevajanje)...”

Odgovor FVN.:
”Načeli ste zelo zanimivo temo in pri svojih potepanjih po svetovnem spletu sem vedno znova naletel na zelo kontroverzna stališča, kar zadeva uporabo Wikipedije v učnem procesu. Od tega, da jo profesorji popolnoma odklanjajo za kakršnokoli uporabo pri pouku do tega, da jo drugi vključujejo kot obvezni informacijski vir. Nedavno je npr. avtor, ki ga zelo rad prebiram, Dawson, zapisal takole na svojem blogu.

Sam sem nad W. večinoma navdušen in kljub opozorilom o občasnih nerodnostih ali celo zlorabah je korpus zajetega znanja takšen, da ga ni mogoče spregledati. Imam dostop tudi do E. Britannica in občasno sem primerjal ali celo preverjal kakšne podatke; lahko rečem le, da sem dobil več uporabnega v Wikipediji. Podatke v wikipediji je seveda potrebno obravnavati kot značilne sekudarne ali terciarne informacijske podatke in tako ko v bibliografijah diplom, tez ipd. toleriramo tudi navedbe drugih enciklopedij, kadar je to potrebno, bi seveda diskriminiranje Wikipedije bilo nespametno. Kadar pa je pomembno da avtor teze operira z originalnimi podatki, potem mora seveda navajati primarni vir, ne nazadnje zato, ker s tem daje avtorju priznanje zanj oz. za pridobljeno znanje. Pri študentih (pa) se pogosto dogaja, da jim je Wikipedija pač bližnjica, tu bi jih seveda opozoril prav na to, da je bližnjica tudi v naravi pogosto razlog, da zamudimo kakšen enkraten in čudovit panoramski detajl s katerimi nas lahko osreči daljša pot :-) In še tole, že Latinci so rekli Per aspera ad astra; zahtevnejša pot nas naredi kompetentnejše in tudi bolj tolerantne (t.j. manj ošabne) do znanja.

Torej da povzamem svoje prepričanje: wikipedija vsekakor da, vendar ne kot izogib drugim virom; meni je pogosto (to) pot do poti.”

V odgovoru, ki je temu sledil je dr. Petrovec dodal še nadaljnji zanimiv poudarek:
”S tem v zvezi se mi pojavlja tudi potreba po programju za preverjanje morebitnih plagiatov, ker se nam je tudi že zgodilo, da smo dobili (vsaj seminarske naloge) kompletno "prelepljene" iz elektronskih virov. Škoda je, da se to kje avtomatsko ne preverja – npr. kar na knjižničnem oddelku, kjer se diploma oddaja…”

Vsekakor je plagiiranje sicer žalostna stalnica, ki je seveda vredna najostrejšega zavračanja in preganjanja. Deloma je to slednje mogoče že z uporabo običajnih iskalnikov – Googla za vse in Najdi.si zlasti za slovenske tekste. Sam sem študentom po tej poti velikokrat prekrižal račune, priznam pa, da je ta pot zelo zamudna za učitelja. Predvsem pa ni toliko uspešna, kot so nekatere profesionalne rešitve, npr. programski paket Turnitin, katerega velika prednost je lastna, izjemno bogata podatkovna baza tekstov, njegova slabost pa je, da je plačljiv paket. Slišim, da ga na UL nekatere fakultete že preskušajo in samo upam, da bo kmalu prešel v standardni nabor programske opreme, ki je na voljo učiteljem.

Mislim, da sva s kolegom dr. Petrovcem nanizala nekaj zanimivih dilem, vrednih razprave, zato vabiva vse, ki ste vključeni v visokošolski izobraževalni proces, k razpravi.

90 let Univerze v Ljubljani

2009-12-06T11:18:00.001-08:00

V ponedeljek, 1. decembra 2009 smo v Cankarjevem domu doživeli slavnostno akademijo ob 90-ti obletnici Univerze v Ljubljani.

Poklon Univerzi je bilo tudi intoniranje himne, tokrat prigodno primerne Gaudeamus igitur v obeh najznačilnejših kiticah, ki slavita mladost in akademski stan (prva in četrta).

Pogosto pozabljamo, da je pesem daljša in da naslavlja tudi druge teme. Pa si jo v nadaljevanju obnovimo:

1.
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus
Post iucundam iuventutem
Post molestam senectutem
Nos habebit humus
Nos habebit humus.

2.
Ubi sunt qui ante nos, in mundo fuere?
Ubi sunt qui ante nos, in mundo fuere?
Vadite ad superos,
Transite in inferos
Hos si vis videre
Hos si vis videre.

3.
Vita nostra brevis est, brevi finietur
Vita nostra brevis est, brevi finietur
Venit mors velociter,
Rapit nos atrociter,
Nemini parcetur
Nemini parcetur.

4.
Vivat Acedémia,vivant Professores
Vivat Acedémia,vivant Professores
Vivat membrum quodlibet,
Vivant membre quaelibet,
Semper sint in flore
Semper sint in flore!

5.
Vivant omnes virgines, faciles, formosae
Vivant omnes virgines, faciles, formosae
Vivant et mulieres,
Tenerae, amabiles,
Bonae, laboriosae
Bonae, laboriosae!

6.
Vivat et res publica et qui illam regit
Vivat et res publica et qui illam regit
Vivat nostra civitas,
Maecenatum caritas,
Quae nos hic protegit.
Quae nos hic protegit.

7.
Pereat tristitia, pereant osores
Pereat tristitia, pereant osores
Pereat diabolus,
Quivis antiburschius
Atque irrisores.
Atque irrisores.

Da se pesem občasno tudi v celoti poje, lahko vidimo in slišimo >tukaj.

To himnično pesem je v filmu Princ študent leta 1954 zapel tudi izjemni tenor Mario Lanza, ki pa se mu je primerila rahla nerodnost, ko je v besedilu v namesto “post iucundam iuventutem” zapel “post iucundum iuventutem”.

Praznujem…

2009-12-03T10:46:00.001-08:00

Iz nekega Tweeta:
fvnek : Počutim se imenitno; dopoldan sem bil v skupini 14tih kolegic in kolegov, ko nam je rektor UL podelil naziv zaslužnih profesorjev.

Iz nekega pisma hvaležnosti:
"Zdi se mi, da je poklic univerzitetnega učitelja najbližji temu, kar doživljamo v družini. Je poslanstvo za katerega večinoma nismo formalno izobraževani v vseh podrobnostih vzgojnih oz. izobraževalnih veščin, je početje v katerem smo običajno soočeni z večjimi izzivi, kot nam jih kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli pridobljeno znanje uspe obvladati, je dogajanje, ki je izrazito označeno s čustvenim nabojem in bremenom odgovornosti, poplačano pa je z vrednostmi, ki so neprecenljive: zaznan uspeh v stiku z mladimi in priznanje sovrstnikov.”

Zakaj ne brezpapirna šola

2009-11-13T09:05:00.001-08:00

Tokrat se Chris Dawson, čigar rubriko ZDNet Education prav z užitkom spremljam, ukvarja z dilemo, čemu študenti v učnem procesu pravzaprav le obotavljaje sprejemajo prednosti, ki jih prinaša virtualno, brezpapirno okolje. Svoje začudenje temelji Chris na opažanju, da študenti namreč spletno odložen učni material skoraj po pravilu prenašajo na papir, medtem ko se v uporabah družabnih spletnih okolij (npr. Facebook, You Tube…) počutijo povsem komfortno tudi “online-only”. Razloge te navidezne dvoličnosti skuša tudi analizirati in pri tem pri njenem preseganju poudari tudi vlogo učiteljev.

Prihodnost branja

2009-11-08T07:57:00.001-08:00

Na zanimiv način razmišlja o prihodnosti branja in z branjem povezanih dejavnosti Tom Peters. Z izginjanjem klasičnih kultnih užitkov šumečega listanja knjige, vonja starega papirja in vezave ter gradnje bibliofilskih osebnih knjižnic se kot nadomestilo med drugim ponujajo: dodana vrednost bogatenja branega teksta z zvočnimi in slikovnimi ali bolje multimedijskimi vložki, za analitične bralce pa z možnostjo komentiranja prebranega. Branje torej ne bo umrlo, se bo pa temeljito spremenilo. Dobivamo spremenjeno kultno podobo branja z užitki branja v postelji, na plaži/kopalnici in na poti (PPP).

Značilnost te teme je brez dvoma različnost mnenj: predlagam da jih soočimo v razpravi.

Ali je dLib “podn”

2009-10-27T12:58:00.001-07:00

Na Twitterju se je razvila “zanimiva” razprava o slovenskem digitalnem portalu dLib. Ker Twitter seveda ne omogoča obsežnejše izmenjave misli, jo bom poskusil prenesti na blog. Da olajšam hiter vstop tistim, ki boste šele postali radovedni, naj vam pomagam z nekaj povezavami. Razpravo je pričel tviterat savicdomen s tviterja vredno, torej kratko kritiko portala dLib. Sicer pa lahko nadaljevanje njegove kritike sledite na njegovem tviterju. V bran portala smo se postavila tviterati imitation78, miha jesensek in fvnek. No in potem je Domen dobil pomoč, ko je še košček uničujoče kritike dodal tviterat tomazo4.

Čemu me je zadeva “pogrela”? Najprej pozitivno, ker odlično odkriva način odpiranja razprave o aktualni problematiki, ki jo omogoča tvitanje. Ker pa se mi zdi, da s kratkimi in emocionalno nabitimi besedami in sintagmami prav nič ne prispevamo k razreševanju morebitne problematike (če je in morda je prisotna), sem se odločil, da zadevi zagotovim nekoliko več prostora.

Tu naj nadaljujem s tistimi svojimi opazkami, ki pa so že posledica moje slabe volje. O uporabljenem jeziku tviteratov ne bi obširneje razpletal, čeprav se mi zdi, da so določene forme uporabljene brez potrebe. Drug razlog pa je vsebinski; čemu kritiki, zlasti taki, ki niso zgolj kritikastri in o stvari lahko tudi meritorno presojajo, raje ne izkoristijo možnosti in nekoliko obsežneje razložijo svoje pomisleke in pripombe. Sem stalen in hvaležen uporabnik dLiba in vesel, da smo ga Slovenci dobili. S tem pa seveda ne rečem, da je popoln, vsebinsko in oblikovno. Vendar zahvaljujoč spletu imamo poti, ko lahko k urejanju tega vsi učinkovito prispevamo. Portal dLib ima npr. svoj blog (osebno me sicer moti lokacija povezave nanj na spletni strani) in kritiki bi lahko svoje misli posredovali tako avtorjem in vzdrževalcem portala. In pridobili bi tudi uporabniki po poti nevsiljivega spletnega opismenjevanja.

V upanju, da bomo našli pot umirjenega dialoga, z veseljem čakam na komentarje.

Predavanja za mikrobiologe, 19. 10. 2009

2009-10-18T22:09:00.001-07:00

Današnji predavanji najdete tukaj: >pred 5, >pred 6 in >pred 7.

Predavanja za mikrobiologe, 12. 10. 2009

2009-10-11T22:06:00.001-07:00

Današnji predavanji najdete tukaj, >pred 3 in >pred 4.

Kaj vse bi radi…

2009-10-06T00:30:00.001-07:00

Preseneča me, da v dogajanjih, ki spremljajo trenutno recesijo, slišimo pri nas zelo malo glasov o rezih v izobraževalni proces. Za razliko od dogodkov pri nas, je npr. v ameriškem prostoru erozija financiranja zlasti visokošolskih programov ena ključnih točk razprav in skrbi (npr. glej >tukaj), ukrepe pa spremlja obsežno opuščanje učnih vsebin in celotnih programov. Presenetljivo, pri nas pa se dviga glas, da moramo celo povečati vlaganje v izobraževanje, ker da je tudi to ena od poti iz krize. To je bilo, zanimivo, mogoče prebrati včeraj v Delu kot stališče sindikatov (glej Delo. 05. 10. 2009, str. 20: »Pravi odgovor na krizo

je večje vlaganje v izobraževanje«). Seveda se lahko strinjam s tako usmeritvijo, le bojim se, da nam manjka analitske osnove za izbiro pravih ukrepov. Zlasti, ker glas sindikalnega veljaka vso težo svojega klica po večjem vlaganju v izobraževanje obeša na zvišanje plač učiteljem. Istočasno pa slišimo, da na fakultetah povečujejo velikost skupin pri praktičnem in seminarskem pouku, kar je v bolonjskem pouku prava antiteza ob smotrih zagotavljanja sodelovalnega poučevanja in učenja. Dodatno k temu se novi rektor, prof. Pejovnik, kot smo lahko prebrali v Portretu tedna v Delovi Sobotni prilogi 3. oktobra 2009, izrazito izreka za ohranitev študentskega dela in proti uvedbi šolnin.

Biti v hudi finančni in tudi že družbeni krizi, uveljavljati novo učno paradigmo, ki jo zahteva bolonjski proces ter pristajati na populistične zahteve sindikalnih central in študentske populacije so zalogaji, ki jih seveda ne bo mogoče naenkrat pogoltniti. V visokem šolstvu bi najbrž najprej potrebovali temeljito analizo dosedanjih »dosežkov«, ki jih je prinesla bolonjska reforma in nujno bi bilo treba najprej korigirati hude zdrse v izvedbenem delu tega projekta. Ker smo se ga že v izhodišču lotili zelo površno, žal tudi nadaljevanje ni zagotovilo učinkov visokošolske reforme, ki bi jih, ob pravilni uporabi, “Bologna” vendarle lahko imela.

Predavanja za mikrobiologe, 05. 10. 2009

2009-10-04T22:11:00.001-07:00

Dobro jutro, slušatelji(ce) prvega letnika. Del današnjih predavanj boste kot .pdf dokumente našli tukaj: >pred1, in >pred2 .

Stena prenosnikov

2009-10-02T09:45:00.001-07:00

Christopher Dawson, ki na ZDNetu ureja rubriko Education je pred nedavnim odprl zanimivo temo o »steni prenosnikov« (orig.: laptop wall) . Opisal je fenomen, ki ga vse pogosteje srečujejo učitelji, ko pri frontalnem pouku dovoljujejo ali celo vzpodbujajo poslušalce k uporabi prenosnih računalnikov. Te naj bi predvsem uporabljali za beleženje vsebine predavanja, kot nadomestilo konvencionalnim papirnim zapiskom. Kadar učitelj uporablja spletne aplikacije kot podporo svojega predavanja pa so prenosniki lahko tudi orodje sodelovanja s slušatelji s ciljem poglobitve učnega procesa. Zlasti še, če se predavanje spremeni v dvosmerno forumsko komunikacijo oz. če učitelj ob uporabi posebnega programja posreduje vsebino kot dialog ali ko na ta način utrjuje znanje.

Seveda se lahko rešitev, ko so študenti opremljeni s prenosniki, hitro spremeni v anarhično sesutje frontalnega pouka, saj se poslušalci namesto, da bi ostali povezani z učno snovjo, raje preselijo v družabna omrežja, v delo na drugih vsebinah npr. za seminarje pri predmetu, ki bo sledil kasneje v urniku, na elektronske poštne naslove ali v tvitanje. Med učiteljem in poslušalcem se vzpostavi fizična in simbolna »stena«, ki prekine njuno komunikacijo.

Dawson se sprašuje, kako je to mogoče reševati. Prekinitev lokalnega Wifi omrežja (pri nas npr. Eduroama) ni vselej rešitev, saj je spletno povezavo mogoče vzpostaviti tudi s širokopasovno telefonsko povezavo (3G omrežje). Razen tega bi to pomenilo sofisticirane rešitve povezave, kjer bi v predavalnicah bil mogoč le omejen dostop, na drugih lokacijah kampusa pa je treba zagotoviti neomejen spletni dostop.

Vsekakor bi bila najučinkovitejša obramba pred izgubo stika s poslušalci izbira tako zanimive teme, da bi študente pritegnila brez dodatnih varovalk zaradi odtekanja pozornosti. To je seveda za večino vsebin iluzija, v precejšnji meri pa je to tudi prevelika zahteva za večino predavateljev. Lahko seveda študente angažiramo za sodelovanje tako, da predavanje spremljajo z odgovarjanjem in komentiranjem. Prav uporabna za to je npr. Twitter platforma.

Dawson v kasnejšem zapisu omenja tudi naslednjo možnost za rušenje stene prenosnikov, namreč uporabo posebnega konferenčnega programja, ki pouk spremeni v sodelovalno početje. Vse lepo in prav, bojim se le, da bo to prevelik stroškovni zalogaj za večino javnih šol.

Ali bo univerzitetna “učilna zidana” obstala

2009-09-20T00:09:00.001-07:00

Naj si dovolim prevod prvega odstavka članka iz prejšnjega tedna Zephyra Teachouta v časniku The Washington Post z naslovom “A Virtual Revolution Is Brewing for Colleges” in na katerega nas s svojim komentarjem opozori tudi ZDNetov komentator C. Dawson:

“Študenti, ki pričenjajo šolanje letos, bodo morda del zadnje generacije za katere pomeni “hoditi na faks” oditi na pot, najti študentsko sobo in prisluhniti uglednim profesorjem. Dodiplomsko izobraževanje je na robu korenitega preoblikovanja. Visoke šole se bodo, kot časniki, raztreščile zaradi novih oblik posredovanja informacij, ki jih je omogočilo medmrežje. Poslovni model, ki je vzdrževal ameriške privatne visoke šole ne more preživeti.”

Vsekakor izzivalna podmena, ki jo nedvomno napovedujejo številne pobude t.i. “odprtih učnih vsebin”, ki jih ponujajo zlasti ameriške univerze. O tem sem govoril že drugje (>tukaj in >tukaj), ena novejših ponudb ima tudi konkretne institucionalne ambicije. Tehtne argumente, ki silijo k razmisleku o prihodnosti univerz, navaja tudi blogovski zapis Emily Thomas, nabor člankov na to temo pa ponuja tudi revija The Journal of Open and Distance Learning. Ali bodo in v kakšnem časovnem ritmu te napovedi tudi uresničene lahko le ugibamo, evropska univerzitetna pokrajina bo zaradi svojih tradicionalnih korenin najbrž v prehodu brez dvoma nekoliko zaostajala, uiti pa napovedanim trendom tudi ne bo mogoče.

Bilo bi zanimivo slišati komentarje iz “domačih l0gov”. Žal v razpravah kandidatov in o kandidatih za novega rektorja ljubljanske univerze tudi ni bilo slišati nič o tem.

Nova gripa – scenariji za šole

2009-08-21T06:26:00.001-07:00

V ZDA so šolske oblasti pripravile zelo natančne načrte za omejevanje razširjanja in za ukrepanje v primeru izbruhov nove gripe H1N1. Velja namreč splošno prepričanje, da bo pričetek šolskega leta močno povečal možnosti njenega epidemičnega razširjanja. Priporočila za organiziranje preventivnih in kurativnih ukrepov v šolskem okolju najdete v skrajšani obliki tudi v zapisu elektronskega časnika Inside Higher Education.

“Informed decision”

2009-08-21T02:36:00.001-07:00

Ko sem naletel na sintagmo “informed decision” sem želel najti njeno slovensko inačico. Pri tem sem naletel na težave; naj jih predstavim in prosim za nasvet. Za pojem “informed decison” vsebuje Evroterm prevod »odločitev na podlagi prejetih informacij«, vendar je pri pregledu Evrokorpusa mogoče v uporabi najti številne različice:

utemeljena odločitev
odločitev (s) poučen(ostjo) o dejstvih
odločitev
odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev
ozaveščeno odločanje
informirano odločanje
kvalitetno odločanje
osveščeno sprejemanje odločitev
odločitev na podlagi zadostnega poznavanja dejanskega stanja

Kakšna je rešitev?

Ali šole zaostajajo za študenti v uporabi Spleta 2.0…

2009-08-21T01:49:00.001-07:00

…se lahko vprašamo ob prebiranju zapisa v e-reviji Research Information. Del odgovora bomo našli v materialih, ki jih je pripravila agencija JISC na svojem portalu.

Čemu Velike šole in Veliki učitelji

2009-08-18T11:48:00.001-07:00

V poskusu odgovora na vprašanje ”Zakaj študenti plačajo 150.000 dolarjev za štiriletno izobraževanje na MIT, ko je ves učni material brezplačno na voljo na spletu?” se na zanimiv način razpiše Mike Speiser v svojem zapisu na portalu GigaOM. O tej temi bi bilo zanimivo poklepetati tudi v luči pričakovanih (???) novih učnih pristopov v naši bolonjski prenovi. Vsekakor ne pozabite prebrati tudi komentarjev k zapisu.

Študenti v boju za odprti odstop

2009-08-15T06:40:00.001-07:00

V klimi, ko se tudi v domačem akademskem prostoru čuti prebujanje interesa za uveljavitev odprtega dostopa do raziskovalnih vsebin (>1, >2, >3) , bi bila še kako dobrodošla tudi podpora tega gibanja, ki bi prišla iz študentskih krogov. Nekaj podobnega lahko ta trenutek spremljamo v širšem prostoru, ko nam kot dober primer služi zapis na Bakerjevem blogu.

Blogi za izobraževanje

2009-08-13T12:59:00.001-07:00

Zahvalujoč Andersonovemu tvitu vas lahko opozorim na tale zares izčrpen spisek blogov, ki so namenjeni izobraževalnim temam. Dokaz, da se je blogarija učinkovito umestila v področje izobraževanja, žal pa se lahko navdušujemo predvsem nad dosežki iz tujih logov.

O znanosti in njeni podobi v javnosti

2009-07-11T11:36:00.001-07:00

Zapis dr. Dolinarja me je res presenetil. Pravzaprav ne njegov zapis, ampak tema o kateri piše. Namreč o tem, kako površno se prenekateri novinar loteva svojega dela; ne samo površno, tudi nestrokovno. Še več, z nekorektno uporabo virov (npr. Reutersa) v čudno luč postavijo celo ugledne agencije. Za povrh nam v komentarju istega zapisa o podobni izkušnji spregovori tudi bloger Borut.

Pa da ne bomo kritični samo do naše žurnalistike; v zapisu “The State of Science in America” na portalu World Microbe preberemo:

“… 76% of scientists say a major problem in media coverage of science is that news reports fail to distinguish between findings that are well-founded and those that are not. And 48% say media oversimplification of scientific findings is a major problem.“

Torej je zanesljivost poročanja o znanosti/stroki šibka točka tudi v svetovnem časnikarstvu. Še več, človek se zamisli, skoraj zgrozi, ko prebere prigodo mladega časnikarja, ki postane žrtev uredniškega posega in katerega zgodbo nam zaupa PZ Mayers na svojem blogu Pharyngula.

In v tej luči sem vesel, da se v slovenskem prostoru vzpostavlja čvrsta in kvalitetna strokovna blogosfera; upam le, da jo bodo upoštevali tudi uveljavljeni klasični mediji.

Filtriranje!?!

2009-07-11T10:48:00.001-07:00

Tale članek v The Washington Postu (hvala, Anderson) me je res spravil v dobro voljo. Še dobro, da imamo možnost poiskati nasvet…pri študentih!

O učenju na spletu in o učnih spletih

2009-06-30T12:34:00.001-07:00

Tvit Felipe Moralesa me je pripeljal na spletno ponudbo Googlovih lekcij o tem, kako uporabljati splet v učnem procesu. Iz istega vira je tudi povezava do spleta Centre for Learning & Performance Technologies, kjer najdemo izjemen spisek stotih profesionalcev iz področja spletnega poučevanja z naslovi njihovih spletnih predstavitev (blogov, spletnih strani, twitterjev…)

Uporabljajte Twitter

2009-06-29T07:53:00.001-07:00

Prebiranje zapisa Laure Walker me je samo še utrdilo v prepričanju, da bi se vsakdo moral vsaj preskusiti v Twitterju. In verjamem, da vas bo gotova katera od koristi, o katerih govori Laura, privezala k stalni uporabi. Vsem, ki imate tudi svoje izkušnje bom hvaležen, če jih prispevate v komentar.

Koristno za učitelje

2009-06-29T01:10:00.001-07:00

Priporočil bi učiteljem dva zapisa iz bloga Teaching Degree.org Blog. Pravzaprav gre za spiska koristnih spletnih strani: eden je namenjen učenju o socialnih medijih, drugi pa je spisek koristnih pripomočkov, ki jih učitelj za svoje delo najde na spletu.

Študentska ocenjevanja

2009-05-29T01:18:00.001-07:00

Odnos učitelj:študent je pogosto "zabeljen" tudi z razvpitimi študentskimi ocenami; bodisi s tistimi vsakoletnimi uradnimi, ali drugimi, ki jih nekateri učitelji izvedejo s študenti sami. Da je zgodba podobna povsod po svetu, je mogoče razbrati iz simpatičnega blogovskega zapisa tega ameriškega astrofizika.

Prebrati velja tako njegov zapis, kot komentarje. Istočasno pa bi opozoril na dobrodošlo možnost, kako lahko učitelj z blogom reagira oz. polemizira s študenti, ki so, ker so pač anonimni (in anonimnost je v tem primeru treba absolutno spoštovati!) ne le zgolj kritični, ampak neredko tudi žaljivi, predvsem pa krivični do učitelja, pogosto tudi do predmeta. Če ostane njihova kritika nekomentirana pušča samo obojestranske frustracije, zato velja včasih študentom vendarle njihove pomisleke tudi komentirati in prav zato se mi zdi praksa blogarskega komuniciranja koristna. In treba je povedati, ameriški učitelji jo obsežno uporabljajo.

Kratek intervju z Dawkinsom

2009-05-17T02:08:00.001-07:00

Twitter je prinesel v spletno skupnost zanimiv način sporočanja, ki ga sicer posnema iz SMS sporočil in kaže morda na nek apriorni in naraščajoč odpor ljudi do dolgoveznega govorjenja. Zahteva kratke in morda zato bolj premišljene stavke. Ali se bodo npr. politiki zamislili nad uveljavljanjem te nove prakse? Pa to vprašanje ni vsebina tega zapisa. Ideja je drugje: da postaja kratka informacija popularna tudi sicer; značilen primer je BBC video serija Five minutes with…, ki omejuje intervjuje z znanimi sogovorniki na vsega 5 minut.

Za primer naj uporabim intervju novinarja Matthewa Stadlena z Richardom Dawkinsom o smrti, dobroti in smislu življenja…

Medgeneracijska komunikacija

2009-05-11T09:19:00.001-07:00

SDVD (Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko) in podjetje Humus vabita na strokovno delavnico »Tudi študentje niso več, kar so bili (o izzivih medgeneracijske komunikacije)«. Dovolim si narediti reklamo za prireditev in povem, da bo delavnica potekala na Fakulteti za elektrotehniko, Tržaška 25, Ljubljana, v sredo, 16. septembra 2009.

Še kako se strinjam z izhodiščno tezo o potrebi medgeneracijske komunikacije v sodobnem, zlasti pa v prihodnjem izobraževalnem procesu. Vendar bi na medgeneracijski konflikt pogledal skozi dodatno optiko, ne zgolj skozi razmerje učitelj : učenec, ampak tudi skozi potrebo vzpostavljanja neke druge komunikacije, namreč med učitelji različnih generacij učencev. V tem primeru gre manj za medgeneracijski konflikt in bolj za komunikacijski konflikt.

Pravkar smo v visokošolskem izobraževanju priča dvema močnima pretresoma z izrazitim vplivom na kvaliteto učnega procesa; na eni strani gre za močan prodor IKT (informacijsko komunikacijske tehnologije), ki kulminira v novi paradigmi e-pouka, na drugi strani pa se v širšem prostoru srečujemo z reformo s konfliktnim priokusom, namreč z bolonjsko prenovo. In povrhu je stvar dodatno in nepričakovano zabeljena še z zakonodajo v nastajanju oz. prenavljanju in z recesijskimi težavami v ekonomskem in družbenem prostoru. Skoraj katastrofičen scenarij!

Kaj želim opredeliti v svoji tezi komunikacijskega konflikta: predvsem vsakršno pomanjkanje razprave o vzrokih krčev pri uveljavljanju domače bolonjske reforme. To gledam predvsem v luči opuščenega razmisleka o potrebnih spremembah v srednješolskih programih, ki bi povečale, ali pa vsaj omogočile pozitivne reformne učinke bolonjske prenove. Tu mislim na metodološke rešitve v učnem procesu, saj vemo da naj bi bolonjsko reformo spremljalo nekaj spremenjenih metodoloških pristopov, za katere bi bilo koristno ko bi zasnutke sprememb v načinu dela uveljavili že v srednji šoli. Izraziteje pri tem mislim na delo v majhnih skupinah, na seminarsko delo in na spremenjen režim preverjanja znanja. Žal lahko ugotavljamo, da te ključne sestavine bolonjske prenove slabo uveljavljamo celo v samem bolonjskem programu, praktično neobstoječ pa je dialog in prilagajanje med stopnjami šolanja.

Naj v tem trenutku izostrim samo eno takih potencialnih težav, namreč neučinkovito introdukcijo IKT v pouk. Najprej je generacijski diferencial učiteljskega kadra na srednji stopnji in na visoki stopnji tolikšen, da je majhna možnost, da bodo pridobljene veščine IKT, ki so poleg vsega izrazito kratkega življenjskega veka torej hitro kvarljive in so bile učencu npr. posredovane v srednji šoli, na visoki stopnji ustrezno izkoriščene zaradi pomanjkanja ustrezne kompetence učiteljev na tej stopnji. Pri njih za ta namen niso zagotovljene ne ustrezno doizobraževanje, ne materialne osnove za rabo IKT aplikacij (npr. pomanjkanje kadrov za tehnično podporo) in ne komunikacija med obema naboroma učiteljev na srednji in na visoki stopnji. In na drugi strani: v kolikšni meri učitelji srednje stopnje lahko presodijo potrebe nadaljnjega izobraževanja. K temu se običajno pridruži še pestrost kompetenc, ki je vezana na različno kvaliteto srednjih šol zaradi vpliva regionalnih in administrativnih razlik; in marsikaj bi se lahko še dodalo.

Rad bi videl, da se v svoji črnogledosti motim. Blogi imajo možnost komentiranja in zato računam, da me kdo pouči, kako je drugače, kot to vidim skozi svoja očala. Morda lahko komentarji pomagajo k poglobitvi diskusij na delavnici in morda bi tudi na forumu SDVD lahko do jeseni obogatili nabor vprašanj z dodatno razpravo in dodatnimi izzivi.

Ali je bilo doslej vse potrebno storjeno, ko govorimo o gripi

2009-05-04T14:29:00.001-07:00

Ko poslušam gosta v današnjih Odmevih na temo nove gripe v svetu in v Sloveniji čutim dileme, s katerimi ju sooča voditelj in poskušam podoživeti zadrege katerim sta ob njegovih, na trenutke nerodnih vprašanjih, izpostavljena. Zavedata se, da ju lahko že jutrišnji dan demantira v njuni današnji gotovosti, da pri nas nove gripe (še) ni. Razumem lahko, da ju to obvezuje, da govorita na način, ki ne bo sprožil strahu ali celo panike v javnosti, na drugi strani pa seveda želita, da bosta ob morebitnem zasuku realnosti ohranila strokovno verodostojnost. Do neke mere jima priznam uspešnost pri lovljenju ravnotežja. Nezadovoljen pa sem ostal v točki ko sta, na vprašanje ali so o dogajanju ustrezno obveščene šole, odgovorila, da ta trenutek za to ni potrebe. Tu bi sam ravnal bistveno drugače; tudi zaradi zadrege v kateri so, predstavljam si, učitelji. Tisti, ki poučujemo vemo, kako težko je včasih za marsikatero snov zagotoviti ustrezno motivacijo med učenci. Trenutna situacija, ko so mediji polni tovrstnih novic in ko je gripa pogosta tema siceršnjih pogovorov v javnosti pa mladino ta tematika nedvomno zanima. Učitelji bi najbrž bili hvaležni, ko bi jim npr. na IVZ ali v Ministrstvu za zdravje pripravili osnovno informacijo o pričakovanem infekcijskem obolenju, o splošni protiinfekcijski preventivi in o zdravljenju, saj bi ob trenutni izostreni radovednosti povedano mladim veliko učinkoviteje “sedlo” v spomin. Izgubljena je morda pomembna priložnost tako za šolo kot za tiste, ki skrbijo za javno zdravje.

O intelektualni lastnini študentskih del

2009-04-27T12:57:00.001-07:00

Prejel sem zanimivo vprašanje svoje nekdanje študentke. Ker sam nanjga ne znam kompetentno odgovoriti, ga s soglasjem avtorice objavljam, dodajam svoje razmišljanje in vabim vse, ki lahko s kompetentno pravno razlago osvetlijo problem, da se javijo s komentarjem.

Spoštovani!
Sem …… ……, še … nazaj absolventka mikrobiologije, sedaj pa študentka …. letnika podiplomskega programa …. Prosila bi Vas za nasvet glede lastnine seminarskih nalog, ki smo jih pripravljali tekom dodiplomskega študija. Sama sem te informacije že iskala pa pravilnikih Biotehniške fakultete in Univerze v Ljubljani, vendar nisem našla nedvoumnih odgovorov.

Zanima me namreč, ali lahko kot avtor celotno seminarsko nalogo oz. del te naloge uporabim tudi drugje (na primer za druge objave izven biotehniške fakultete)? Ali pa je mogoče vsaka taka seminarska naloga last Biotehniške fakultete? Ali imajo fakulteta oz. njeni pedagogi pravico dele naših nalog uporabiti v svojih publikacijah?

Za te odgovore oz. druge napotke bi Vam bila zelo hvaležna. Za Vašo pomoč se že v naprej zahvaljujem!

Lep pozdrav!

………………………….

Spoštovna kolegica …,
odprli ste zelo zanimivo temo v kateri bi tudi sam rad prišel do jasnejšega odgovora. Žal kot laik lahko odgovorim le po občutku, raje pa bi videl, da bi vprašanje obdelal kak pravnik, ki je domač v avtorskem pravu. Bojim se, da intelektualna lastnina v naši univerzitetni zakonodaji ni podrobneje, zlasti pa ne ustrezno urejena, ravnamo se torej lahko zgolj po splošnih načelih avtorskega prava. In tu bi tudi sam želel slišati ekspertno mnenje.

Če bi se odločal po lastnem občutku bi rekel tako: študent, ki je avtor seminarske naloge lahko svoje misli, ideje in zaključke uporabi tudi drugje, v drugih zapisih. Seveda ob predpostavki, da so njegovi, saj v seminarskih nalogah pogosto povzemamo ali celo citiramo misli drugih, kar je treba seveda vedno nedvoumno označiti. Ne predstavljam si, da bi bila seminarska naloga last BF, saj bi to potem moralo biti urejeno s posebnim določilom. Fakulteta ali pedagogi lahko dele študentove seminarske naloge uporabijo v svojih publikacijah le ob dogovoru z avtorjem, ko se sporazumejo o morebitnem soavtorstvu (npr. zaradi sodelovanja pri izdelavi seminarskega teksta) ali pa o načinu citiranja takega dokumenta. Doslej povedano bi predvsem bilo uporabno za preprostejše seminarske naloge tipa eseja, kadar pa gre za dela, kjer se učitelj konkretneje vključuje (kompleksnejši seminarji z raziskovalnim karakterjem, poročila o raziskovalnih nalogah, magisteriji in doktorati) s svojo idejo, svetovanjem pri postavitvi hipoteze in pri sooblikovanju metodološkega repertoarja ter seveda ob interpretaciji rezultatov pa seveda gre za značilne elemente soavtorstva, kjer je mogoče zadeve reševati izključno s predhodnim dogovorom vseh soavtorjev. Še zlasti, če to ni posebej rešeno z ustrezno zakonodajo ustanove.

Kot rečeno se mi zdi tematika zelo zanimiva še za marsikoga, zato imam predlog, da mi dovolite da Vaše vprašanje objavim na svojem blogu skupaj s svojim odgovorom in nato skupaj upava, da se v odzivu npr. s komentarjem oglasi nekdo, ki bo znal zadevi dati pravni okvir.

Lepo Vas pozdravljam …

Preberi, presnovi, zapiši

2009-04-21T07:33:00.001-07:00

K temu zapisu me je vzpodbudilo razmišljanje Chrisa Dawsona na spletni strani ZDNet kjer poziva k opuščanju med študenti in učečimi tako uveljavljene prakse plagiatorstva. Seveda mu ne morem drugega kot pritrditi ob spominu na svoje izkušnje borbe proti kraji tujih vsebin, s katero sem se tako pogosto srečeval v seminarskih vsebinah svojih študentov. Del razloga za to razvado je vsekakor v lagodnosti in lenobi, oboje pa ima korenine med drugim tudi v nerazmisleku o moralnosti takega početja. Npr. ne bi bilo odveč, ko bi mladim čim bolj zgodaj in čim večkrat pojasnili, da je intelektualna lastnina kot vsak druga lastnina nedotakljiva in da ena osnovnih civilizacijskih zapovedi »ne kradi« velja tudi zanjo, brez možnosti iskanja stranpoti. Drug, prav tako pomemben razlog pa je v opustitvi razmisleka o tem, kakšno škodo si študenti s tako prakso pravzaprav povzročajo. Računajoč, da bodo privarčevali čas, s katerim bodo nato lahko svobodno razpolagali se ne zavedajo, da so še ta, sicer skromno odmerjen čas popolnoma vrgli v stran, saj koristi v smislu pridobivanja novega znanja ali veščin od takega »napora« pač ne bo nobene. Sumim, da ima priljubljenost te nekoristne poti svoj izvor vsaj deloma v neuspešnem učnem procesu na temeljni stopnji, ko jim učitelji niso najprej predstavili nato pa z njimi tudi utrdili osnovne mantre učenja iz virov: »preberi, presnovi in zapiši«. Dawson se upravičeno sprašuje: »…zakaj ima toliko študentov takšne težave s preprostim prebiranjem snovi, beleženjem lastnih zapiskov in nato izdelavo sestavka iz tega. Vse to lahko opravimo z uporabo enostavne programske podpore, že samo s preprostim urejevalnikom besedila in spletnim brskalnikom. Seveda kopiranje in lepljenje je lahka in mikavna možnost, vendar bi jo zlahka opustili, če bi le nekoliko izbrusili svoje raziskovalne veščine«. Strinjam se in verjamem, da gre predvsem za motivacijo ter izziv in gre seveda tudi za moralno opredelitev!

Preverjali ravnanje lastnikov psov

2009-04-04T13:05:00.001-07:00

Pravzaprav me je danes presenetila novica na Siolovem portalu, da so “Inšpektorji in policija preverjali lastnike psov”; da ne bo pomote, novica me je pozitivno presenetila. Tudi sam sem lastnik psičke in na najinih dnevnih sprehodih imam priliko opazovati najrazličnejša ravnanja svojih sodržavljanov, lastnikov psov. Največkrat sem razočaran.

Upam, da bo ta akcija vzpodbudila tudi druge občine, da bodo občasno izvajale takšne nadzore, uporabiti pa bi veljalo tudi druge načine informiranja javnosti o pravilnem ravnanju z našimi živalskimi ljubljenci. Predvsem z rešitvami, ki bodo že brez grožnje s kaznijo zagotovile ustrezno kulturo, kot sem to imel npr. priložnost opazovati pred časom v San Franciscu.

Torej naša zakonodaja pravi (povzemam iz članka): “Če lastnik oz. skrbnik na javnem kraju nima psa na povodcu, je predpisana globa v višini 200 evrov.” In dalje pravi npr. odlok MOLa: ”…da je lastnik oz. skrbnik psa dolžan pri sebi imeti vrečke ali drugo opremo za odstranitev iztrebkov ter da je treba iztrebke takoj odstraniti, če gre za onesnaženje občinske ceste ali javne zelene površine. Ravnanje v nasprotju z določbami tega člena odloka je prekršek, ki se kaznuje z globo v višini 40 evrov.”

Pa še eno slovo…

2009-04-02T02:03:00.001-07:00

Včeraj so mi v mojem nekdanjem delovnem okolju, na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete pripravili, v tradiciji oddelka uveljavljeno, “uradno” slovesnost ob odhodu upokojenih profesorjev. Ob koncu sem se zahvalil vsem prisotnim s krajšim nagovorom, ker pa se je kar nekaj vabljenih zaradi zadržanosti opravičilo, naj na tem mestu objavim svoje besede in se jim zahvalim tudi po tej poti.

Spoštovani,
ko se človek poslavlja ob take vrste odhodu pač k sreči ni tako žalostno kot je ono drugo slovo, ko se drugi poslavljajo od tebe. In občutek, ko vidim toliko znanih obrazov, daje zadoščenje tudi zato, ker tistih, ki bi gojili kakšno zamero, tukaj gotovo ni. Tudi zato je tak trenutek poln čustvenega naboja, predvsem ker lahko s hvaležno mislijo in pogledom objamem vse, s katerimi sem v enem kosu prebil večji del življenja. V mojem primeru je to 35 let, ki sem jih preživel v rodiškem okolju in v širšem kontekstu na Biotehniški fakulteti. Po nekaterih teorijah, ko bi bilo treba vsaj na deset let menjati delovno okolje, je šlo torej za hujšo kršitev znanega pravila učinkovitosti. No, škoda je najbrž bila prizadeta drugim, meni je ta rešitev bila ves čas všeč. Da se prav ob tako dolgem sobivanju oblikujejo najgloblje čustvene vezi pa je seveda jasno in tega ni moč zanikati.

To je en del misli, ki me obletavajo v tem trenutku, drugi del je seveda tisti, ki je raztegnjen po celotnem obdobju mojega zavedanja, nekakšna bilanca doživetega. Žal moram priznati, da je spomin na dobo tja do vstopa v šolo pri meni zamegljen in neizrazit, potem pa k sreči bolj intenziven. In koliko je podob, ki se človeku kot kaleidoskop v takih trenutkih zvrstijo pred očmi, o dogodki in ljudeh, od katerih so eni že odšli v blag spomin, drugi so se kar nekako izgubili in tretji, ki so še vedno prijetni sopotniki.

Med njimi, ki so odšli se mi seveda misel pogosto vrača k staršem, ki jim hvaležno pripisujem največji delež v oblikovanju tudi mojega današnjega zadovoljstva. Ne zgolj zaradi podeljene dednine, bolj zaradi modre izbire in usmerjanja v obdobju ko sam tega še nisem bil sposoben. Takšna je npr. izbira učnega okolja, kjer pa se hvaležnost staršem prepleta s hvaležnostjo učiteljem, ko so mi vcepljali radovednost in mik razkrivanja novosti, ki je občasno mejil skoraj na obsedenost. Nekoč krivično ožigosani kot elitistični sta mi klasična gimnazijska izobrazba in vzgoja zagotovili širino interesov: od različnih vednosti, preko umetnosti tja do humanističnih kvalitet tolerance drugih in drugačnosti. Pri tem pa so mi (k sreči ali na žalost, o tem raje ne bi!) ostajale karakterne lastnosti, kot so trma, samospoštovanje in vztrajnost ohranjene do mere, ko upam niso preko vseh meja moteče.

Drugi del zgodnejših spominov je obdobje lastne zrelosti in kmalu tudi lastne družine, ki sovpada z mojim visokošolskim šolanjem, kjer sem ob sicer konfliktnih situacijah pridobil naslednje priložnosti zorenja in prepoznavanja zadreg iz sobivanja z ljudmi. To je obdobje ko odnosov ne katalizira več ista kri, ampak prevzetost s čustvi do partnerja. In nekaj kasneje se nato že srečam s podvojitvijo jaza ob opazovanju lastnih otrok. Ko v njih prepoznavaš odtenke sebe, pa odtenke drugih in ko moraš najti recepte za pojasnjevanje vsega in razumevanje vsakogar. Ob znanem pojavu, ko spomin na prijetno in učinkovito potiska neprijetnosti v pozabo, se lahko s ponosom oziram na družino v kateri mi je bilo zagotovljeno veliko razumevanja in postrežena mi je bila vsa pestrost prepoznavanja razlik kar me je vnovič vodilo do nadaljnje gradnje tolerance in spoštovanja ter občudovanja različnosti. In ko mora človek včasih v gabarite uspešnosti in prijetnega razvrstiti tudi trenutke neuspeha in razočaranj si je treba slednje razložiti kot srečno okoliščino preskušanja in priložnosti, da človek vztraja in obstane… »Stati inu obstati«…

Obdobje čaščenja svoje Almae mater je bilo obdobje rasti skozi tri stopnje veterinarskega študija in specializirane usmeritve v mikrobiološke vode. Ime, ki ga tukaj z dragim spominom želim omeniti je prof. dr. Janez Batis, ob njem pa seveda ljubeznivi kolegi, takrat moji učitelji in upam si želeti da tudi prijatelji, kot so prof. Brglezova, prof. Janc in moj študijski sopotnik prof. Jurca.

In potem je seveda tu analiza obdobja »profesionalne realizacije«. Najprej tri leta nekoliko manj zahtevne zaposlitve v skoraj čarobnem okolju ptujske podeželske romantike, nato bivanje na podiplomskem študiju v Ljubljani. Kmalu nato pa, s prihodom na Rodico, soočenje z zelo drugačnimi izzivi (tu hvala prof. Orešniku, ki je »zakuhal« to selitev in prof. Stekarjevi, ki se je morala kot prva predpostavljena ukvarjati z mano). Vsemu doživetemu bi merjeno z današnjimi strožjimi vatli težko vedno rekli »science pure«, pa je takrat to vendarle bilo, v zgodnjih sedemdesetih letih. Klima hiše z jasno prepoznavnimi vizionarskimi elementi, ki jo je ustvarjalo takratno vodstvo (poudarjeno naj tukaj hvaležno imenujem prof. Ločniškarja), je bila za mladega človeka izzivalna in navdihujoča. Sledil je krajši odhod v tujino, na Škotsko, ki pa me je tudi označil na svojstven način, ko se človeku ob tem, da pridobi dodatno samozavest, vendarle tudi milo stori ob križih in težavah po povratku, ob poskusih presajanja videnega v domače okolje. Vendar neuničljivemu optimizmu svojih predpostavljenih in sodelavcev (dodatno k že naštetim in nenaštetim sta močno zaslužna prof. Salobir pa kolega Pen) se moram zahvaliti, da sem spoznaval zanimive izzive takratnega časa v poskusih, ki smo se jih lotevali. Ne sicer vedno s primerljivimi orodji in rezultati kot v vzorčnih tujih okoljih, vendar z zavidanja vredno sposobnostjo posnemanja (beri improvizacije) in presajanja vzorov v pomanjšani meri v domače okolje. Morda se je marsikomu prenekateri korak zdel igranje z vlakci, vendar ostajale so sledi. Za marsikateri poskus takratnega časa danes spoznavamo, kako nehvaležno je biti petelin, ki prezgodaj zapoje. Pa vendar, če sicer ni bilo rezultata v epohalnem obsegu, so bili majhni rezultati vredni zvrhane mere zadovoljstva. Strokovno smo npr. koketirali z bioenergijo v času, ko ta še ni imela niti približno takih možnosti realizacije, kot jih vidimo danes (…Boris se bo najbrž spomnil, da ljudem pregovorno odnese pokrov, pri bioplinskemu reaktorju pa se to lahko zgodi tudi realno). In takrat smo začeli govoriti o biotehnologiji, ko je to bilo še za marsikoga zgolj sledenje modnim muham. Leta 1982 je npr. na Rodici nastala prva katedra s besedo »biotehnologija« v imenu v slovenskem visokošolskem prostoru (Katedra za mikrobno ekologijo in biotehnologijo v živinoreji). Sem gre tudi nikoli pozabljen, prijeten, čeprav kasneje ugasli intermezzo s Centrom za biotehnologijo BF, ki je bil ustanovljen leta 1985 in je sprožil zavist tudi zunaj BF (a ne, kolega Narat?).

In sprožali smo ideje o novih učnih vsebinah in novih študijih.

Kdaj pa kdaj je kakšna reč tudi uspela, celo bolje, kot smo zanjo načrtovalci v začetku upali verjeti. Tak je gotovo primer s študijem mikrobiologije na BF, katerega kali so zasejane leta 1989 in ki je pričel z delom leta 1993 (in o katerem bi bil prof. Šalehar dober pričevalec, seveda ob neumornih kolegih, takratnih matičarjih študija (po abecedi): prof. Grabnar, prof. Janc in prof. Megušar; skupaj smo presedeli pri kovanju študija neštevilne ure (in to brez sejnin).

Seveda je prav, da h koncu kakšno rečem še o svojih sodelavcih; najprej o naši Marti, ki je bila prva »žrtev« na kateri sem uril svojo »šefovsko« samozavest in kjer bi lahko razpredel zgodbo, kako je prišla k nam v službo, ko sem jo, kot kak ženin, šel iskat k njenemu očetu na bližnji Studenec. Nekaj kasneje se ji je pridružila še Nuša, …kako so mi ju v hiši kolegi zavidali. Potem so prišli mladi raziskovalci: Romana, kjer sem si pustil prišepniti od prijateljev, da vedo za odlično mlado biologinjo in Gorazd, ki sem mu šel prisluškovat na zagovor njegove diplome, ko me je navdušil s svojim nastopom. Pa drugi, ki so bili sicer manj potrpežljivi od teh, ki so vztrajali do danes, pa niso bili nič slabši, saj so se odlično izkazali drugje, vsak po svoje: tako Aleš, Jorg, Boris... In potem brihtne in pridne mravljice, ki so se pridružile kasneje na asistentskih nalogah, Lijana in obe Maši…in vsi mladi raziskovalci, ki so po uspešnem koncu šolanja odšli s trebuhom za kruhom (doma in v tujini), kot se rado reče; vsaj petero jih je bilo. Moj staž so vsa ta leta plemenitile dejavnosti, ki so mi bolj kot obveza bile prijeten hobi npr. vpletenost v širši kontekst informatike, kjer se rad spomnim vseh številnih sodelovanj s prof. Adamičem iz IBMI, pa delo v mikrobiološkem stanovskem društvu in posebej v njegovi terminološki komisiji, dolgo pod vodstvom blagega prof. Baniča, zdaj pa pod taktirko kolegice dr. Kešetove.

Na seji oddelčnega Senata, zadnjega, na katerem sem sodeloval, mi je prodekan dr. Kompan izrekel gotovo največje priznanje, ko je omenil, da sem na nek način prepoznaven, ker sem rad stresal svoje vizije, tako o vsebinah stroke, kot v pristopih (učnih in raziskovalnih); res je, da so le nekatere uspele in najbrž je bolje tako. Tiste pa, ki so, mi dajejo gorivo za naprej, da bom skušal še ostati koristen, če ne drugače preko digitalnih kanalov virtualnega sveta (v okolju svoje velike ljubiteljske obsedenosti, kot je znano). In če so blogosfera, Facebook in Second Life prototipi te jutrišnje sedanjosti, potem je upokojitev pravzaprav tudi Second Life in želim si zgolj, da me še kakšen čas spremlja zdravje po vzoru mojih izkušenj iz obdobja Primary Life.

Za konec hvaležna zahvala vsem sodelavcem, vsem predpostavljenim, vsem (naj bo to razumljeno kot igra z besedo) zapostavljenim. Nisem posebej imenoval vseh osebnih prijateljev med vami, vseh na Rodici, pa na Veterinarski fakulteti, na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo MF, na različnih katedrah za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti in drugod, ki vas danes vidim tukaj in tistih, ki so se zaradi različnih zadržanosti prijazno opravičili; pa saj veste, da sem tudi vam hvaležen. Ravnam pač po tistem reku, ki ga rad citira prof. Žgajnar: »…da je prijatelj tisti, za katerega vemo, da lahko računamo nanj.«

Upam, da ne bom ostal med študenti in sodelavci v spominu zgolj kot čudaški učitelj, ki je običajno nosil metuljčka, če pa že, pa vsaj ob razumevanju, da sem to počel, ker sem poučevanje vedno nadvse spoštoval in ga cenil tako visoko, da verjamem, da ga je mogoče gojiti in slaviti zgolj v »ta gmašnem gvantu«.

Bilo mi je namenjeno, da najdem na Rodici srečo in zadovoljstvo; našel sem ju, zahvala pa gre vsem vam, ki ste mi bili sopotniki. Prisrčna hvala!

Parkirišča kot študentski problem

2009-03-30T05:10:00.001-07:00

Kar nekajkrat v zadnjih tednih sem v dnevnem časopisju zasledil prispevke, ki se lotevajo problema parkirišč v Ljubljani in to v zanimivi povezavi na pripombe študentov. Te segajo vse do ugotovitve, da so parkirišča ob fakultetah eden glavnih problemov študentov. Lahko si poiščete nekaj izvlečkov takih poročil tudi v spletnih novicah UL (npr. z geslom “parkir”).

Slišim za kuloarske govorice (morda so zgolj zlonamerna natolcevanja), da se na nekaterih fakultetah, zlasti kjer je vpis skromnejši, sprašujejo, kako bi povečali zanimanje za vpis tudi tako, da bi izboljšali ponudbo razpoložljivih parkirnih mest v bližini ustanove.

Povsem razumem, da je razmislek o zagotovitvi varnih parkirišč za osebna kolesa smiseln in nujen, saj je za obravnavano populacijo tak način mestnega transporta vsega zagovora vreden. Bojim pa se, da imajo kritiki v mislih predvsem pomanjkanje parkirišč za osebne avtomobile. V luči tega velja pogledati dva posebna primera: najprej ko gre za študente, ki se iz obrobij Ljubljane vozijo v središče, kjer najdemo večino fakultetnih zgradb ali pa ko gre za študente, ki se iz središča oz. iz študentskih naselij vozijo na tiste redke univerzitetne lokacije na obrobju Ljubljane. Tu seveda lahko najdemo delno opravičilo za razmislek o lastnem prevozu. Ta postane dodatno smiseln, ko se skupine študentov racionalno dogovorijo za skupinski prevoz. In zadeva pridobi dodatno težo, če na nekaterih destinacijah ni ustreznega javnega prevoza. Tu pa želim dodati svoj razmislek, ko imam v mislih konkretno relacijo Ljubljana – Domžale na kateri srečujemo študente, ki prihajajo na Oddelek za zootehniko Biotehniške fakultete na Rodici pri Domžalah. Na tej razdalji imamo kar dve rešitvi javnega prevoza, avtobusno in železniško povezavo. Izkušnje ob vsakodnevni gneči na oddelčnem parkirišču pa kažejo, da veliko študentov uporablja lasten prevoz.

Naj na to navežem svoj predlog. Svetovanju študentom, da naj vendarle raje uporabljajo javni transport, bi učitelji dodali pomemben argument, ko bi nekoliko spremenili poučevalni pristop. V svetu se danes močno širi vključitev zvočnih nosilcev v posredovanje učne snovi. Ko bi učitelji svoja predavanja na spletu ponudili npr. v prijaznem in študentom dobro znanem avdio formatu mp3, ki ga je mogoče predvajati bodisi na posebnih predvajalnikih pa tudi že na celi vrsti mobilnih telefonov, bi bilo mogoče pokončati dve muhi na en mah. Študent bi ob jutranji vožnji na vlaku ali avtobusu prisluhnil profesorjevi temi in bi po prihodu v učilnico učitelj lahko snov obdelal diskusijsko ob predpostavki, da so prvi vtis o njej študenti že dobili. In parkirišča bi ostajala prazna pa še zaslugo koristnega prispevka zaradi zmanjšanega ogljikovega odtisa bi si študenti lahko pripisali.

Razmislek velja vsem, študentom in učiteljem…

Še enkrat Bologna

2009-03-15T11:08:00.001-07:00

Tokrat sem si za svojo diskusijsko temo izbral nabor replik, ki jih imam na zanimiv članek, ki je izšel v tokratnem (13. 03. 2009) sobotnem Dnevnikovem Objektivu. Avtorja članka z naslovom »Zadnji poziv za Bologno - pot bo dolga in naporna« sta novinarja Lucija Dimnik in Uroš Škerl Kramberger. Upam, da me zato, ker v dobesednem navedku uporabljam omenjeni članek in vanj vključujem svoje pripombe, časopisna hiša ne bo preganjala zaradi zlorabe avtorskih pravic. Vendar le tako je bilo mogoče ostati v kontekstu teme in le v naslonitvi na integralni tekst bodo razumljivi moji komentarji. Svobodo opravičujem tudi z dejstvom, da sem tekst pridobil na prosto dostopnem spletnem naslovu časnika.

Novinarja sta v tem prispevku uspela nanizati spoštljiv nabor težav, ki se v slovenskem visokošolskem prostoru pojavljajo v zvezi z t. i. bolonjsko reformo, upal pa bi si trditi, da ta nabor celo ni popoln. Težav z Bologno, kot radi rečemo reformnemu procesu, sicer ne srečujemo samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi, vendar kaže, da so pri nas še posebno izrazite. Pri tem naj na pot svojemu razmisleku povem, da sem bil v času njenega nastajanja izrazit zagovornik bolonjske reforme, računajoč pri tem, da bo poglavitni reformski cilj, predvsem z vključitvijo pozitivnih izkušenj, ki jih je ponujala britanska visokošolska paradigma, nova kvaliteta, da pa je moje razočaranje zdaj toliko večje, ko vidim, da smo uspeli ta kvaliteten vzorec učinkovito balkanizirati. Naj se vzdolž teksta ustavim samo pri nekaterih trditvah novinarjev in njihovih sogovornikov, bodisi s svojim strinjanjem ali pa z nekoliko različnim pogledom pač po principu, da je morda koristno slišati še drugo (ali tretje, četrto…) mnenje. Močno upam, da se bodo preostalih dilem reformnih korakov, ob katere se sam nisem obregnil, lotili komentatorji tega zapisa.

Ob tej priložnosti naj vsem, ki jih problematika zanima tudi širše, svetujem obisk treh spletnih virov, konkretneje razprav na temo Bologne. Aktualnejša iz leta 2008 je na portalu spletnega novičarskega časopisa razgledi.net – s temeljitim uvodom prof. Žekša in z obsežnim naborom aktualnih komentarjev bralcev. Drugi dve, nekoliko starejši, pa sta forumski razpravi na portalu Ministrstva za šolstvo na temo Bolonjske reforme iz leta 2003 (ta je žal je zelo obremenjena s spamerskimi »dodatki«) in druga iz avtorstva društva SDVD iz leta 2004 (geslo Bologna) .

Integralni tekst časopisnega članka je zapisan v običajnem fontu in v navedkih, svoje misli pa dodajam v kurzivnem zapisu.

»Ljubljana - V prihodnjem študijskem letu bodo vse slovenske fakultete začeti izvajati bolonjske programe. Večina jih je s prenovo odlašala do zadnjega. Ne brez razloga.

Prvi bolonjski študentje so z bolonjsko reformo večinoma nezadovoljni. Občutijo jo kot pritisk. Skeptični so tudi profesorji. Pravijo, da so bili v spremembe prisiljeni, poleg tega pa fakultetam zmanjkuje denarja. Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se težav zavedajo in jih ne zanikajo.

Visokošolski partnerji, univerzitetniki, raziskovalci in študentje imajo veliko akademsko moč, ki se zna preleviti v neposreden politični udarec. Pred dvema letoma in pol je val nezadovoljstva odnesel ministra Jureta Zupana. "Pripravljeni smo na pogovor," pravi državni sekretar dr. József Györkös. "A bolonja je realnost. Poti nazaj ni."

Enačba z neznankami

Bolonjski študij so doslej izvajale le tri ljubljanske fakultete, Fakulteta za družbene vede (FDV), Fakulteta za upravo in Ekonomska fakulteta. Študentka Tanja Poličnik letos na FDV zaključuje bolonjski študij analitsko-teoretske politologije. V novi program se je vpisala polna upov. Štiri leta kasneje pravi, da je razočarana. "Z bolonjsko reformo so nam študentom naredili slabo uslugo. Preobremenjeni smo. Število ur, ki jih preživimo na predavanjih, se je sicer zmanjšalo, vendar to ne pomeni, da študiju namenjamo manj časa. Ravno nasprotno, veliko študijskih obveznosti moramo opraviti doma, saj se vsebinski obseg študija ni zmanjšal. Poleg izpitov moramo napisati ogromno seminarskih nalog in esejev. Če imaš dvanajst predmetov, jih moraš napisati dvanajst. Ker je obveznosti preveč, naši izdelki niso kakovostni. Iz knjig prepisujemo, ne da bi razmišljali. Prisiljeni smo delati zelo površno." «

Čisto tako pač ni: poleg treh naštetih fakultet je še kar nekaj drugih že pričelo izvajati bolonjske programe, med drugim zdaj že v drugem letu tečejo npr. tudi na Biotehniški fakulteti. Res pa je, da imajo na treh naštetih fakultetah najdaljši »staž« v izvedbi, in se srečujejo z nekaterimi težavami, ki so drugim še prihranjene.

Ker sem imel »srečo«, da sem (tik pred odhodom v pokoj) tudi že v dveh zaporednih letih predaval po novem programu, je to razlog, da se sploh upam oglasiti s svojimi replikami ob tem, da sem pri reformiranju programov na fakulteti tudi aktivno sodeloval.

Konkretno pa naj k besedam študentke v gornjem odstavku predvsem izrazim svoje začudenje, da jih najbolj moti urna obremenjenost. Seveda se tukaj ne bom spuščal v kvaliteto te zasedenosti, o tem lahko kakšno rečemo še kasneje, vendar zapisani podatek seveda ne vzdrži. Reformni cilji vsekakor vsebujejo tudi povečano intenzivnost visokošolskega učnega procesa, ki je na naših ustanovah marsikje bila pod standardi, kot jih srečujemo v primerljivih tujih okoljih. Ena od posledic tega je bila tudi, da se je (pridobitno) delo študentov razmahnilo preko vseh razumnih meja. Ne rečem, da neupravičeno, saj je državi mogoče takoj in trdo očitati, da se je tudi v točki materialnega oz. bolje socialnega statusa študentov napačno lotila bolonjske prenove. Ta robni pogoj bi morala rešiti že v predreformnem času, kot bi morala še nekatere druge, med njimi tudi prilagajanje učne prakse in tehnologije. In prav zato se strinjam z nadaljnjim razmišljanjem študentke in dodajam, da je sprememba načina dela študentov, ki ne pomeni istočasno tudi spremenjenega dela učiteljev, slaba pot k uspešni prenovi. Na kratko: seminarji in eseji seveda da, kot seveda »da« za vse oblike individualizacije pouka, vendar pod budnim in poglobljenim mentorstvom učiteljev. Ki jih je pa treba za ta namen razbremeniti drugih obvez, saj tako kot traja študentov dan samo 24 ur, velja enako za učitelja. Naj tukaj samo omenim drobno a hudo dilemo, ki se s tm v zvezi pojavlja v tujini ob spremenjeni poučevalni paradigmi, namreč problem kontrole plagiatorstva; problema, ki se ga pri nas še sploh nismo lotili pa se pojavlja že v zelo resnih oblikah.

»Pravi, da tak način študija vodi v degradacijo znanja, kar je na dolgi rok pogubno. Predlaga zmanjšanje obsega predmetov, namesto prepisovanja pa bi morala fakulteta po njenem spodbujati kritično mišljenje. "Kvaliteta bi morala biti pred kvantiteto," je poudarila. Študentom zaradi preobremenjenosti pogosto zmanjka časa za obštudijske dejavnosti in študentsko delo. "Moti nas tudi obvezna prisotnost na fakulteti. Če bi profesorji pripravili bolj zanimiva predavanja, bi že s tem privabljali študente." «

Z nekaterimi trditvami zgoraj se strinjam (npr. o spodbujanju kritičnega razmišljanja), z drugimi manj, zlasti pa ne s pozivom k večjemu obsegu dela študentov (mišljeno je najbrž materialno pridobitno delo) z eno samo izjemo, ko bi lahko študente na fakultetah v večjem obsegu vključevati kot pomočnike pri učnem procesu (študentsko tutorstvo je ena teh oblik, za katero pa bi morali najti konkretnejšo izvedbeno formulo in tudi sredstva, da se tako delo tudi plačuje).

»Študentje se pritožujejo nad ponudbo izbirnih predmetov. Izbirnost je po Tanjinih besedah le navidezna, saj si predmetov največkrat ne morejo izbrati, ker so zasedeni ali pa jih fakulteta sploh ne izvaja. "Na naši smeri je bilo denimo po predmetniku razpisanih šest izbirnih predmetov, vendar je bilo dejansko mogoče izbrati le dva, saj za ostale štiri ni bilo bodisi denarja bodisi profesorja, ki bi predmet poučeval," je razočarana. Težave se kažejo pri prenovi študijskih programov. Tanja pravi, da so na FDV en predmet denimo razdelili na tri, pri tem pa niso dobro premislili, kako se vsebine prekrivajo. Tako študent posluša tri med seboj zelo podobne predmete.«

Ponudba izbirnih vsebin je seveda oblika dela, ki jo je v večji meri prinesla prav bolonjska prenova in jo je treba izrazito podpirati, ne pa je odklanjati. Seveda pa je treba istočasno preprečiti omenjeno izigravanje izvedbenih načinov, ki se dejansko pojavljajo. Seveda pa je to med drugim vezano na razpoložljiva materialna sredstva, ki jih izvajalci danes dobijo za izvedbo procesa.

»Član odbora za visoko šolstvo pri Študentski organizaciji Slovenije Rok Primožič pravi, da je bila bolonjska reforma pri nas predvsem formalna, saj je veliko študijskih programov ostalo vsebinsko enakih, prilagodili so jih le drugemu sistemu študija. Enotna štiri leta so razdelili na tri leta prve stopnje in dve leti druge stopnje ali štiri leta prve in eno leto druge stopnje. Zaradi nerazumevanja ciljev in ideje bolonje je po mnenju študentov v akademski sferi prevladovala miselnost, da gre za nekaj, kar je vsiljeno od zunaj. Tudi zato je bila prenova formalna, ne pa tudi vsebinska.«

Težko ugovarjam gornji trditvi in pristajam, da se je marsikje pojavila taka praksa. Naj povem, da smo se pri študiju, kjer sem sodeloval pri prenavljanju, lahko uspešno in srečno izognili omenjeni nevarnosti »prepakiranja« programov, ker je naš študij mikrobiologije mlad, nastal je leta 1993 pod močnim vplivom britanskega vzorca in je v osnovnem konceptu že temeljil na bolonjski vsebinski ideji. Ob naši prenovi smo ga tako lahko v glavnem samo formalno restituirali. S tem tudi zagovarjam tezo, da je eden od problemov bolonjske prenove tudi v tem, da smo vsa dolga leta pred reformo premalo dograjevali in izpopolnjevali obstoječe študijske programe in je bila bolonjska formula zato občutena kot večji tujek, kot bi bila ob bolj dinamičnem sprotnem obnavljanju programov po vzoru evropskih programov. Strinjal pa bi se z občutkom o zunanji vsiljenosti reformnega procesa, o čemer govori kasneje prof. Mencinger, zato morda dodam kasneje še kakšno repliko na njegove besede.

»V študentski organizaciji med drugim opozarjajo, da študijski programi niso bili prenovljeni celovito. Vsebine se prekrivajo, programi so prenatrpani, zgrešeno je tudi prilagajanje obremenitve s kreditnimi točkami dejanski obremenitvi. Za neustrezno prenovo študijskih programov so po Primožičevem mnenju odgovorne tako država kot tudi univerze oziroma posamezne fakultete. Težave imajo tudi delodajalci, ki niso ali pa so zelo slabo obveščeni o uvedbi bolonjske reforme. Nimajo denimo informacij o pomembnih novostih bolonje, kakršna je priloga k diplomi, ki naj bi olajševala izbiro med kandidati za delovna mesta.«

Veliko tega v gornji kritiki drži, je pa posledica na eni strani birokratskega pristopa, slabe logistike prenovitvenih korakov in materialne nealimentiranosti novih programov.

»Primožič pravi, da je bila velika napaka narejena z enačenjem ravni izobrazbe, ki posledično vodi v nezaposljivost oziroma težjo zaposljivost diplomantov prve diplomske stopnje. Novela zakona o visokem šolstvu iz leta 2006 je namreč izenačila raven izobrazbe starih univerzitetnih diplom in novih bolonjskih magisterijev. "Zaposljivost po prvi bolonjski stopnji je bolj kot ne iluzija," pravi Primožič, zato se večina študentov odloča za nadaljevanje študija na drugi, podiplomski stopnji. Študij se bo po prepričanju študentov tako celo podaljšal, čeprav je bil eden od ciljev bolonjske reforme skrajšanje študija.«

Sam imam k zakonski rešitvi izenačevanja prejšnjega načina in dvostopenjskega načina po Bologni svoje mnenje in se mi rešitev v zakonu ne zdi tako sporno, ko hočejo nekateri prikazati, da smo samo podaljšali študij. Seveda sprejemam rešitev v zakonu le ob predpostavki, da se nekoliko poglobimo v problem. V načelu so prejšnji programi trajali v idealnem poteku pet let: štiri leta programa in peto, absolventsko oz. diplomsko leto (gre za osnovno shemo z razlikami pri nekaterih programih). Bolonjski proces, če ni izprijen zaradi kompromisov, traja prav tako pet let (ne glede na to za katero formulo se odločimo: 3+2 ali 4+1), pridobi pa lahko zaradi kvalitetnih premikov (nova paradigma poučevanja in preverjanja znanja) večjo težo; dodaja usposobljenost za neposreden vstop v doktorski študij, čemur je v prejšnjem konceptu bil namenjen znanstveni magisterij in lahko zagotavlja dodatne kompetence tudi v smeri zaposljivosti. Seveda vse pod pogojem rigorozne in brezkompromisne izvedbene sheme (obveznost predavanj, kar omogoča sprotno preverjanje znanja in ukinitev n-kratnega ponavljanja izpitov - do onemoglosti obeh: študenta in učitelja). To in samo to prinaša tudi večjo prehodnost študija, s čimer nas je vedno fasciniral anglosaški sistem, v katerem je bila naša prehodnost (40%) običajno podvojena. Kritiki bodo seveda rekli, da prva stopnja ne zagotavlja zaposljivosti; najprej bi rekel, da ni nujno tako, seveda s pridržkom, da ne gre za enake kompetence, kot jih je dajal prejšnji celovit študij in seveda ob tihi podmeni, da je prva stopnja pravzaprav neke vrste mehko reševanje tistih, ki jim ne uspe, iz različnih razlogov, preiti na drugo stopnjo. Tu bi seveda bilo mogoče pričeti dodatno razpravo, za katero pa zopet ni nujno, da bi se končala kot negativna kritika prve stopnje bolonjskega programa.

» "Ker smo se bolonjske prenove lotili prvi, smo delali v precej praznem prostoru," pojasnjuje prodekanja za dodiplomski študij dr. Monika Kalin Golob. "Prvo vodilo je bilo, ne po tekočem traku ustvarjati ozko specializiranih posameznikov za trg delovne sile, temveč ohraniti univerzo kot klasično evropsko 'vseučilišče'. Drugo načelo je bilo aktualizirati programe in predmete znotraj njih, se povezati s prakso in pripraviti v evropskem okviru konkurenčne programe." «

Ugotovitev kolegice Kalin Golobove je resna in resnična, žal pa ni bila nuja, da se je tako zgodilo. Namesto, da je država zelo birokratsko (žal v soglasju z enako maniro v drugih evropskih državah) prevzela uzakonitev Bologne v svoje roke, nato pa ni nadaljevala svoje naloge bodisi s svojim prokroviteljstvom (v obliki ekip strokovnjakov, ki bi pripravile programe in z vključevanjem tujih, zlasti britanskih izkušenj) ali pa s prenosom priprave programov na visokošolske ustanove z mandatom in ob konkretni injekciji sredstev za temeljit, strokovno utemeljen in z vsemi partnerji v državi usklajen projekt reforme.

»Profesor dr. Jože Mencinger, nekdanji rektor ljubljanske univerze v obdobju, ko je Slovenija postala podpisnica bolonjske deklaracije, pravi, da je z bolonjsko idejo zgrešila celotna Evropa. "Univerze skuša spremeniti v podjetja, v katerih so študentje reprodukcijski material. Ideja o dvostopenjskem študiju je nesmiselna, saj ustaljen kurikulum deli na dva nezdružljiva dela." Dr. Mencinger predvideva, da bodo študenti šole zaključevali s slabšim znanjem kot poprej. "Za prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe, z izjemo nekaterih specifičnih področij, na trgu dela sploh ni potreb." Opozarja na konformizem večine vključenih, in trdi, da je v času, ko je bil še sam rektor, na evropskih rektorskih konferencah od kolegov v zasebnem krogu slišal veliko kritik bolonjskega procesa, ko so nastopali javno, pa so "ponavljali tiste svoje fraze o uspešnosti". Pravi tudi, da se v nekaterih državah, ki so z uvajanjem bolonjskih programov pohitele, že uveljavlja "tiha protireforma".«

Razen s stavkom, da je »ideja o dvostopenjskem študiju nesmiselna«, (o čemer sva nekoč s prof. Mencingerjev že tudi razpravljala pa si me ni zdelo, da bi vse moje argumente o realnosti te rešitve zavrnil), se z drugimi njegovimi ugotovitvami strinjam. Zlasti pa se mi zdi dragoceno njegovo pričevanje o klimi in stališčih njegovih kolegov v evropski rektorski konferenci pri čemer pa lahko obžalujemo, da to nadvse kompetentno telo takrat ni povzdignilo glasu in skušalo napačne dele reformnega procesa (teze, da je ves proces napačen, namreč ne morem sprejeti) nadomestiti z rešitvami s katerimi bi se ognili trenutnim težavam,o katerih res da poročajo tudi drugod po Evropi. Upajmo, da bodo vsaj koraki »tihih protireform«, če bo do njih prišlo, bolj usklajeni med evropskimi visokošolskimi partnerji.

»Prisila je škodljiva

Dr. Erika Kržišnik z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer se pripravljajo na uvedbo bolonjskih programov v prihajajočem šolskem letu, pravi, da bo prihodnost težavna. "Bolonjsko načelo, da naj bi predmet načeloma obsegal samo en semester, predstavlja problem. To je povzročilo drobljenje predmetnih vsebin, kar pomeni, da se bo študijska snov v glavah študentov še manj povezovala. Da bi večje vsebine ohranjali cele na ta način, da bi imeli študenti pač več ur predmeta v enem semestru, ni rešitev. Iz študija dela tečaje." «

Gornje stališče težko komentiram, saj nimam potrebnih poglobljenih znanj o pedagogiji in kognitivistiki, kaže pa samo na nadaljnjo hibo celotnega projekta reforme, ko je pri načrtovanju konceptov bilo premalo sodelovanja različnih strok

»Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se vseh pomislekov zavedajo. "Nedavno smo organizirali konferenco o bolonjski reformi, na kateri so nas visokošolski partnerji podrobno seznanili s težavami," pravi državni sekretar dr. József Györkös. "Predvsem predstavitev študentov je bila izjemno dobro strukturirana. Nazorno so prikazali razlike med obljubami in realnostjo." Vendar, pravi dr. Györkös, vprašanje bolonja da ali ne ni več aktualno. "Danes nihče od visokošolskih partnerjev ne kaže ambicije, da bi izstopili iz bolonjskega procesa. Ta navsezadnje omogoča mobilnost in primerljivost znanja. Treba pa bo dopolnjevati posamezne programe." Györkös, ki je kot profesor poučeval na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, pravi, da bo bolonjski proces dinamičen in da bodo tudi kasneje možne večje spremembe.

"Tudi sam sem jih bil kot profesor deležen. Gre za premik v miselnosti, za stopanje s položaja 'ex cathedra' v horizontalni odnos s študenti." Strinja se s pomislekom, ki ga je izrazila študentka Tanja, da bolonja študentom predstavlja breme in da jim omejuje možnosti, da bi si sami razporejali študij po dnevih ali celo mesecih, kar je bil doslej temelj študentskega življenjskega sloga. "Bolonjska ideja o uvajanju ustaljenega osemurnega delovnega ritma že skozi študijski proces morda posega v individualno akademsko svobodo. Lahko deluje omejujoče in zaradi zahtev po predvidljivosti morebiti celo odškrne košček kreativnosti. Vendar je to povsem filozofsko vprašanje. Zavedati se je treba, da mora z nacionalnega vidika visokošolsko izobraževanje dajati predvidljive rezultate." «

Samo drobno pripombo imam na razlago g. državnega sekretarja; pred časom je Ministrstvo imelo celo spletno stran - forum na katerem je nekaj časa tekla zanimiva razprava o bolonjski prenovi; nato je razprava tudi zaradi bledega sodelovanja strokovnjakov iz ministrstva zamrla. Žal tokrat nimamo nobenih poročil o celotnem vsebinskem poteku nedavne konference, ki bi, če ne celo v zvočnem zapisu bila lahko vsaj tekstovno na voljo vsem, ki jih problematika reforme zanima.

V nadaljevanju pa bi bil zelo skeptičen do kočljive interpretacije individualne akademske svobode; ta je lahko utemeljena zgolj na maksimalni motiviranosti in angažiranosti ter na želji po vrhunskih rezultatih, vsaka liberalnejša interpretacija pa lahko hitro zdrkne v zagovor podpovprečnosti in nekompetence.

»Prodekan za študijske zadeve na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Miha Juhart je pogovor o bolonjski reformi začel pri zakonih. "Zakonska prisila, s katero je Slovenija vpeljala bolonjski proces, je škodljiva," pravi. Nestrinjanje s takšnim načinom se po njegovem kaže že v tem, da Pravna fakulteta bolonjske programe uvaja tako rekoč v zadnjem trenutku. "Slovenija kot podpisnica bolonjske deklaracije do drugih sopodpisnic nima nikakršne formalne zaveze. Odločitev za sprejem zakonodaje, ki je fakultete prisilila v bolonjsko reformo, je bila povsem politična."

Juhart nadaljuje s pripombo, da je študij prava specifičen in da dvostopenjskost študija zanj ni smiselna. "Devetdeset odstotkov naših diplomantov stremi k opravljanju pravniškega državnega izpita (PDI). Glede na to, da je ta izpit mogoče opravljati šele po petih letih študija, pa bi bil bistveno primernejši enovit študij."

Stopenjski študij prava, z možnostjo višje izobrazbe, je že obstajal v šestdesetih letih, vendar se ni izkazal za koristnega. V Evropi pravne fakultete danes poučujejo po sistemih tri leta plus dve leti, štiri plus eno leto oziroma po enovitem petletnem študiju. Ljubljanska Pravna fakulteta z naslednjim šolskim letom uvaja model 4+1, Juhart pa je prepričan, da bo vsakdo, ki bo opravil štiri letnike, opravil tudi petega. "V bolonjskem procesu podpiram le večjo mobilnost študentov," dogajanje na splošno ocenjuje Juhart. "Evropa študentom prinaša dodatno dimenzijo." «

Tudi sam menim, da so nekateri programi zelo specifični in jih je težko vkalupiti v osnovno bolonjsko shemo. Zdelo se mi je povsem sprejemljivo, da so bili v prvi fazi izločeni nekateri programi (npr. medicina), kar pa upam ne pomeni, da pri njih vsebinske reforme ne bo. Prav tako je bila morda napaka, da se je celo v evropskem kontekstu preslabotno razčistila dilema t. i. inženirskih programov, pa programov študija prava, pedagoških programov in še nekaterih. Tu vsekakor gre za specifike, ki so ostale nedorečene in so istočasno povzročile, da imamo zdaj v Evropi na teh točkah v posameznih državah zelo različne končne rešitve. Te so med drugim tudi zelo moteče pro mobilnosti študentov in učiteljev.

» Na FDV so ob uvajanju bolonjskih programov upoštevali, da mora vsak program dokazati primerljivost z vsaj tremi evropskimi. "Glede na to, da je bolonjska reforma politični projekt, smo skozi kritično presojo dokumentov, v katerih je opredeljena prenova evropskega visokošolskega prostora, naše 'bolonjske' cilje opredelili kot strukturno prilagoditev programov programom drugih evropskih univerz," pojasnjuje dr. Monika Kalin Golob. «

Vsekakor je bila naslednja napaka ali vsaj pomanjkljivost storjena pri zelo administrativnem naročanju reformatorjem, da morajo dokazati primerljivost svojega programa z vsaj tremi evropskimi programi. Veliko bolj simpatična bi mi bila rešitev, ko vsak od programov moral dokazati dejansko izmenljivost, vse do pogodbe o sodelovanju z dvema ali tremi zunanjimi ustanovami. Tako pa je ostalo zagotovilo o primerljivosti na verbalni ravni in je velikokrat nepreverljivo predvsem pa ne pripomore k večji mobilnosti študentov in učiteljev.

»Na oddelku za slovenistiko FF so imeli s poenotenjem več preglavic. "Evropski jezikoslovni prostor ni tako zelo enoten, kakor bi se morda zdelo," pravi Erika Kržišnik. "Primerjalno smo pregledali veliko prvo- in drugostopenjskih študijskih programov različnih univerz, tako v slovanskih kakor neslovanskih državah. Nazadnje pa smo se morali opreti tudi na tradicijo ljubljanske slovenistike."

Finančna kriza

Tako študentje kot tudi univerze opozarjajo, da je financiranje javnih univerz in visokošolskih zavodov pomanjkljivo, saj ni bilo prilagojeno novemu sistemu. Ker se je študij dejansko podaljšal za eno leto, bo treba za to dodatno leto zagotoviti dodatna finančna sredstva.«

V zadnjem odstavku se skriva ključni problem spotaknjene reforme, ki posledično skriva številne, tudi dolgoročne oblike škode. Naj obdelam enega od problemov katerega razrešitev bi omogočila rešitev nekaterih izrečenih kritik. Študenti npr. tožijo, da se izbirni predmeti ne izvajajo, tudi zato ker ni učiteljev. Trditev drži, ker jo razkriva že enostaven podatek o zelo neugodnem in z Evropo neprimerljivem razmerju števila študentov in učiteljev na slovenskih visokošolskih ustanovah. Izvajanje izbirnih predmetov bi bilo mogoče v delu reševati tudi, če ni lastnih učiteljev in teh najbrž ni mogoče »proizvesti« kar preko noči. Rešitev je v angažiranju tujih. Ob znanem mehanizmu ti. sobotnega leta, ki ga svet dobro pozna, bi ne bilo težko realizirati del tega. Seveda se tukaj skriva kleč: ugledni učitelji gredo na sobotno leto samo na ugledne tuje ustanove, predvsem pa na take, kjer bodo svoje sobotno leto zelo kvalitetno izkoristili. Ne nazadnje, kjer bodo lahko kvalitetno izpeljali tudi svoje raziskovalne načrte. Sobotno leto je namreč namenjeno tudi temu. In zdaj se vprašam, ko pogledam na številnih naših fakultetah v laboratorije (žal lahko presojam le nekatere naravoslovne vsebine), ki komaj dosegajo, redko pa presegajo opremljenost srednješolskih laboratorijev, ali je mogoče pričakovati, da bomo v tako okolje privabili zares eminentne tuje učitelje na sobotno leto. To je na videz sicer marginalni problem, kaže pa na številne pomanjkljivosti, ki se začenjajo z zastarelo infrastrukturo, neugodnim (nekampusnim) lociranjem fakultet ipd.

»"Finančni vidik je katastrofalen!" pravi dr. Juhart. "Ne vemo ne tega, koliko denarja bomo dobili za izvajanje štiriletnega programa, ne koliko za dodatni letnik." Še večje težave imajo po Juhartovem mnenju fakultete, ki bodo z naslednjim šolskim letom uvedle drugo bolonjsko stopnjo. Denimo FDV. "Med vzporednim izvajanjem starih in novih programov smo pridelali finančni primanjkljaj, za katerega je bilo obljubljeno, da ga bo ministrstvo pokrilo, a ga ni," je odkrita Monika Kalin Golob. "Ker moramo naslednje leto začeti izvajati programe druge bolonjske stopnje in so ti programi financirani zgolj kot prvostopenjski programi, čeprav gre za podiplomski študij, ki zahteva bolj individualizirano delo, se bojimo, da bo nastajal nov primanjkljaj."

Dodatni primanjkljaj, pravi Golobova, imajo zaradi velikega števila tujih študentov, saj za mednarodno dejavnost niso financirani. "Če je povečanje števila tujih študentov in profesorjev strateški cilj države in univerze, bi morali zagotoviti kakovostno vzporedno izvajanje najaktualnejših predmetov v tujih jezikih in to seveda financirati kot dodatno obremenitev izvajalca." Če država ne bo spremenila financiranja, FDV nekaterih drugostopenjskih programov sploh bo mogla razpisati. "Tako bomo študente prikrajšali za pridobitev izobrazbe, ki smo jim jo ob vpisu na fakulteto obljubili." Podobno meni tudi Erika Kržišnik: "V bolonjsko prenovo se je šlo z načelom 'nove vsebine, večja kakovost', toda z obstoječimi kadri in materialnimi možnostmi. Mi lahko poveste, kako je tako načelo izvedljivo v praksi? In kakšen je lahko rezultat take prakse?"

Sekretar Györkös pojasnjuje, da bo uredbo o financiranju visokega šolstva treba spremeniti, saj visokošolski partnerji ministrstvo opozarjajo, da ne bo zdržala dodatnega pritiska. "Zavedamo se, da se lahko odnos z visokošolskimi partnerji zelo zaostri." Minister Jure Zupan je leta 2007 na vrhuncu "spopada" z univerzami, raziskovalci in študenti odstopil. "Pripravljeni smo na dialog," poudarja Györkös.«

Ko človek prebira gornje vrstice, ga ne zaskrbi le učinkovitost bolonjske prenove, ampak preživetje visokošolskega izobraževanja v celoti. In namesto, da bi reformo spremljal spremenjen okvir financiranja, zdaj iščemo možnosti, kako bomo (morda) financirali poreformne ukrepe.

»Slovenija obenem še vedno nima neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti, ki bi opravljala zunanje evalvacije visokošolskih zavodov. Kakšna je v resnici kakovost bolonjskih programov, tako ne vemo, opozarja Rok Primožič. Kot kaže, pa se bo na tem področju vendarle nekaj premaknilo. Minister za visoko šolstvo Gregor Golobič je namreč napovedal spremembe zakona o visokem šolstvu, ki bodo omogočile ustanovitev neodvisne agencije za kakovost.

Vanja Perovšek, strokovna sodelavka na področju visokega šolstva pri Študentski organizaciji Slovenije, je opozorila, da bodo morale fakultete v prihodnje izvajati programe na ustrezni ravni, ki bo evropsko primerljiva, in poskrbeti za to, da bodo študentje res osvojili kompetence, ki so napisane v študijskem programu. "Agencija in sistem financiranja lahko to vzpodbujata, za dejansko kakovost pa so odgovorne same fakultete. V ta namen bi morale čim prej vzpostaviti notranje sisteme zagotavljanja kakovosti, svoje upravljanje pa prilagoditi tako, da bi bil študent v središču procesa in ne profesor."

"Namen ustanovitve agencije je zagotoviti transparentno akreditacijo, evalvacijo in habilitacijo," pojasnjuje državni sekretar József Györkös. Pogled na hitro usmeri v tablo, ki visi v sejni sobi ministrstva. Na njej je načečkana shema sestave takšne agencije. "Ena od možnih shem," poudari Györkös. "Morda bi jo moral že zbrisati." Člane sveta za visoko šolstvo oziroma - po novem konceptu - agencije bi morali po njegovem predlagati visokošolski partnerji, potrjevati pa bi jih morala vlada. Predstavnik vlade v tej agenciji ne bi smel imeti ključne vloge. Zakonska ureditev mora v največji možni meri zagotavljati neodvisnost agencije, pravi Györkös.«

Upam, da bo nova agencija v svoji prvi nalogi pozvala državo, da določi standarde za izvajanje kvalitetnega visokošolskega procesa; vzorcev in modelov ne manjka. V nadaljevanju pa bo seveda budno spremljala, da se pogoji in izvedbeni standardi kvalitete tudi rigorozno realizirajo, vključno seveda z zagotavljanjem ustrezne materialne osnove v javnem financiranju. Prepričan sem, da bodo tisti trenutek, ko bodo javne visokošolske ustanove kolikor toliko prehranjene in jim bodo gabariti delovanja opredeljeni z jasnimi standardi ter se bodo lahko tudi v alimentaciji brez sramu primerjale s tistimi v tujini, s katerimi bi se rade kosale v kvaliteti, odpadle tudi sedanje dileme o številu novih fakultet in univerz.

»Absolvent naj bo

Ko bo agencija ustanovljena, se bo prava polemika šele začela. "Na pravnem področju je mednarodno kakovost težko nadzirati, saj ni neposrednih prehodov med nacionalnimi pravnimi sistemi," pojasnjuje Miha Juhart. "Naš učbenik denimo ne bo mogel postati pravniški učbenik v neki drugi državi. Agencija je lahko koristna, vendar ne sme ocenjevati uniformno, temveč mora najti način, kako ocenjevati posamezna specifična področja. Prepričan pa sem, da javna univerza ne bo imela težav z zagotavljanjem kakovosti. Večji problem so zasebni visokošolski zavodi."

Dokler bo sistem javnega financiranja javnim univerzam zagotavljal dovolj denarja, zasebni zavodi z nižjimi standardi univerzam ne bodo konkurenčni. "Če pa nas bo ogrozila finančna luknja, ki bo ob negotovih finančnih sredstvih nastala z (bolonjskim, op.p.) razširjanjem programa, lahko ta konkurenčni odnos postane pomemben," pravi Juhart.

Eden od očitkov študentskih organizacij in profesorjev je tudi nejasnost zakona glede absolventskega staža. Zakon določa, da ima študent po zaključku predavanj eno leto časa za dokončanje študija, vendar ne določa natančno, ali se ob odločitvi za nadaljevanje študija na višji stopnji to leto vrine vmes ali ne. "Sam zakon razumem tako, da študentu pripada eno leto po vsaki opravljeni stopnji," pravi profesor Juhart. Državni sekretar József Györkös priznava, da ministrstvo na to vprašanje nima odgovora. "Beseda absolvent v zakonu sploh ne nastopa, zato bomo morali za tolmačenje zaprositi državni zbor. Zavedamo pa se, da si fakultete želijo, da tisti, ki nadaljujejo študij, na prehodu med stopnjama dodatnega leta ne bi izkoristili."

Vprašanje prehodnosti se je na treh fakultetah, ki so doslej že izvajale prvostopenjske bolonjske programe, odpiralo pri tistih študentih, ki so zaradi osebnih okoliščin, dolgotrajnejše bolezni ali pavziranja obviseli v vmesnem prostoru med obema sistemoma. Po starem niso mogli nadaljevati, ker predavanj ni bilo več, novi sistem pa je bil - drugačen. "Pri takšnih študentih smo šteli, da dokončani letniki ostanejo nespremenjeni in da opravljajo le razliko po novem sistemu," je izkušnjo s FDV opisala Monika Kalin Golob. "Če je kdo obstal v drugem letniku in predolgo pavziral, smo prvi letnik obravnavali kot dokončan, drugega pa je opravljal po novem, s tem da je lahko zaprosil za priznanje vsebinsko podobnih predmetov." «

O problemu absolventskega staža sem že govoril, o težavah s prehodnostjo pa bi lahko še precej obširneje razpredali. Pa bi hitro razpravo lahko tudi končali, če bi z jasnim sistemom financiranja visokošolskih ustanov preprečili, da lahko danes članice s kompromisi pri določanju pogojev za prehod rešujejo deloma tudi svoj finančni položaj. Tak pristop gotovo ne prispeva h kvaliteti, kot ne prispeva h kvaliteti izvajanje univerzitetnih in visokošolskih strokovnih programov na istih ustanovah pa zelo razpaseno izvajanje izrednega in plačljivega študija. In ko smo že pri plačevanju študija, naj povem da sem izrazit zagovornik študijskega prispevka študentov (t.i. šolnina) zaradi prepričanja, da bi tako močno povečali motiviranost za hiter in kvaliteten študij. Seveda predpostavljam tudi v tem primeru pogoj, ki ga mora nujno zagotoviti država; v izogib kakršnekoli socialne diferenciacije je treba najprej urediti štipendijsko in kreditno politiko po znanih vzorcih v svetu.

»Študentom tretjega in četrtega letnika je bilo dovoljeno dokončanje po starih programih, dokler so se ti še izvajali. "Vsak študent ima pravico končati študij po tistem sistemu, po katerem ga je vpisal," poudarja profesor Juhart. Tudi pravna fakulteta bo vsem, ki bi se znašli na prehodu med sistemoma, omogočila opravljanje izpitov po starem in končanje študija, enakovrednega petletnemu bolonjskemu, v štirih letih. "Kdor bo hotel poslušati predavanja, pa bo moral preveslati v bolonjski program."

Rektorica Univerze v Ljubljani (UL) dr. Andreja Kocijančič je opozorila, da so doslej na UL po bolonjskem študiju izvajali le manjšino programov, zato je po njenem za končno oceno o bolonjski reformi še prezgodaj. Šele z letošnjo prenovo so študentom namenili "boljše in bolj uporabne programe", pri katerih bo na voljo več izbirnosti. "Vprašanje pa je, koliko smo uspeli. Edini pravi odgovor na to vprašanje bo prišel s strani študentov," pravi Kocijančičeva, ki meni, da bo implementacija bolonjske reforme dolgotrajen proces.

Med študenti že opravljajo ankete, na podlagi katerih bodo končali analizo bolonjskih programov. Dr. Kocijančičeva je poudarila, da kritike študentov obravnavajo zelo resno - ugotoviti skušajo, kje so bile storjene napake, in jih odpravljajo. FDV bo študijske programe popravila, ekonomska fakulteta je takšna "popravila" že opravila.

Pojasnila je še, da so imeli na UL največ težav s prenovo študija pri pedagoških programih, saj do zadnjega niso vedeli, kakšen profil pedagoga je zaposljiv. Od države je ljubljanska univerza s težavo dobila informacije o tem, kateri profesorji in s kakšno izobrazbo bodo lahko učili denimo na osnovni šoli ali na gimnaziji. Tehnične fakultete so imele po drugi strani težave, ker so si ob že obstoječih visokošolskih programih, ki jih izvajajo, zamislile še deljeni univerzitetni študij.

Profesorji na vseh fakultetah imajo med drugim težave tudi z novim pristopom podajanja študijske snovi. Bistvo bolonjske reforme je, da profesor študentu priporoči, kaj naj sam preštudira, nato pa se z njim o preštudirani snovi pogovarja. "Način podajanja snovi je eden od bistvenih elementov dobre bolonjske prenove. Vsega tega se bo treba še naučiti," poudarja Kocijančičeva. Na filozofski fakulteti in tudi na nekaterih drugih bo velik problem pomanjkanje prostora in profesorjev, saj naj bi bil bolonjski študij bolj individualno naravnan, kar med drugim pomeni, da predavanja potekajo v manjših skupinah.

Pri prenovi študijskih programov se po besedah rektorice s podobnimi težavami sooča vsa Evropa. "Vse evropske države si podobno kot mi prizadevajo v čim krajšem času narediti čim boljši študij, ki bi bil čim bolj prilagojen potrebam gospodarstva."

Težave evropskih držav pri uvajanju bolonjske reforme so raznolike, saj ima vsaka drugačen visokošolski sistem. Doslej je bila najuspešnejša Norveška, ki je pri prenovi študijskih programov dala velik poudarek kakovosti in je vpeljala nove metode učenja in poučevanja. Študenta so postavili v središče študijskega procesa. Za kakovostno prenovo študijskih programov so namenili velik delež javnih finančnih sredstev.

Dr. Rudi Rizman, redni profesor za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in med drugim tudi na univerzi v Bologni, pravi, da sam s prenovo programa ni imel kakšnih posebnih težav. Samoumevno se mu namreč zdi, da je treba v predmete na začetku vsakega akademskega leta vnašati inovacije. "Zato me moti kampanjski pristop bolonjske reforme, ki je lahko neke vrste alibi za to, da bi potem imeli zagotovljen 'mir' za dolgo časa," pravi. Profesorji v Združenih državah Amerike imajo po njegovih besedah praviloma proste roke in tako lahko vsako leto delno spreminjajo tako vsebino svojih predmetov kot tudi njihove naslove in nenazadnje kompletne vsebine. Pri nas pa smo, pravi, po njegovih trditvah za kaj takega obsojeni na sizifovo delo in na kompleksni, prej "cenzurni" kot nesporno akreditacijski postopek, ki vzame najmanj pol leta. Pri tem je, kot je dejal, treba preskočiti najmanj tri ovire: fakulteto, univerzo in državno raven, profesorjem pa se po njegovem mnenju tudi premalo zaupa. "V tem smislu sem trdno prepričan, da je ta čas najbolj urgentno, da se univerzo ponovno vrne tistim, ki jim pripada: profesorjem in študentom oziroma študentkam!"

Ljubljanska univerza ima po mnenju Rizmana velike potenciale, ki pa v marsičem niso optimalno izkoriščeni. Po njegovem gre za banalne in z nekaj dobre volje rešljive probleme, kot je to, da na filozofski fakulteti vlada prostorska stiska, ali to, da fakulteta praktično nima materialne podpore, ki bi jo država nudila študentom pri mednarodni izmenjavi. V tujini lahko za zdaj tako študirajo le tisti, ki imajo premožnejše starše. To, da se dogovarjamo o sicer nujno potrebnem sofinanciranju študentske prehrane, medtem ko se o čem podobnem v zvezi s povečanjem kvalitete in modernizacijo standardov v visokem šolstvu - na primer prenovo infrastrukture, ki je pogojena z informacijsko revolucijo - prej molči kot ne, po Rizmanovem mnenju pove veliko o neopravičljivih razmerah.«

V gornjih vrsticah povedana izhodišča, zlasti vezana na kvaliteto učnega procesa so še kako pomembna. Zadevajo pa predvsem spremembo izvedbe učnega procesa, v katerem je: a) treba zagotoviti večje število učiteljev in njihov večji angažma ter b) omogočiti učinkovitejšo rabo sodobne učne informacijske podpore. K prvemu je treba najti ustreznejše rešitve v vedno znova spornih kriterijih habilitacije, ki v današnjem prednostnem odtehtanju rezultatov raziskovalnega dela prizadevajo zlasti učitelje, ki več časa posvečajo pedagoškemu delu, zlasti njegovemu inoviranju. Tu se še posebno strinjam s prof. Rizmanom, da je potrebno izrazito spodbujati stalno obnavljanje učnih vsebin, seveda pa vedno le ob zagotavljanju konzistence programov. V povedanem je tudi kar nekaj kočljivih nedorečenosti, ki bi se jih naše univerze ob izdatni pomoči države morale lotiti. Značilen primer je prostorska stiska npr. na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer se kolegi iz drugih fakultet samo spogledujemo, ko vidimo, kako se tam v majhnih sobah gnete po več učiteljev. In lahko jih potem razumem, da dobršen del svojih priprav opravijo doma, pri čemer pa ti učitelji zato niso dostopni ne študentom in ne siceršnjim funkcijam fakultetnega delovanja. Naslednji problem je jasna ureditev t.i. konkurenčne klavzule, ki pa seveda predpostavlja ureditev tudi dostojnih osebnih dohodkov zaposlenih na visokošolskih ustanovah

»Od Lizbone do Vladivostoka prek Bologne

Bolonjska deklaracija bo 19. junija praznovala deset let.

Glavni cilji reforme so:

- sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplomskih stopenj, z namenom pospešiti zaposlovanje evropskih državljanov ter mednarodno konkurenčnost evropskega sistema visokega šolstva;

- sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnjama, dodiplomsko (najmanj 3 leta) in podiplomsko (magisterij, doktorat); diploma, podeljena po prvi stopnji, je za evropski trg dela relevantna tudi kot ustrezna raven kvalifikacije;

- vzpostavitev kreditnega sistema (European Credit Transfer System - ECTS) kot ustreznega sredstva za omogočanje širše mobilnosti študentov;

- pospeševanje mobilnosti;

- pospeševanje evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti, tako da se razvijajo primerljiva merila in metodologije;

- pospeševanje potrebnih evropskih razsežnosti v visokem šolstvu, še zlasti v zvezi s kurikularnim razvojem, medinstitucionalnim sodelovanjem, mobilnostnimi načrti ter integriranimi programi študija, usposabljanja in raziskovanja.

Prvotnih devetindvajset držav podpisnic bolonjske deklaracije je do danes naraslo na šestinštirideset: Albanija, Andora, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Belgija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Češka, Črna gora, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Gruzija, Hrvaška, Islandija, Irska, Italija, Latvija, Liechtenstein, Litva, Luksemburg, Makedonija, Madžarska, Malta, Moldavija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Srbija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Ukrajina, Vatikan, Velika Britanija.«

Želel bi si prebrati objektivno in poglobljeno analizo dosežkov deklariranih ciljev evropskega reformnega procesa, ki je znan kot bolonjska reforma, s posebnim poudarkom na nerealiziranih delih za slovenski primer!!! Če ne danes pa vsaj jutri in tudi če bo to po dolgi in naporni poti, ki jo napovedujeta novinarja.

Kako je obveščena javnost

2009-02-27T12:09:00.001-08:00

V zadnjem času se v družbenem okolju, tudi v deklariranih demokratičnih družbah, pojavlja dilema, kakšno je ustrezno obveščanje javnosti. Tak značilen primer je praksa, da se nosilci političnega odločanja zlasti ob vztrajnem zasliševanju s strani medijev umikajo v varni izgovor, da je potrebno določene rešitve najti v “tihi diplomaciji”. Drug tak primer je iskanje pravega načina obveščanja v vprašanjih, ki lahko izzovejo hiperreaktivni odziv v obliki panike ali celo nemirov. Klicanje k umirjanju se običajno oblikuje v besednih zvezah, kjer akterji, zlasti politični, pozivajo k “modremu” ravnanju. In kakšno je to modro ravnanje?

Ker se je na ta blog preselilo nekaj bralcev in komentatorjev nekega drugega bloga, ki ga zelo cenim zaradi aktualnih in umirjenih razprav – govorim o blogu Kavelj 22 – zanje dodajam povezavo na temo, ki sem jo včeraj sprožil na blogu Mikrob(io)log, zadeva pa obveščanje javnosti o informacijah, ki sodijo v področje zdravstvenega varstva.

Tema je predstavljena zelo lapidarno in zato morda težje razumljivo za neprofesionalnega bralca. Sta pa oba zapisa, včerajšnji in današnji opremljena s povezavami do obsežnejših informacij v medijih in blogih. Ker je tematika značilno obremenjena s pomisleki o (ne)potrebnem obsegu razprave v javnosti(h), kar je tudi že mogoče slutiti iz prvih komentarjev, bom na tem blogu hvaležen za komentarje, ki se bodo opredelili do dileme iz uvoda tega zapisa, torej kakšen je model demokratičnega obveščanja javnosti. Na drugi strani pa bodo dobrodošli tudi komentarji na izvornih zapisih na blogu Mikrob(io)log v zvezi z vsebino o nesrečnem pripetljaju s kočljivim biološkim materialom.

Embalirana voda

2009-02-20T01:06:00.001-08:00

Omenil sem že, da bom poslej ta blog, ki je izgubil svoj prvotno funkcijo podpore učnega procesa, uporabljal za zapise, pri katerih bi želel sprožati razpravo bralcev. Danes začenjam s prvo takšno temo.

Pozornost mi je pritegnila vest o kampanji , ki se je pojavila na univerzah v ZDA, ko nekatere med njimi skušajo pregnati ali vsaj omejiti uporabo stekleničene (morda natančneje: »plasteničene«) vode. V ozadju kampanje so okoljski razlogi: najbrž v prvi vrsti problem odpadne plastike in njenega ogljikovega odtisa, pa stroški s transportno logistiko tega tržno zelo uveljavljenega proizvoda in v nekem tretjem, bolj oddaljenem razlogu, ki temelji na morebitni zdravstveni oporečnosti nekaterih plastičnih materialov. Seveda se takoj pojavijo ugovori, da je razlog popularnosti embalirane vode treba iskati v neustrezni kvaliteti vode v vodovodnem omrežju (glej tudi…) in da gre za zelo pozitivno željo nadomeščanja manj zdravih pa tudi dražjih brezalkoholnih in alkoholnih osvežilnih pijač iz skupin Coca Cole in piva, na koncu pa še za spreminjanje navad in vzorcev v obnašanju s koristnim vzporednim učinkom zagotavljanja ustreznejše količine tekočine v prehrani. Niz vprašanj, ki bi vsako od njih zaslužilo poglobljeno razpravo.

O varovanju okolja

2009-01-15T01:28:00.001-08:00

Študentom, ki jih zanima okoljska problematika priporočam prezentacijo prof. dr. Žige Turka (z dobrimi priporočenimi povezavami!).

Srečno 2009

2008-12-31T07:42:00.001-08:00

Želim vsem veliko zadovoljstva in zdravja v letu 2009.

Uvod v mikrobiologijo

2008-12-01T02:22:00.001-08:00

Rezultate zaključnega izpita z dne 24. 11. 2008 najdete na predmetni spletni strani.

Uvod v mikrobiologijo

2008-11-23T08:01:00.001-08:00

Zaključni izpit pri Uvodu v mikrobiologijo za generacijo 2008/2009 bo v ponedeljek, 24. 11. 2008 ob 8.00 uri (točno!) v Viteški dvorani na Rodici.

Uvod v mikrobiologijo 6

2008-11-09T02:11:00.001-08:00

Ne pozabimo, jutri, 10. 11. ob 8.00 se dobimo na naslednjem srečanju: najprej pri predstavitvi seminarjev, sledi krajše vmesno preverjanje znanja in nato še predavanje o mikrobni različnosti.

Prosim bodite točni!

Uvod v mikrobiologijo 4

2008-10-23T14:05:00.001-07:00

Naj spomnim študente, ki ste zadolženi za pripravo, da je seminarske eseje in prezentacije pri Uvodu v mikrobiologijo potrebno oddati do jutri, petka, 24. oktobra do 24.00 ure na enega od obeh elektronskih naslovov. Sprejem prispevkov bom potrdil s povratno elektronsko pošto. Nastopom bomo prisluhnili v ponedlejek, 27. 10. ob 8.00 uri.

Uvod v mikrobiologijo 3

2008-10-19T09:09:00.001-07:00

Predavanja tretjega nabora predmetov pri predmetu Uvod v mikrobiologijo za študente 1. letnika mikrobiologije pričenjamo v ponedeljek 20. 10. 2008 ob 8.00 na Rodici v Viteški dvorani. Predavalnica bo odprta že ob 7.00, tako da se lahko dogovorite s kolegi iz skupine za ustni posvet ali pa za posvet z mano.

Uvod v mikrobiologijo

2008-10-12T02:10:00.001-07:00

Študenti 1. letnika mikrobiologije imajo drugo predavanje pri predmetu Uvod v mikrobiologijo v ponedeljek 13. 10. 2008 ob 7.20 na Rodici v Viteški dvorani. Material prejšnjega predavanja najdete tudi na Moodle spletni strani predmeta.

Prezentacije o diagnostični mikrobiologiji

2008-10-05T08:49:00.001-07:00

Na spletu dr. Susan Sharp najdete njene učne prezentacije iz diagnostične mikrobiologije. Študent(kam)om 1. letnika mikrobiologije bodo morda zanimive kot podpora tega, kar boste spremljali(e) pri predmetu Mikrobiološki praktikum.

Kolokviji

2008-08-04T00:57:00.001-07:00

Asistent dr. Blaž Stres razpisuje kolokvije:

v četrtek, 21. 8. 2008, ob 10h bodo v Viteški dvorani (Rodica)potekali naslednji kolokviji:

a) Mikrobna biotehnologija za izpitni rok 1. 9. 2008

b) Biotehnologija v kmetijstvu za izpitni rok 28. 8. 2008

c) Naravovarstvena biotehnologija

Na kolokvij se lahko prijavite / odjavite do torka, 19. 8. 2008 do 12h. Na ustrezen kolokvij (a, b, c) se prijavite z vpisno številko in imenom. Lahko se prijavite po mailu.

Počitnice

2008-07-09T01:02:00.001-07:00

Obveščam študent(k)e, da sem na letnem dopustu in bom zopet dosegljiv v pisarni od 25. avgusta dalje.

Zadnje predavanje

2008-06-08T01:27:00.001-07:00

V petek sem pri mikrobiologih v drugem letniku imel zadnje predavanje v svoji učiteljski karieri. No, upam, da samo zadnje predavanje v formalnem okviru, s koncem tega semestra v septembru se namreč upokojim. Študentom sem se zahvalil, ker so mi bili zadnji avditorij in aplavz je bil prijazno priznanje, v kratkem klepetu v nadaljevanju pa sem tudi lahko zaslutil, da so razumeli moje občutke...

Mikrobiologi 4. letnik; smer mik. bioteh.

2008-05-27T04:01:00.001-07:00

Po daljši pavzi na vajah/terenih se jutri, 28. 05. zopet srečamo v računalniški čitalnici ob 8.00. Predavanje "Anaerobna obdelava odpadnih vod". Nato delo na 5. in 6. seminarju.

Mikrobiologi, 2. letnik

2008-05-26T01:32:00.001-07:00

Zadnji dve predstavitvi seminarskih tem pri Morfologiji mikroorganizmov bosta v petek 30. 5. 2008 in v petek 6. 6. 2008 med 8.00 in 11.00 uro v Viteški dvorani na Rodici.

Predstavitve 30. 5. bodo imeli: Deu, LebarTina, Škufca, Dobelšek, Kodrič, Medved in MuellerKroupa

Predstavitve 6. 6. pa bodo imeli: Blatnik, Cacovich, Štubljar, Barbič, Piljić, Opeka, Papež in Pirnar

Prisotnost na predstavitvah seminarjev je obvezna za vse vpisane v študijskem letu 2007/2008.

Biotehnologi 3. letnik; mikrobiologi 4. letnik

2008-05-26T01:23:00.001-07:00

Zadnji dve predstavitvi seminarskih tem bosta 3. 6. in 5. 6. 2008 med 8.00 in 10.00 uro v Viteški dvorani na Rodici.

Predstavitve 3. 6. 2008 bodo imeli pari: Rupar-Smole, Rems-Lavrinc, Progar-Svetek, Stopnišek-Jesenko, Žohar-Jug, Šumak-KorenAna in Veber-Horvat.

Predstavitve 5. 6. 2008 pa bodo imeli pari: Zadravec-Bernik, Rakuša-Prole, Flašker-KorenJanja, Lukan-Bordon, Thaler-Pavlin, Pohar-Bratkič in Godicelj-Zlodej.

Prisotnost na predstavitvah seminarjev je obvezna za vse vpisane obeh študijskih programov v študijskem letu 2007/2008, vabljeni pa so tudi absolventi.