Jaz tudi…

Kaj je res mogoče, da se v deželici nekdo odloči postati zunanji minister pa pri tem ne zna odtehtati ne svoje karizme in ne teže svoje deželice. In se zaradi nesposobnosti take presoje v nekem trenutku odloči, da v navidez enakopravnem pogovoru, seveda med samo navidez enakopravnimi kolegi ministri ponudi, kako bi mediiral v kočljivi zadevi. V zadevi, ki kot nalašč ta trenutek angažira kopico zelo enakopravnih, tokrat veliko bolj enakopravnih ministrov in prvih ministrov, ki bi vsi radi priložnost izkoristili za dokazovanje svoje samopodobe in teže. In ki so na to priložnost komaj čakali. Ker k sreči ta eskapada našega ministra nima posebnih posledic za samo deželico je na drugi strani prav smešno, kako nato v tej isti deželici »oni drugi« kot za stavo padejo po tem našem ministru in mu pravzaprav naredijo medvedjo uslugo, ko mu dovolijo, da dobi ta »selfmade« samopodoba večjo težo, kot jo v resnici ima. In se pri tem kljub svoji morebitni ekspertizi ne zavedajo, kako nepomembna je akcija našega junaka zunaj plotov deželice. Morda zato, da bi ti, ki ugovarjajo, s svojim nasprotovanjem v primerjavo ponudili svojo lastno težo in podobo. Morda je ta celo za delček ali tudi kar dober del večja pa vendar še vedno, za božjo voljo, ne zadostuje, da bi odtehtala skromno težo deželice. Ki bi, žal brez upa zmage, rada sodelovala v trenutni globalni priložnosti, na katero pa so, ne pozabimo, nestrpno čakali številni akterji z zelo veliko težo, tež njihovih SAMOPODOB kot tudi njihovih DEŽEL. Kako daleč je vse to od uspehov deželice v športu; ali nam niso naši olimpijci dovolj, da smo ponosni?!? Kako rad sem raje NANJE ponosen!

Prihaja spletni pouk na UL?

V predal elektronske pošte mi je priletelo sporočilo iz tajništva UL. Učitelje in sodelavce vabijo na delavnico   »E-učenje za visokošolske učitelje/ice in sodelavce/ke«.  Resnično razveselil sem se te novice, predvsem v upanju, da to pomeni odločen premik k večjemu deležu e-pouka na naši univerzi. Ko pa sem bral dalje se mi je navdušenje nekoliko poleglo. Zakaj? Najprej je mogoče iz vabila razbrati, da je število slušateljev na posameznem tečaju omejeno na 15 in da bodo v okviru projekta KUL, ki ga sofinancira EU, izvedli še dve takšni delavnici. Torej bomo v najboljšem primeru do konca tega študijskega leta dobili 45 (!) usposobljenih učiteljev/sodelavcev za delo v e-učilnici, če upoštevam urnik prvega tečaja. To se mi zdi zelo skromno! In potem: delo v delavnici je načrtovano tako, da je večji del vezan na fizično prisotnost, 16 ur od predvidenih 24 ur bo teklo v učilnici na FF. In v 16 urah pouka “in loco” je dejansko samo 8 ur obvezne prisotnosti, kar kaže, da bi bilo mogoče ta tečaj organizirati precej bolj strnjeno in ga poleg tega odpreti večjemu številu slušateljev. Več delavnic v bolj strnjenem urniku in več vpisnih mest na delavnico. Iz izkušnje podobnih rešitev v svetu bi šolanje lahko izraziteje temeljili na spletnem delu, npr. v obliki t.i. webinarja. Morebiti bi bilo dovolj zgolj krajši uvod izvesti v živo in na enak način nato delavnico zaključiti z evalvacijo. Če pa smo povsem iskreni, še to bi se dalo z današnjimi spletnimi konferenčnimi orodji izvesti povsem virtualno. Številne, že kar preštevilne vzorce nam danes ponujajo različne modalitete odprtih učnih vsebin (OCW), najbolj razvpita so trenutno  “množična in odprta spletna predavanja” (Massive Open Online Courses – MOOCs).

Naj priključim k povedanemu še svoje nezadovoljstvo, ker ljubljanska Univerza ne uporablja spletnega medija v večji meri tudi za druge oblike (do)izobraževanja.  Povrnem naj se k praksi v svetu zelo uporabnih webinarjev, ki bi jih veljalo “udomačiti” na univerzitetni spletni mreži. Samo nekaj morebitnih tem za doizobraževanje univerzitetnih sodelavcev: kako v večji meri uporabljati “odprti dostop” za objavljanje raziskovalnega dela, uporaba različnih sodobnih strojnih orodij (uporaba tablic, uporaba pametnih tabel, uporaba video snemanja)  in programskih rešitev pri pouku (uporaba spletnega konferiranja, uporaba blogov, uporaba twitterja in nasploh uporaba družbenih omrežij…), izobraževanje za varstvo pri raziskovalnem delu, seznanjanje z rešitvami preprečevanja plagiatorstva  pri pouku in v raziskovalni informatiki, predstavitev tem iz etike raziskovalnega dela in lahko bi še našteval.

Danes je dovolj pobrskati po svetovnem spletu, zlasti če pogledamo v univerzitetne spletne portale in hitro dobimo vtis, da pri nas pri uveljavljanju spletnega pouka vse bolj zaostajamo.