Monday, January 24, 2011

Prihodnost hrane in kmetijstva

Tako usodno preprost je naslov projektnega poročila, ki je pravkar ugledalo luč sveta v Veliki Britaniji. V teh dinamičnih časih seveda okrevanje svetovnega gospodarstva ostaja ključna tema, njen neodtujljiv sestavni del pa je seveda tudi trajnostna prihodnost globalne oskrbljenosti s hrano. V okviru t.i. UK Foresight Programme, “think tanka”, ki je namenjen ekspertnemu svetovanju britanski vladi, je nastalo poročilo “The Future of Food and Farming: Challenges and choices for global sustainability”, ki naslavlja prav ta vprašanja.

Wednesday, January 19, 2011

Društveni splet študentov mikrobiologije

Spoštovani mladi kolegi, spoštovani uredniki spleta,
večina sedanjih generacij me ne pozna več; včasih sem bil namreč učitelj na vašem študiju, deloval sem v skupini na Rodici. Redno pa spremljam vaš splet in sem vesel, da ga redno vzdržujete. Že v preteklosti je bilo kar nekaj neuspelih poskusov za vzpostavitev študentskega društvenega spleta. Zdaj pa vidim, da sedanji učinkovito deluje in to je dobro. Imam pa nekaj drobnih želja, ali morda predlogov, ki bi vaš splet obogatile. Npr. koristna bi bila forumska podstran, kjer bi lahko v obliki izmenjave mnenj gojili dialog. In ker sem sam bloger se mi zdi, da bi bilo koristno, ko bi svoje koleg(ic)e vzpodbujali, da se lotijo pisanja lastnih blogov, ki bi jih nato povezali (linkali) tudi na društveno spletno stran. Tako bi dosegli več učinkov, najprej znova izmenjavo mnenj, razen tega pa bi avtorji osvojili veščino priprave pisnega izdelka in blogovski zapisi so lahko tudi študijska pomoč. Zlasti vsem vam, ki boste kasneje zašli v akademsko kariero, bo ta izkušnja bogato obrestovana. In še drobna sprotna korist, med blogerji bi zlahka kadrovali prihodnje urednike vaše spletne strani. Naj vam zagotovim, da je t.i. znanstvena blogosfera, to je občestvo blogerjev, ki pišejo o in za stroko/znanost, v svetu iz dneva v dan obsežnejša skupnost, ki je vse bolj vplivna in se počasi v pomenu približuje znanstveni publicistiki. No, in če boste imeli lastne blogerje in jih boste sledili na spletu, potem boste lahko dodali tudi povezave do blogov, ki v slovenskem prostoru pokrivamo nekatere stroke. Splet je predvsem komunikacija, vse bolj pomemben pa tudi kot medij družabnega sobivanja. In ker sem ravno pri komuniciranju; spletni prostor je še kako pomemben in učinkovit medij za javno predstavljanje in obravnavo problemov, s katerimi se srečujejo različne interesne skupnosti ter za njihovo posredovanje v širši prostor z željo skupnega reševanja. Značilen primer: znanstvena skupnost se že leta srečuje s problemi znanstvene žurnalistike. Znanstveni časopisi, ki jih običajno izdajajo komercialni založniki, imajo omejeno dostopnost in zaradi visokih cen predstavljajo za uporabnike velik strošek. Zato se je pred leti rodilo gibanje "odprtega dostopa", ki dobiva vse več zagovornikov in se tudi vse bolj uveljavlja v praksi. Tudi študenti bi lahko podprli to gibanje, kot lahko to npr. vidimo v tem zapisu na nekem tujem spletu. Razmislite o tem!
Želim vam, da še naprej vztrajate pri delu na vaši spletni strani, vesel pa bom tudi če bi koga zamikalo, da se mi s kakšnim komentarjem kdaj oglasi na katerega od mojih blogov. Lepo vas pozdravljam, bloger Franc.    

Friday, January 14, 2011

Zakaj ne vpis v februarju?

V časniku The Independent sem naletel na zanimiv članek o praksi, ki si utrjuje tla v Veliki Britaniji. Finančne zadrege, ki jih je pri njih (in še marsikje drugje!) povzročilo spremenjeno financiranje javnega visokega šolstva, govorimo seveda o znatni redukciji sredstev, je seveda pri nekaterih univerzah sprožila obrambno reakcijo. Triletne študijske programe, pri nas bi rekli programe prve stopnje (BSc), so pričeli ob običajnem jesenskem razpisu ponujati tudi, s polletnim zamikom, v januarju ali februarju. Poziv britanske vlade k bolj podjetniškemu obnašanju v visokem šolstvu, ki je na eni strani podprt z omogočanjem povečanja šolnin, je zdaj izzval še druge oblike prilagajanja. In da zadeva ni povsem nekoristna, postane jasno, če razmislimo o nekaterih situacijah, kjer bi se tak način morda obnesel tudi pri nas.

Ob povečanem izgubljanju delovnih mest bi morda, seveda ob podpori države oz. Zavodov za zaposlovanjem, marsikdo med nezaposlenimi lahko pričel katerega od študijev, zlasti takšne z izrazitejšo poklicno usmeritvijo. Mislim, da bi bili študenti s takšno karierno zgodovino bolj motivirani kot marsikateri dijak, ki zdaj vstopa v visoko šolo zgolj zato, ker je to običajno, ker tako starši želijo ali ker bi rad pridobil študentski status, kakršenkoli je že razlog v ozadju. Učitelji, ki smo nekoč srečevali študente ob delu, smo običajno pri njih opažali precej večjo motiviranost za študij, kot pri “rednih študentih”.

Drug razlog za zimski vpis bi nastopil pri dijakih, ki so pri prvem vpisu na določen program po prvih tednih pouka ugotovili, da izbira ni bila prava  in bi se želeli prepisati v drug program.  Prihranek v razočaranju in v sredstvih je očiten. S primerljivimi težavami se srečujejo dijaki, ki niso uspeli pri ponavljanju zadnjega letnika srednje šole oz. so ponavljali maturitetni preskus in zato niso vstopili v oktobrski razpisni ciklus. 

In tretji razlog so npr. študenti iz tujine, ki se iz katerega koli že razloga (viza, bivanje, finančna sredstva idr.) niso uspeli do oktobra  vpisati in bi tako pridobili za urejanje teh zadev dodatnih nekaj tednov.

In kaj bi pridobile visoke šole. Težava, ki se pojavlja v zadnjem času je, da zaradi (nedorečenega!) uvajanja bolonjskega študija na marsikaterem študijskem programu učne kapacitete ostajajo slabo izkoriščene. In ker učiteljev pač v času, ko nimajo učnega procesa, ni mogoče zamrzniti do naslednje potrebe, bi tak bolj dinamičen vpisni režim reševal del teh težav.

Bralec bo porekel, da je nevarnost v pomanjkanju iz širšega konteksta kapacitet. Vse učinkovitejše uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) in e-pouka v visoke šole bo slej ko prej povzročil težave v “brick & mortar” ustanovah, torej povsod tam, kjer je proces močno vezan na prostorsko, torej grajeno infrastrukturo. Znova, bolj odprt učni koncept lahko pomaga reševati naštete težave.

Drug pričakovan ugovor je ta, da lahko tak scenarij pomeni nove finančne zahteve do javnega financerja. Ker nisem strokovnjak na tem področju težko sam zavrnem tak pomislek. Zdravorazumski razmislek o obstoječih proračunskih tokovih v resorjih visokega šolstva, zaposlovanja, gospodarstva pa ponuja misel, da bi ustrezno prestrukturiranje morda lahko celo pripeljalo do prihrankov, zlasti dolgoročno. Bojim se da, če bo recesija povzročila  invalidnost izobraževalne sfere, bo tudi zato okrevanje zelo upočasnjeno.  

Wednesday, January 5, 2011

Visoka šola v škripcih

Ne sicer v tolažbo, vendarle v opozorilo tudi slovenskim visokošolskim šolnikom pa je koristno prebiranje tujih virov, ki govorijo npr. o resnih finančnih  krčenjih javnih sredstev za visoko šolstvo v ZDA. Pri tem je poučno, kako iščejo poti iz težav.
Pričujoči pasus iz članka v e-reviji Inside Higer Education, ni najbolj značilen, opozori pa predvsem na spreminjanje visokošolske poučevalne paradigme:
“Mi, ki delamo na področjih znanja in ustvarjalnosti, smo nekje v preteklem desetletju spoznali, da ne odhajamo več na delovna mesta k svojemu delu. Delo nam sledi, to pa omogočajo rastoča možnost povezljivosti, orodja in rešitve, zaradi katerih je izvedljivo, da imamo pisarno v kavarni, na letališču, na klopi v parku ali v knjižnici. Narava dela, delovno mesto, prostori, stavbe in arhitektura se dinamično prepletajo, kar zagotavlja to novo realnost. Manj popularno, a enako resnično pa je razumevanje, da ne odhajamo več na univerze po znanje. Veliki mit o tem, kako je prostor neodtujljiva vrednost, vezana na učenje, se prav tako raztaplja in številni študentje niso gotovi pri presoji, kaj je učenje v omejenem okviru programa in med štirimi stenami učilnice.”
Kako pomembno vlogo vidi avtor pri reševanju visokih šol v preoblikovanju učnih tehnologij, predvsem z njihovo utemeljitvijo  na sodobni IKT za njihovo preživetje in za ohranjanje osnovnega poslanstva, predstavlja pomembnejši del zapisa. Prehod iz spletnega tekstovnega v prevladujoči video promet je morda na prvi pogled najočitnejša, čeprav seveda ne edina razlika. In ni nepomembno tudi razmišljanje o najučinkovitejših organizacijskih oblikah novih učnih poti. Mislim, da povabilo k branju ni posebej potrebno, samoumevno pa je tudi, da je razmislek za nas dragocen nasvet, če ne kar recept.